Družinski obisk rimskega Ptuja

Nekoč bo tako.
Nekoč bo spet tako.
Nekoč bo še bolj lepo.
Takrat bomo “Ptujcani.si” dobili pismo, in ga nemudoma objavili. Takole bo šlo:

***

Malo pred deveto smo bili na Ptuju. Zavili smo proti termam in parkirali na lepo označenem parkirišču na Zadružnem trgu. Avto sem kar priklopil na polnjnenje; da bo baterija nazaj grede lepo kar na ful.

Nekaj avtobusov je že stalo in turisti so se pripravljlali, da z s svojimi vodiči pohitijo v mesto. Mi smo si danes naš “ptujski rimski dan” organizirali že od doma, po spletu. Kupili smo družinsko vstopnico, s katero bomo lahko šli pogledat vse stvari, kar nas zanimajo. Vodičko, gospo Ristko Turo, pa smo si rezervirali zgolj za razlago izkopanin na Panorami.

A še pred pešmostom čez Dravo se je začelo drenjanje: otroka sta se hotela fotografirati v nekakšnem prstanu. Nek umetnik ga je menda izdelal pred leti. Iz materiala prihonosti, aluminija. Izvorno je menda bil to obroč s pogledom na grad, zdaj pa ponujajo, da si lahko izbereš za ozadje sliko, v kateri se želiš pojaviti. Takole počenjo turisti pred nami: Postavijo se v prstan, pritisnejo na gumb in izberejo: ali te bo hologram oblekel v nekanjega rimskega vojščaka – to je izbral sine, ali pa v dično gospodično, kar je izbrala hčerka.
Naša mlada damica je hotela biti potem še “nutrice augusta”, sveta dojilja.
No, nakar se je še žena hotela slikati kot “grajska gospa”; dolgi lasje in v ozadju veduta strednjeveškega Ptuja, kakršen je bil pred velikim požarom … no, moram reči – lepa tale moja; takoj bi jo opazil, magari v 16. stoletju …
No torej, pa naj bodo gospa, kar si želijo; še enkrat stisk na gumb “pay”, pa je.
Sam bi šel že zdavnaj naprej, a so me moji prepričali, da sem v prstan postavil še sam. “Daj, ati, daj se še ti!”
O.K., da bo mir, pa da gremo dalje. Sinu sem rekel, da naj kar on izbre obleko zame. “Velja, ati,” je rekel, “samo PIN še moraš enkrat vtipkati, ker je time over.” Pol pa PIN pa še enkrat “pay”.
Ko sem pogledal fotografijo, ki jo je izpljunil čudežni prstan (in se je hvala bogu prenesla tudi na moj telefon, da jo bom lahko v ponedeljek pokazal ekipi v službi), sem videl, da je na sliki za mano: grič,  prazen; oziroma natančneje: popolnoma poraščen z drevesi. Iz enga grma je gledala ven neka čudna žival z dolgim vratom … jaz pa sem se komaj prepoznal – bil sem kosmat krapinski pračlovek! (Aja, tisto je bil nekak atazaver.) Moji so se režali, meni prabitju; meni pa ni bilo do smeha, ko sem pomislil, koliko so mi spipali, že na tem prvem špilautomatu … No, ampak, naj bo. Saj ni vsak dan nedelja. Je pa res: sam sem hotel čim prej naprej, s peš-mosta me je mamil omamen vonj po kavi … Mami, mami, njami, njami!

Na ljubkih stojnicah so nam ponudili domače razkužilo – šnops, turško kavico, kujce, neka prijazna gospa je ponujala domačo potico. Moja je izbrala “nekaj zdravega” in ostala pri svežem jabolku, sam pa nisem mogel, da ne bi poskusil “začmbe pa luk pa kruh”. Mmm. Mislim, da se človek – četudi prakrapinski – mora zjutraj dobro podložiti za izziv dneva.
No, potem sem skapiral: v bistvu so tu ptujski in okoliški gostinci – na mostu prijazno ponujali malenkost in te povabili, da prideš potem k njim na kosilo.
Mala dva sta me že vlekla za roko, češ da naj pohitim, da ne bomo zmudili v 9D kino, ki je menda za vogalom. Ja, bilo bi res škoda zamuditi; če je že v ceni … Sicer bi sam raje …, ampak pustimo, deca so deca in tu smo zaradi njih.

Ogledali smo si torej kratek, 20-minutni animirani film, z vsemi učinki pač, ki jih nudi takšna projekcija: tresenje, malo so nas pošpricali, spustili nekaj dima, ja, ko je na rimsko Poetovino na filmu padal sneg, se je sedež dejansko ohladil in poleti, ko so Rimljani prirejali nekašen športni dan v takratnih temrah, so postali lepo topli. Noge pa nam je medtem masiral robot Fusco.
No, luštkan filmček – dobra zajebancija na rimske čase. Hkrati pa dobiš neko zabavno prestavo, do kod vse je segal in kaj je pomenil takrat rimski Ptuj. Ja, z ženo sva se spogledala in si potem zunaj rekla: madonca, Ptuj je ja bil v bistvu ena velika vojaška “nato” baza in kjer je vojska, tam je še marsikaj; tudi … Tista debela hotnica Kibela je bila v filmčku sicer omenjena mimogrede, ampak ob izhodu iz kina so nam, odraslim, ponudli listič- reklamo: obstaja še ena verzija filmčka: projekcija ob 22. uri, only for adults. … Jebentiš, škoda, da smo samo na enodnevnem izletu, si mislim, ženi pa rečem: “Draga, a ne kdaj prišla na Ptuj za več dni?”

No, eto, po kinu končno proti našemu glavnemu cilju: rimskim izkopaninam na Panorami. Pohiteli smo. Da nas ne bo gospa Ristka Tura čakala. Pred Panoramo pa imamo itak še eno uro za escaperoom.
Najprej torej po ozki ulici in stopničkah, ki vodijo na grad. Med potjo lahko kupiš rimski bodalo; sina sem prepričal, da moramo naprej, ker imamo naročeno vodičko, zaj sta pa bremzali moji – tokrat pri nakitu …
Na terasi pod gradom se je ponujal lep razgled. Par fotografij, tamali je sveda rabil še en slotaler za dalnjogled …
Nakar jo mahnemo po kamiti potki navzdol in pod vznožjem grajskega griča je vhod, kjer nas čaka ura zabave za vso družino: “Pomagaj Hempexu pobegniti iz ujetništva pri Barbarosih.” Soba pobega v bistvu. Eh, smo že bili tudi kje drugje. No, po po eni uri v rovih pod gradom, pa že moram priznati: tako noro pa še ni bilo nikjer!

Od rova do rimskih izkopanin na Panorami ni bilo daleč.


Krasno! – izkopanine, in situ, kot se reče, poleg tega pa vse skupaj v lepi naravi, med cvetočimi gredicami … lep razgled in ja, res neverjeten “tloris” rimskega mesta. Hm, kako bi bilo lepo, če bi človek to videl … Gospa Ristka Tura nam pove zanimive reči in zaključi: “Tule čez, v nekanji grajski žitnici, vam priporočam ogle arheološke zbirke; neko presenečenje je na vrhu …”
“Ati, pridi, gremo! Se vidimo na gradu …,” je kričal mali, nama mahal in s sestro že zdirjal proti gradu. Midva z našo sva si vzela čas. Lepo počasi med urejenimi gredicami proti gradu. Izvedel sem, kaj vse bo po tem izletu moralo biti tudi na našem okrasnem vrtu … Otroka pa sta zgoraj že čakala v vrsti za ogled arheološkega muzeja. Ni jima bilo hudo: v rokah sta na telefonu že igrala igrico: “Fixus grandus” in z nekakšnim balonom letela čez rimsko Poetovio in spoznavala vse obrti in delavnice in mestne četri rimskega Ptuja. Zmagal je tisti balon, ki mu je uspelo ostati najdlje v zraku. Rimski fikusi so namreč med pustolovčino rasli v nebo … (če si bil dober, si v igrici dobil bonus: pilot “Čuči” ti je pomagal iz svojega dopeldekerja uničevati invazivno bodečo golazen.)

No, v arheološkem muzeju: krasna zbirka drobnega gradiva, kovancev, posodic, nakita, vaz, čaš … Res lep muzej, interaktiven, zabaven, poučen, slikovit. Originali in ponaredki – niti opaziš ne, kako te zapeljejo v zgodbo. In potem na vrhu, v posebni dvorani višek!: sedemo in ko se zatemni, se pred nami prikaže fotografija izkopanin na Panorami iz ptičje perspektive.
Kaj nam pa zdaj to kažejo, saj smo ravnokar prišli od tam?, si mislim.
Amak: to je bil samo začtek! Iz temeljev, ostankov, kakršne smo videli malo prej na Panorami, je pred našimi očmi počasi rasla nekdanja, rimska Panorama in Poetoviona. Iz temeljev so zrasli zidovi, nastale so ulice in uličice, trgi, zgradbe, vodovod, vodomet, na ulice so prišli ljudje in na zelenem forumu razpravljali o zanjih dogodkih v mestu in svetu. Igrano-animirani film nas je vodil po vseh teh zgradbah in nam pokazal ljudi, kako živijo in kaj počnejo. Neverjetno. V detalj, dobeseno: prekrasni mozaiki so bili na tleh teh rimskih hiš.
Uf, niti zavedli se nismo, ko smo prišli ven: ura je cajt, za kosilo.

Žena je potegnila iz žepa eno od reklam, ki smo jih dobili na peš mostu, in z rimsko taksi kvadrigo smo se odpeljali, da si privežemo dušo. Imeniten rimski obrok v gostilni Gallina Frfolina v nekdanji mestni četrti Vicus Fortunae je izbrala naša mama.

Po kosilu pa se je naša družina razdelila. Midva z malim bi želela videti še rimski spopad na griču v bližnjem sadovnjaku; Mark Antonij bo menda Publija Sica razkosal na prafaktorje. Punc krvava najava seveda ni zanimala. Oni dve da bi raje šli gledat Kibelin obred se udeležili kopeli gongovih vibracij … O.K., O.K., samo da bo mir. Ampak: dajmo potem še skupaj na prečiščevalni obred v mitrej.
Strinjamo se: gremo začasno mi lepo po vsak po svoje.

Znova se srečamo pri Orfejevem spomeniku. (Mimogrede: spopad legionarjev je bil prima. Nič krvavo, prav zabavno in kratkočasno. Amapk z vso resnostjo; strumno, enovito in enoumno, kot se za vojsko spodobi.)
Utrujeni se srečamo ob Orfejevem spomenmiku. Nagrobnik gor ali dol, sedli smo nanj in prisluhnili videvodiču s QR kode. Mitraistični obred smo že imeli v ceni in zato, dajmo. Pa še daleč ni: mitrej se nahaja v bližnjem istoimenskem hotelu. Obred bo danes menda celo izvajal sam svečenik Superbus Optimus, nosilec kar štirih mihelinovih zvezdic.

….

Ni bilo slabo. Žena, ko je prišla ven, je rekla, da se počuti kot nova. Češ, da je po Kibelinem obredu zdaj uravnovesila svoj ženski jin še z jangom. Ne vem, jaz sem za te reči res bolj bik; so me pa vse tiste dišave in nerazumljive litanije kar malo poknile. Otroka pa sta tudi že videti utrujena …

Nič, gremo mi za par ur v hotel Primus, tam je menda nek fantastičen popoldanski počitek ala rimska popoldanska siesta. Zdaj, če smo že enkrat tu … dajmo izkoristit.

Pasalo nam je, kot se reče: Nogice v lavorju – pardon, bazenu, v rimskih togah, ribice ti popapajo zmehano kožo na petah, med tem pa te strežejo in te nosijo po rokah, kot da si bog Jupiter. Zvemo, kaj pomeni I.O.M. – napis, ki smo ga večkrat videli na rimskih kanih: Jupter, optimalno maksimalen.
Noro fajn. Vse tole eksotično sadje, ki so nam ga ponuili – prišlo je menda iz daljnjih provinc imperija –  nas je kar fajn ofrišalo. Mala dva sta kot nora dirkala po bezenu na nekakšnem hondinem vodnem skuterju, pol konju in pol delfinu …

Pred odhodom domov smo si v gledališču ogledali še rimsko komedijo “Počen lonec”. Narejna je bila prav zanimivo: govorili so nek izmišljen jezik, a vendarle tako, da je mednarodna publika razumela in se nadvse zabavala. Nič dobro znanih podnapisov, nič običajnega simultanega prevajanja po slušalkah ampak en tak hecen body-language +nekakšna mednarodna polomljena latina vulgata, da je trgalo gate. “Destilatus finus, adius virus”, recimo. Ja, res smešne aluzije; meni ni bilo smešno …

Malo po deseti zvečer sta otroka padla v avtu nemudoma v komo. Moja gospa je še nekaj čebeljala, kako da bomo morali še priti, ker da bi njo prihodnjič zanimal “srednjeveški Ptuj”, ker da na gradu danes sploh nismo bili, češ, da bi bilo res bolje, če bi vzeli dvodnevni aranžma, da mi je lepo rekla, da če že gremo, da bi se mogoče bolj splačalo … jaz pa sem z enim ušesom na radiu že poslušal, ali je Olimpijakos premagal Marpurgus …

Še dobro, da imamo samovozeče vozilo, da sem lahko med vožnjo do doma zakinkal tudi sam.

Prihodnjič torej: “Srednjevšeki Ptuj”.
Verjetno se bomo takrat res odločili za dvodnevni izlet in “srednji vek” skombinirali še z “kolino-kulinaričnim-vinskim Ptujem”. Menda je tretjina starega mesta votlega in notri imajo baje celo “visnko mesto” … Kdor pride ven trezen, dobi lepo nagrado. Do sedaj še, pravijo, ni bila podeljena.

Pod črto našega današnjega izleta torej takole:
Tale izlet danes na Ptuj sploh ni bil poceni. Dobro, nakaj je bilo od kartic, na pike pa to. Ampak, slotalar tu, slotalar tam … pa se nabere. Je pa jim treba priznati: res, znajo privabiti, znajo ponuditi, biti gostoljubni in znajo tudi zaračunati. Ampak je bilo vredno svojega denarja. Doživetje je bilo nepozabno. Za celo družino. Poučno, zabavno, prijetno. Lepo smo se imeli. Sto krat lepše, kot da bi čepeli doma vsak za svojim ekranom. Ni nam bilo žal. Ptuj, še bomo prišli!

***

Tako bo.
Spet bo tako.
In še lepše bo.
Za zdaj pa nam ostanejo vizija, samoosama in karantena.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: