Aha

kapljica-fotka.jpg

Aha

Štefan slabo sliši. Ko ga Marina pokliče, reče aha. Ne glede na to, za kaj ali zakaj ga pokliče. On pač reče aha. Pa ga je poklicala. Da ji je zmanjkalo tablet za srce. Je odgovoril aha. Ona pa: » Kaj – aha! Sem pridi, da ti dam zdravstveno.«
»Aha,« je rekel in zalival zgodnjo solato. Sploh ni počakal, da bi Marina dokončala svoje naročilo. »Počakaj s tem tvojim aha, da ti do kraja povem…Torej, dala ti bom zdravstveno, pa se boš odpeljal v lekarno po…« Štefan z vrta k njej na balkon spet spusti svoj aha. Si misli: Saj tako moram zmeraj vsemu prikimati, torej bom kar ahajal, da me ne moti na gredi.
»Pa jebbb…., bi ti počakal,da ti povem do konca?!Pusti špric kanglo! V lekarno greš po moje tablete za srce.« Štefan gleda na gredo, kako teče voda okoli solatic. Spet je hotel reči samo aha, a je uspel izustiti le aaa…., ker mu je pred nosom stala Marina. Z rokami v bokih. S stisnjenimi ustnicami. To bo pa huda ura, pomisli Štefan. In vpraša: »Aha?« Marina mu v roke potisne zdravstveno, listek za tablete za srce, pa še vozniško mu vtakne v zgornji žep flanelaste srajce…Mu potegne špric kanglo iz rok, ga usmeri prosti garaži…«Aha, tablet nimaš? Aha, v lekarno me tiraš? Aha, to pa ne bo šlo. Karantena ne dovoli. Aha, si pozabila? Čez mejo ne smemo. Pa če srce zastane, žal, aha. »
»Jaaa, pa kaj bi ti rad, da me pobere?! Tablet za srce mi je sfalilo, kapiraš? Zapelji se v sosednjo občino, mater! Naša lekarna je zaprta. Naj grem sama, peš? Nimam izpita, bicikl žlauf pa je prazen.«
»Aha, te pa grem. Toda tvoja penzija bo šla po gobe, če me policija dobi.«
»Jaz bom šla po gobe, če tablet ne dobim, ti pravim, Štefan, kapiraš? No, spelji se že! »
»Aha. In če me ustavijo?«
»Ja, ustavi, ne, kaj pa te boš? Samo aha jim odgovarjaj, pa se boš zmazal. Do zdaj si se še zmeraj. Ko vidijo gluhega, tako mislijo, da je nor. Pa mu dajo mir. Vsi organi. Saj to že veva.«
»Aha,« reče Štefan in zaštarta starega kliota.
***
Mater, pomisli Štefan, mar meni blinka tista obračajoča svetloba?
Ki je tik za njim in že tik pred njim. Bremze starega kliota komaj primejo. Eh, letos tehnični sigurno ne bo šel skozi, še pomisli.
Ustavi kar na voznem pasu. Pred njim vozilo z rotirajočo lučjo. Štefan izstopi, se potegne po pleši , popravi šilt kapo…
»Dober dan, gospod. »
»Aha.«
»Dokumente, prosim.«
»Aha.«
Za kanček bolj dolg kot prvi je bil drugi policistov pogled v Štefana.
»Ne nahajate se v matični občini. Veste, da je prepovedano?«
»Aha.«
»Imate tehten razlog? Namreč zakon kršite. Se zavedate?«
»Aha.«
»Peljali ste se, zavestno torej, izven matične občine?Čemu?«
»Aha.«
»Kaj – aha, ne norčujte se! Opominjam vas, lahko pa bi vas tudi oglobil.«
»Aha,« ponižno zaahaja Štefan in še bolj dvigne pritisk uniformi.
»Pa kaj se mi ahahajate, gospod! Hvaležni bi naj bili, da sem vas zgolj opozoril, vi pa se norčujete, kaj,ha?«
»Aha. Norčujem se pač ne. Aha, da ne.«
Zmaje z glavo, da mu zanese šilterco postrani.
Uniforma se obrne na desno, zabemti nekaj sočnih besed, a Štefan tako ali tako ni slišal. Zre v uniformo,ki se skloni v policijski avto. Ven gleda samo uniformirana tazadnja, nato pa skoči predenj cela uniforma. Prav tedaj, ko je Štefan pač po svoje razumel, da sme odpeljati. Uniforma je znervirana, besna.
» Ste mislili sp…speljati, pje?! Ha?!«
»Aha.«
»Jebbb…, aha ata, obrnite za tri sto šestdeset stopinj. Nazaj. Od koder vas je prineslo. E-e-e, še nalog o prekršku izvolite.«
»Aha.«
Štefan ni čisto kapiral, zato je mislil…naprej…naprej do dežurne lekarne. Zaštarta starega kliota,
uniforma bliskovito skoplje s čevlji po asfaltu,pravi čas udari po strehi Štefanovega kliota, zavpije: »Sem ukazal: tri sto šestdesetni obrat. Rikverc, če bolje razumete.«
Končno Štefan štekne.

***
Skapirano poklapan parkira na domačem terenu.
Obstoji pred Marino.
»’Maš za srce?«
»Aha, » reče sicer pritrdilno,a glava odkima.
»’Maš ali nimaš?«
» Aha. Policaj mi je dal. Pa ne tablet. Aha.«
Marini se posveti. Ni smel do dežurne v sosednjo občino. Čeprav je njihova že zaprta.
In ji pokaže papir. Marina zagleda cifro. Skoraj takšno kot na njeni penzijski kuverti. Se prime za srce.
»Krona ti je prepovedala, veš?« se zadere v Štefanovo uho.
»Aha. Ne krona, pač pa njen služabnik. Hudo hud je bil. Aha.«
In je Štefan zdaj malo jezen in je malo žalosten.
Že se hoče lotiti špric kangl in solatk, ko opazi …Marina se prime pri srcu, nima sape, bela je …kot tedaj,kadar se razkuri, ker je ne slišim, pomisli. In pomisli, kam me bo le zdaj poslala? Moram popraviti tisti bicikl žlauf, da bo lahko sama šla…Prime naslednjo kanglo, pa… Marina leži. Mater, saj nikoli ni bila tako zmantrana, da bi si kar ob gredi odpočila. Aha, res bi potrebovala tablete, jebb…aha, ni hec, kaj naj, če nimam jebb… tablet?  Se mu mota po glavi.
Se dere za nujno pomoč. V telefon, da kar špuka okoli.
»Tu aha, se pravi Štefan. Moja žena rabi zdravila za srce… Hitro, ne vem, če še diha, kar leži na zemlji…zunaj, ja, aha. Ja, bi prišel po tablete, pa me krona uniforma ni pustila do lekarne…Pa kaj toliko sprašujete, pridevajte se! Hitro, aha. Hitro! Kaaj, še dvema morate izmeriti vročino?! Bog, če jo le imata, moja Marina je sigurno nima, je že precej hladna. Pridete? Aha. Hvala.«
Sedel je ob njej. In vedel: prekleta krona. Pravzaprav se je spomnil,da je korona. Če bi bila krona, bi jo Marina imela na glavi. In bi bila na nogah.
***
Čez dva dni je bil ekspres pogreb z minimalnim občinstvom.
Marino je izdalo srce, so rekli, Štefan pa se jezi, zakaj ni imela tablet na zalogi,zakaj si jih ni nabavila pred /med/sranje/občinskimi/vladnimi prepovedmi. Ampak v resnici pa krivi korono in tisto rit uniformsko, ki mu je preprečila iti po tablete. Bi bila Marina živa. Mogoče pa jo je pokopal visok račun kazni za neubogljivost? Aha, lahko da tudi to.
***
Štefan je odtlej nenehno smrkal. In pokašljeval. Krivega se je počutil. Žrl se je zaradi tiste uniforme in koronske kazni. Pa imun ga je čisto povozil.

***
»Kako gre,« so ga intenzivci spraševali. Več dni.
»Aha,« je odmomljaval. Več dni.

Neko noč, proti jutru že, je videl blisk …Bil je koronin srp…Tokrat Štefan ni zamomljal aha, ampak
a-a!, ni šans…!
In se postavil na noge.
Intenzivci niso mogli verjeti.
Ampak so.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.