69-15

19

Ni spala prav dobro. Premetavala se je. Bila je nervozna. Očitno jo je pred nastopom dajala trema.

Sončni žarki, ki so okoli poldneva nekako vendarle skozi polkna in mimo težke zavese zašli v njeno sobo, so jo zbezali iz postelje. Vstala je – v vseh teh dneh so se že navadili: zadnja bo na zajtrku – šla na še zadnji obvezni sprehod in spakirala kovčke, kot se reče.

V resnici je imela le enega. Dovolj za sodobna oblačila, ki so, priključena prek aplikacije na žepniku, menjavala barvo, vodni stolpec in temperaturno nastavitev. Prala so se prav tako enostavno: priklopljena na aplikacijo nPR, nanopranje.

Soba je bila prav kmalu pospravljena in kovček pripravljen za na pot.

»Hitro je minilo vse skupaj,« je pomislila, ko je pospravljala zadnje reči in sortirala kupe reklamnih tiskovin, ki jih je nabrala na sprehodih po mestu. Saj, kaj bo v resnici z njimi, če pa lahko najde vse na spletu? … Že jih je hotela vreči v koš. Ne, dala jih bo komu od prijateljev, ki radi potujejo. Res, Ptuj je blizu in vredno ga je obiskati; prišlo jim bo prav.

Sedela je v sobi, na postelji, kovček pri vratih, pripravljena za odhod.

Treme pred branjem je imela ravno prav. Ne preveč, a vendarle; v trebuhu je čutila nekakšno bledikavo slabost. Ali pa je ta omotičnost še od zabave na Podmornici?
Raznorazne misli so ji blodile po glavi. Ni jih poskušala urediti, niti jim stopiti na prste, ni se povzpela na prste, da bi pogledala čeznje.

Pozno popoldne je še zadnjič skočila pod tuš. Zdaj je bila pripravljena; za javno branje svoje zgodbe, za zadnji dan v mestu, za odhod.

  1. februar ’69

Adijo, Ptuj. Vesela sem, da sem prišla. Pravzaprav škoda, da že grem.

Oblekla se je elegantno. Kakor se za nastop spodobi. Nič posebnega, pa vendarle malo drugače. Naličila se je – in to prvič, odkar je bila na Ptuju – obula visoke škornje, lase spustila čez ramena, da so kakor rdeč slap padli na belo srajco, in si ogrnila dolg plašč. Na podlogi plašča je izbrala nastavitev barve: mavrica.

Ko jo je Tomaž zagledal v mavričnem plašču, je samo izbuljil oči. Pa ne le Tomaž. Vsi, ki so prišli na prireditev, je niso mogli spregledati. Dobro, Ildikó je bila lepa punca, v redu, ampak tole?! … Naravnost vzelo mu je dah.

»Izvolite, gospodična Petőfi, druga vrsta, sedež pet. Sándor Petőfi bi bil resnično ponosen na vas …« ji je Tomaž pokazal sedež in ji pomežiknil. To je storil ne le tako, zgolj v smislu: ‘super pišete, vidi se, da imate literaturo v genih, lepo ste to napisali’. Ne; ta pogled je bil malo drugačen. Tomaž je upal, da bo njegov pomežik tudi razumela tako – malo drugače. Ona pa si je rekla: ‘Ni važno. Pojutrišnjem bom že doma.’

Gledališče je bilo nabito polno. V parterju sta bili dve vrsti rezervirani za avtorje in njihove spremljevalce. Ona je bila sama. V dveh ložah je sedela strokovna žirija. Ptujčanke in Ptujčani so napolnili gledališče do zadnjega kotička. Na galeriji so se drenjali študentje in dijaki. V dvorani ni bilo prostora za vse, ki bi želeli prisostvovati branju. Zato so pripravili neposredni video prenos in ga predvajali na gledališkem kanalu. Tako so lahko podelitev spremljali tudi ostali ljubitelji ptujskega gledališča, prav tako pa tudi prijatelji gostov – piscev iz tujine. Ildikó spletne povezave neposrednega prenosa ni dajala nikomur. Attile teater ni nikoli zanimal, prijateljem pa bo že kar sama povedala, kako je bilo. Oče računalnika tako ali tako ni preveč maral. Mama pa ga je uporabljala samo za igranje pasjanse.

Med pisci v dvorani je bilo neko pegasto dekle z Islandije; Hagalin ji je bilo ime, pa uglajen gospod, starejši, čisto siv dramatik iz Kanade in mladenič indijanskih potez iz Čila. Te tri obraze si je še posebej zapomnila. Poleg nje, madžarske gostje, so bili tu še Hrvat, Nemka, Francozinja in Anglež ter dva slovenska avtorja. To je bila torej družba, ki je »zakrivila« nocojšnje branje.

Direktorica Petra je najprej pozdravila vse v dvorani, nakar je župan v prijaznem kratkem nagovoru še posebej izrekel dobrodošlico gostom iz tujine in povedal, da je gledališče na Ptuju na tem mestu že skoraj tristo let. V središču mesta, sredi mesta. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Da so Ptujčani ponosni na to, da imajo gledališče, in da jim odpira – kakor nocoj – okno v svet. Da povezuje ustvarjalce in – ja, tako je rekel: »Če mi dovolite, da povem čisto tako, kot mislim: naše gledališče povezuje in zmeraj znova najde tudi najbolj ‘čudne’ ustvarjalce. Vsi pa veste, da Ptuj spoštuje ‘malo čudne’. Zakaj? Ker se lahko le malo čudnim čudimo.

Prisluhnimo torej, kakšne čudne zgodbe so nam napletli izbrani udeleženci natečaja Attila ante portas Poetovionis. In mimogrede, ne vem, ali veste: Hun Attila naj bi bil po najnovejših najdbah arheologov resnično pokopan v sedmih krstah v Dravi. Nekdo od vas, spoštovane piske in pisci, bo imel to srečo in njegova – ali njena – zgodba bo nocoj izbrana za novo uprizoritev, ki jo bomo gledali že to jesen kot koprodukcijo gledališč, ki ležijo ob Dravi. Od Lienza v Avstriji prek Ptuja in do Osijeka na Hrvaškem. Pokrovitelj projekta bo Iniciativa 752 km Drave fundacije Alma Mater Europaea našega rojaka dr. Ludvika Toplaka; dovolite mi, da se jim že danes zahvalim, da so prevzeli ta izziv. Spoštovane piske in pisci, naj vam bo sreča mila in naj zmaga najboljša zgodba.«

Zdaj je vsak gost prebral kratek odlomek v maternem jeziku. Simultani prevod je občinstvu pomagal pri razumevanju. Potem pa so branje odlomkov nadaljevali gledališki igralci. Nekatera dela so bila namreč napisana v dramski obliki. Tako je branje seveda postalo že skoraj pravi teater. Igralci so skicirali dramske osebe, s par premiki po odru odigrali posamezne prizore in vehementno »zastopali« avtorje, ki so sedeli v dvorani. Videlo se je, da si tudi sami želijo, da bi bilo nagrajeno najboljše besedilo. Konec koncev ga bodo čez pol leta morali sami igrati na teh deskah. Ildikó je svoj del prebrala brez zapletanja.

Po branjih je žirija zapustila gledališče, ptujska glasbena skupina Gemaj pa je popestrila čakanje na odločitev.

Kmalu je na oder stopila predsednica štiričlanske žirije, dramaturginja iz sosednjega Gradca:

»Gospe in gospodje, štiričlanska žirija se je odločila, in to enoglasno. K svojim glasovom smo v skladu s pravili natečaja dodali tudi glasove gledalcev, ki so bili oddani na daljavo, prav tako pa prišteli ocene vas v dvorani. Hvala vsem, ki ste prek svojega vmesnika dovolili vpogled v svojo oceno dogodka. Naj vam še povem, da našo prireditev ta hip po spletu spremlja 14.723 gledalcev iz osemnajstih držav sveta. Lep pozdrav iz najstarejšega slovenskega mesta prav tako vsem vam, ki nas spremljate na zaslonih! Prosim občinstvo za prijazen pozdrav in aplavz.«

In že se je razlegel močan aplavz, namenjen vsem po svetu, ki so se zanimali za ptujski literarno-gledališki natečaj.

»Ja, enega gledalca imamo celo na Filipinih in enega v Čilu. Kdo ve, mogoče tudi tam iščejo sveti gral,« je poduhovičila predsednica žirije in stopnjevala napetost pred končno odločitvijo. (Kaj ima Hun Attila s svetim gralom, se v dvorani ni sanjalo nikomur. Lapsus pač, ki pa ga Avstrijki ni nihče zameril.)

»Dame in gospodje, zmagovalec – ali zmagovalka – mednarodnega natečaja za zgodbo Attila ante portas Poetovionis je …«

Predsednica žirije je zmečkala svoj žepnik, iz njega naredila nekakšno kepo in ga nato v slogu rokohitrcev razgrnila, z njim pomahala, kakor nekoč v času bikoborb, rekla voilà, in z žepnika se je na veliki zaslon prenesla projekcija z napisom: »Ildikó P. Béres, Hungary.«

Ona? Se ji sanja? Je po Podmornici ves dan prespala in so zdaj vse to le sanje? Si je prireditev samo tako močno predstavljala? Želela? Ji je Tomaž dal v pijačo kakšno substanco?

»Ildikó, Ildikó, Ildikó!« je med bučnim ploskanjem skandiral nekdo na vrhu dvorane. Torej je le res?

Zmešani Tamaš! Skače in ji z obema rokama maha iz svoje kabine.

Sledijo čestitke, pogovori, intervjuji, fotografiranja, izmenjave naslovov, zabava … poslavljanja …
Vse to je trajalo dolgo v noč.

Jutri popoldne ima vlak.

Vlak, na katerega ne bo šla.

Ker se bo morala še dogovoriti, kaj in kako bo zdaj z njeno zgodbo naprej (in zdaj malo tudi njenim projektom); v zdaj malo tudi njenem, ptujskem gledališču; na Ptuju, kjer bo septembra njeno besedilo doživelo krstno uprizoritev. Krstno uprizoritev, halo!

»Vidiš, nikoli ne veš. Sem ti lepo rekel,« ji bo rekel Tomaž v ponedeljek. In še: »Lepo, da si ostala. Držal sem pesti, da boš zmagovalka, in želja se mi je uresničila.«

»Hvala,« bo rekla Ildikó, ko ji bo čestital in jo nežno poljubil na lice. Zardela bo. Rahlo, a več kot očitno.

***

In vendar se nadaljuje.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: