Nina Milošič: “Marsikdo si predstavlja, da ves čas gledam filme. “

SMS: Nina, zdi se mi, da kino postaja vse bolj “in”. Tudi pri nas. Se motim? Kako je s tem v našem mestu?

NINA MILOŠIČ: Ne motiš se. Saj je res udobno gledati film doma blizu hladilnika, gre celo s telefona, ampak kino je čisto nekaj drugega. Na malih in še manjših zaslonih že tako puščamo preveč svojega časa in zdravja, iti v kino pa med drugim pomeni priložnost, da greš fizično ven in med ljudi, pa četudi sam, in da se za spremembo neki vsebini popolnoma posvetiš dlje kot minuto in pol. Če je zraven še pogovor z zanimivim gostom ali kaj drugega posebnega (kar je pripravil človek, ne pa ti predlagal algoritem), toliko bolje. Vse to nam danes manjka, zato se toliko ljudi vrača h kinu.

SMS: Krasen odgovor …. že vnaprej na vprašanje, ki bi sicer sledilo: “Zakaj je kino vse bolj in?” Še morda v številki (ker smo pre dnevi prebrali o lanskem rekordu)?

NINA MILOŠIČ: Obisk Mestnega kina Ptuj v zadnjih letih opazno raste, lani je presegel 25.000 obiskovalcev. To se ni zgodilo že vsaj od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko interneta sploh še ni bilo in so ljudje svoj prosti čas preživljali čisto drugače. Tudi na slovenski in svetovni ravni je obisk mestnih kinematografov še vedno v vzponu, mnogi izmed njih pa so danes prava kulturna središča.

SMS: Kako je, Nina, za službo hoditi v kino?

NINA MILOŠIČ: Marsikdo si predstavlja, da ves čas gledam filme. 🙂 V resnici pa je veliko dela “birokratskega” – takšnega, ki se ga navzven ne vidi. Največ energije v praksi namenjam različnim razpisom, poročilom, urejanju podatkov, analizam ipd.

Šele potem izbiram filme, se dogovarjam z distributerji, sestavljam spored, organiziram in izvajam obfilmske dogodke za različne ciljne skupine, skrbim za objave in promocijo, tržim šolske kinopredstave, sodelujem z drugimi organizacijami, koordiniram delo blagajne, načrtujem prihodnost, pomagam obiskovalcu najti pozabljeno denarnico …

Vse več se je treba ukvarjati tudi s težavami stare stavbe, Mestni kino Ptuj je eno najstarejših še aktivnih kino prizorišč na svetu. V sodelovanju z lastnico stavbe, Mestno občino Ptuj, to v skladu z zmožnostmi rešujemo po delih.

Filme torej gledam le v prostem času. Ogledati si jih moram veliko, in ne le tistih, ki si jih dejansko želim. Ampak svoje delo obožujem in se vsakič nasmehnem, ko se zjutraj bližam kinu in vidim, da se iz dimnika kadi.

SMS: Kdaj si se ti zavedla in kako, kaj naj bi bilo tvoje poslanstvo, tvoj posel, tvoj poklic, tvoja poklicanost?

NINA MILOŠIČ: Kot hči slavistke in novinarja sem bila vedno nora na zgodbe, brati sta me naučila že zgodaj v vrtcu. Pa dedek iz Haloz je znal migati z ušesi in strašno zanimivo pripovedovati. Starša še zdaj ne vesta, da sem si iz postelje skozi luknjo v pregradi iz pohištva ogledala ves poletni nočni filmski TV program, takrat se mu je reklo Sova, ko smo se konec osemdesetih stiskali v enosobnem stanovanju. In, eden mojih jasnejših spominov iz otroštva je mama, kako po napornem dnevu (še dandanes) reče: “Zdaj pa da bi bil en dober film!”

Vedno sem imela rada ptujski kino, v gimnaziji se s takratnim fantom itak nisva imela dati kam drugam. Fatalno pa je postalo med študijem v Ljubljani. Študirat sem šla komunikologijo na FDV, spet zgobe. Imela sem srečo, da je takrat obilno cvetela Slovenska kinoteka. Skoraj vsak večer sem bila tam, pogosto tudi dvakrat. Nato sva z današnjim novinarjem Večera Urošem Esihom začela razvijati cinefilsko strujo v takratnem Klubu ptujskih študentov. V ptujski kino sva pripeljala art filme, več let vsako nedeljo zvečer organizirala Kolnkištin filmski krožek z retrospektivami filmskih klasikov in obdobij filmske zgodovine, organizirala letni kino na dvorišču Dominikanskega samostana, ptujskega gradu, gradu Borl, vabila v goste avtorje in filmske kritike …

Prvo prošnjo za zaposlitev sem bolj za hec poslala podjetju BLITZ Film & Video Distribution in čeprav mi v resnici še ni bilo za iti v službo, sem jo dobila. Nekaj let kasneje pa se je s sanjsko ekipo na novo vzpostavljal ljubljanski Kinodvor in srečo sem imela, da so me povabili zraven kot vodjo odnosov z javnostmi. Sam Koen Van Daele, ki sem ga občudovala že iz kinoteke, je sedel za sosednjo pisalno mizo, še danes je moj navdih. Kinodvor je danes eden najboljših kinematografov na svetu, med drugim je aktualni prejemnik nagrade Europa Cinemas za najboljši program.

Medtem je na Ptuju kino sameval in propadal, ljudje sploh niso vedeli, da je še odprt. Na bolje se je začelo obračati, ko ga je občina dala v upravljanje Centru interesnih dejavnosti Ptuj. Direktor Aleksander Kraner je presodil, da bi bilo pametno imeti v ekipi koga, ki o kinematografih kaj ve. Za nov izziv sem se odločila s težkim srcem, ker sem se morala posloviti od Kinodvora, in presrečna, ker sem dobila priložnost nekaj konkretnega narediti za moj lepi Ptuj in ker je bil tu Pero, s katerim imava zdaj družino.

SMS: Lani ste imeli zavidlijv rekord tudi v ptujskem kinu. A je kdo kdaj delal analize, kaj točno ljudi pripelje v kino? Zgodba, igralci, režiser, … reklama … vse to skupaj?

NINA MILOŠIČ: Rast, vsaj na Ptuju in v Sloveniji, je posledica kontinuiranega dela: da so ljudje kino ponovno ozavestili kot mogoč način preživljanja prostega časa, je bilo treba veliko migati.

Mestni kino Ptuj kot član Art kino mreže Slovenije in mednarodne mreže Europa Cinemas prikazuje 60 do 70 % t. i. art programa, torej neodvisnih, evropskih in filmov iz tretjih držav, tudi zahtevnejših. Preostanek predstavljajo hollywoodske uspešnice. Seveda lahko ljudi pripelje v kino odmevnost filma, igralci ipd., tu zadaj je cela marketinška mašinerija, ampak v primeru malih mestnih kinematografov so po mojem mnenju še pomembnejši dejavniki ambient, družba, osebni stik, dodatne vsebine.

Sicer pa analize o vplivih na število obiskovalcev v kinu zelo visoko postavljajo, ne boš verjel – vreme.

SMS: Zdi se mi, da je pri mnogih  umetnostih tako: če otrok zamudi, morda nikoli več ne bo vzljubil ali vsaj imel rad ali vsaj »konzumiral« kakšne »panoge«. Kako je s filmom in otroki?

NINA MILOŠIČ: Okus je treba kultivirati, ljubezen zasejati in negovati. Sodobni otroci so bombardirani z avdio-vizualnimi vsebinami, ampak večina je katastrofalno nekakovostnih. Marsikateri starš, ki si ne vzame časa, da bi sedel na kavč in si od začetka do konca ogledal risanke, ki jih tako obožuje njegov otrok, sploh ne ve, kako zanič so nekatere. Spomni se, da je tudi sam rad gledal risanke, ko je bil majhen, in da “mu ni nič škodilo”. Ampak takrat še ni bilo takšne poplave komercialnega kiča, ki najmlajšim – z edinim namenom dobička – vsiljuje potrošniško ideologijo, agresivno tekmovalnost, spolne stereotipe, seksualizacijo ipd., po možnosti sinhroniziran v popačeno ljubljanščino. TV Slovenija ima še vedno večinoma zelo kakovosten program za otroke, za druge televizije pa to težko rečem.

Da bi nekdo razvil oko in srce za kakovostne filme ter navado hoditi v kino, mora dobiti priložnost, da pride s tem v stik. Kar največjemu številu obiskovalcev skuša to vsako poletje ponuditi brezplačni Kino brez stropa. Ker je dobro začeti že z najmlajšimi, pa so tu še programi Z dojenčkom v kino, Kino vrtiček in Kinoskop, ki posebej izbrane filme prinašajo na način, ki je najbližji določeni starostni skupini. Pomembna pa je tudi filmska vzgoja v okviru šolskih kinopredstav.

SMS: Nekoč sem bil v Franciji v Avignonu v kinu, ki je imel največ 20 sedežev. In takih kin je bilo po mestu veliko. Je to tamkajšnja posebnost, je bila to takratna »moda«, … kako je s temi micro-kinematografi? (O velikih, multiplexih te ne bom spraševal; vidimo, vemo.)

NINA MILOŠIČ: Po svetu nastajajo nišni kinematografi, ki lahko prinašajo specifične vsebine, za kino pa je tudi dobro, če ima več dvoran, četudi manjših, ker lahko ponudi več različnih filmov naenkrat. Točno to si želimo tudi za ptujski kino: v zdaj praznem pritličnem prostoru urediti drugo, manjšo dvorano v klubskem vzdušju, ki bi omogočala nadaljnjo širitev programa in diverzifikacijo filmske ponudbe, omilila izzive, ki se nam porajajo pri šolskih kinopredstavah in ponudila prijetno dodatno prizorišče za različne dogodke. Filmski projektor v njej pa naj bi bil takšen, da bi ga lahko uporabili tudi za vsaj manjše projekcije na prostem, saj moramo opremo za letni kino zdaj vsako leto najemati.

SMS: Imate v ptujskem kinu kljub rekordu kakšne želje, ambicije, vizije, kako naprej? Kam naprej?

NINA MILOŠIČ: Druga dvorana bo že ena taka stvar. Da se ne bo več treba odločati, ali v petek ob osmih na spored uvrstiti trenutno blagajniško uspešnico ali pa odličen nagrajen romunski ali islandski film, temveč bo šlo oboje. Slejkoprej bo nujno potrebna vsaj še ena zaposlitev, da bomo lahko dosegali polne potenciale že zdaj obstoječih programov in dodajali nove. Kaj je treba in mogoče narediti v prihodnosti in kje so še rezerve, je jasno, a le en človek vsega ne bo več mogel. Stvar raste in se razvija. Če bomo imeli dovolj resursov, bo tako še naprej.

Osebno pa mi je največji “gušt” pripeljati na Ptuj kakšnega vrhunskega gosta, ki je res trd oreh (npr. Jelka Reichman se je pustila prositi več let) in preizkušati nova prizorišča za letni kino. Lani smo na primer “krstili” Panoramo, letos bomo, upam, novo tržnico, pa želim si, da bi lahko npr. film gledali iz bazena, ali pa sredi gozda … Upam, da bom imela v prihodnosti še kakšnega sodelavca in s tem čas za več takšnih češenj na torti. 🙂

SMS: Nina, in še čisto za konec: kako sploh »prihod« enega takega, recimo novega, razvpitega filma pride na Ptuj? Čisto logistično, tehnično; kam »gre« potem itd. Nekoč so prihajale z redno pošto »role« v pločevinastih okroglih kolutih ….

NINA MILOŠIČ: Projektorji so dandanes digitalni, ampak ne takšni, kot jih imamo doma. Sodobni filmi največkrat niso na kolutih filmskega traku, ampak so to računalniške datoteke. Spet, to niso takšne datoteke kot tiste piratske. To so tako velike datoteke, da še vedno prihajajo fizično, po pošti, na diskih, ker jih ni mogoče kar enostavno pretočiti prek spleta. Velika prednost pa je, da ko film preneseš v svoj sistem, lahko disk takoj pošlješ dalje. Ker včasih je bil problem v tem, da je moral kino priti na vrsto, saj je lahko film dal na spored šele, ko so ga nekje drugje že nehali predvajati. Vsi so vrteli isti filmski trak in majhen kino ga je lahko dobil šele, ko za velikega ni bil več zanimiv. Zdaj pa lahko imamo na Ptuju premiero npr. novega Bonda istočasno kot ves svet. No, zraven datoteke pri večini filmov potrebuješ še ključ. To je neke vrste geslo, ki ti ga za vsako projekcijo posebej pove distributer.

SMS: Aja, še to me zanima: stari filmi. Kako bi se dalo nekak »kinotečni« program speljati na Ptuj? Bi se to sploh dalo? Ali sploh ne? Razmišljam: morda bi se lahko »filmska vzgoja« godila ob ogledu klasike in potem pogovorih po filmih? Sanjam?

NINA MILOŠIČ: Redni program sestavljamo iz aktualne ponudbe slovenskih distributerjev in neodvisnih ponudnikov. Če si zaželimo karkoli drugega, npr. Tarkovskega ali pa Šund, moramo pravice urediti sami neposredno s tujino. Za eno samo projekcijo je to zelo drago. Poleg tega moramo sami poskrbeti za prevod, podnapise, transport filma iz tujine in nazaj. Zaradi visokih stroškov si lahko to žal privoščimo le tuintam. Se mi pa zdi, da bo to v prihodnosti postalo lažje, saj je ponudnikov vedno več, in tega se zelo veselim.

Izkoristimo pa že zdaj vsako priložnost, da pokažemo kak arhivski film, ki je na voljo. Slovenske filmske klasike so pred kratkim začeli pospešeno digitalizirati, te bodo kmalu lažje dostopne. Sicer pa smo ob digitizaciji leta 2014 ohranili tudi oba stara Iskrina 35-milimetrska projektorja, ki občasno še zabrnita.

SMS: Nina, hvala za pogovor tudi tebi. Hvala ti/vam, da lahko gledamo na Ptuju dobre filme in pridemo na premiere in pogovore o/b filmih.

NINA MILOŠIČ: Hvala, Samo. Fajn sogovornik si. Upajva, da se po tej noriji s koronavirusom gledalci čim prej z veseljem vrnejo v kina.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: