Človek človeku … kurent?

O knjigah, ki jih berem, ne pišem. Delati “obnovo” za drugega – brez veze. Kritizirati – le čevlje sodi naj kopitar (in jaz sem kopitar, ne spoznam se.)

Hvaliti – ja, to nekateri počnejo, ko pišejo o knjigah, predvsem v funkciji prodaje. In to je tudi prav; povedati, kaj je dobro (če se na to spoznaš), in povabiti k banju drugega. Ga zmamiti, da pokuka v svet črk, besed, misli, konceptov. Ker “moramo brati, sicer nas bo pobralo” (Tone Pavček).

Tokrat torej venarle napišem par misli o dveh knjigah, ker sta ju spisala naša someščana, Liljana Klemeničič in Štefan Čelan. Z upanjem: da vas zmamim, da ju (če še niste) preberete tudi vi.

Liljaninini knjgi se vidi (bolje: bere), da jo je napisala pripovedovalka pravljic. Zapisani stavki se berejo tako, kakor da so bili zapisani post festum, potem ko jih je Liljana nekoč že pri/poved(ov)ala. Več krat. Kar grejo z jezika, hočem reči. Odlepljajo se z jezika kot žganci s posodbe. (Resnično: preberite si par stavkov na glas, boste videli, o čem govorim-pišem). Ali še bolje: pridite, ko bo pravljico interpretirala Liljana! Liljana, saj jo boš, kajne?)

Pravljica o dečku – Kurentu je  kratka, triplastna, zgoraj in spodaj prevedena – v sredini pa v slovenskem jeziku – v angleščino in nemščino. Dobra kot slovenska potica. (To povem zato, da spomim, da je knjiga lahko tudi lepo, trajno darilo. Tudi za znance, prijatelje, poslovne partnerje, tudi v tujini!)

Najbolj zabavno pri Liljaninem Kurentu mi je v sami zgodbi to, da fant slabo vrača tako, da zaigra na gosli in drugi že ne more kaj, da ne bi jadrno zaplesal. Pri čemer pa često nastane tudi hecna “kolateralna škoda”.
Ja, ena taka dobra dušica je tale njen Kurent. Ki da in razda in veselo živi … do konca svojih dni Nakar se namesti (zinštalira, bi danes rekli) na … – no, preberite sami.

Knjiga je polna res lepih fotografij mojstra Kerblerja. Tistih starih, črnobelih. Ki smo jih že videli in kakšnih, ki jih še nisem. Lepo so izbrane, postavljene zgodbi primerno; ne ilustrativno, pa hkrati tudi ne “kar tako”, poljubno, pač pa premišljeno, asociativno.


Tudi veliko dreves je notri. In narave sploh.
Kot avtorici Liljani, prijateljici zelenega, pošteno pritiče.
Pa pika.

Štefanova knjiga Kurent – korant, Ali veš, kdo si? je zanimiva na drug način. Pričakoval sem sicer znanstveni, tehnični pristop, kemijske formule in dokaze in se že vnaprej bal, da ne bom ničesar razumel.

Pa avtor najprej lepo povzame, od kod prijaha kurent, kje vse se ga najde, tako v korenih besed kakor tudi v minulih časih in v takšni ali malo drugačni pojavni obliki in obleki dandanes. Moram priznati: veliko tega nisem vedel. En tak pan-evropski pojav je tale naš kurent.

Potem avtor pove, da svet števil, tehtanja, dokazov in merjenja (kratko: naravoslovnih znanosti) nekaterih stvari le ne zna do konca pojasniti. In nakaže, kako se na robu “trdih znanosti” znanost sreča in preči poljane duhovnosti. Da človek ni le kup mesa in kosti z rokom trajanja v poprečju tam do … maksimalno okoli 100 let. Da ni le precej hitro pokvarljiva roba, pač pa da sta poleg telesa in (raz)uma tu še duša in duh.

Potem pa Štefan pokaže paralele med šamanom in kurentom. Da ne gre za “fašenk”, “larfe” in “karneval”, pač pa za obred, v katerem se spremeni nivo zavesti. Tako pri osebi, ki si je nadela kurentovo opravo, kot tudi pri – in to mi je všeč: skupnosti (na nekem dvorišču, pri neki hiši, v neki vasi.)

Štefan konča knjigo še s čisto svojo, osebno zgodbo. Pove, kako je postal kurent, kaj vse je že doživel in kako sam razmišlja in doživlja kurentijo.

Nekje, ko pravi, da kurent ne postaneš z odločitvijo, da boš dal toliko in toliko evrov za korantijo, pač pa da te “kurent” pokliče, sem pomislil na duhovne gospode, ki tudi radi rečejo: poklical me je, bil sem poklican. (In kaj je lepšega, kot če je poklic poklicanost.)

Zanima me, kako bo na Čelanovo smelo tezo v prihonosti odgovorila etnološka stroka. (Čelan uvodoma citira etnologa Gačnika.) Čelan namreč meni, da največja avtoriteta na tem področju, dr. Niko Kuret, ni (iz)rekel zadnje (kar je v zvezi s kurentom slutil.)
Vsekakor mi je bilo  knjigo zanimivo prebrati in verjetno bi jo naj vsak kurent. V bistvu bi bilo fino, če bi jo vsak Ptujčan; kurent je vendarle … tisti osrednji THE lik kurentovanja. Še v EPK knjigi je nekakšno osišče. A o tem kdaj drugič (mislim o epk-book-li).

***

Tako. “Vera je opij za ljudstvo,” so nas učili pri STM-u in posmehovali smo se po tihem tistim, ki so bili verni. (Vera pa je stvar duhovnosti.) Ja posmehovali, pa čeprav na tiho in previdno. Ne dirketno v ksiht, ampak … tako … kako naj rečem … na skrivaj, za hrbom, zahrbtno. Smo se pa rahlo privoščljivo in seveda varno za zaprtimi vrati za štirimi stenami režali tudi temu, ko je kak zagrižen komunist po veliki noči pristal z žolčnim napadom na urgenci zaradi preveč konzumiranih dobrot. (Smeh nas povezuje, bolj kot kaj drugo!) Nekako za manj razvite se je imelo verne …. potomci opic pač, ki še niso dojeli dialektičnega materializma in razumeli Darwinovega razvoja vrst. Malo retardirani, ki ne štekajo, kako je iz pražupe nastala imenitna jed s štirimi prilogami v enem hodu (z rokom trajanja – kot rečeno – v srečnem primeru kakšnih sto let.)

Aja: imata pa obe knjigi, Liljanina in Štefanova, še zunanjo podobnost: skoraj enakega formata sta (Liljanina čisti kvadrat, Štefanova skoraj kvadrat), enako debeli in obe s fogografijami (Čelanova ima reprodukcije Borisa Žoharja, nekaj kurentov v akciji kažejo fogografije Črtomirja Goznika, ter nekaj reprodukcij slik Sergeja Hahonina.)

Zaključek: pojdite v knjižnico, sposodite si obe novi knjigi naših someščanov in preberite. Sodi, če ne drugega, k “ptujskosti”.

***

Pripis:

Kot sem že nekoč nekje omenil: a Ptuj morda ni že zrel tudi za svojo založbo? (Šefanovo knjigo je izdala ljubljanska Beletrina, Liljanino mariborska Založba Pivec?) No, ideja ni moja; dr. o tem je že govoril Dolfi Žižek in svojo – v samozaložbi izdano! – trilogijo (2006) Kompleksni sistemi tudi izdal s pripisom: Manualia Poetoviensia et monographiae scientificae – Ptujski učbeniki in znanstvene monografije. Takšno, čisto znanstveno založbo je imel v mislih Dolfi. Štefanovo najnovejše pisanje pokaže, da so meje (če to želimo videti), zabrisane. Torej: ptujska založba? Kdo bo ugriznil?

Pripis k pripisu:

In še to sem razmišljal med branjem: takšnega župana, s takšnim mind setom bi si želel, kot piše Štefan v svojem Kurentu in ga slika takisto Liljana v svojem –  (Mogoče pa bo Štefaan kdaj spet zamikalo, da bi ga zamikalo … Liljane po mojem ne bo.)
Kako bi bilo na Ptuju, če bi organ župan, organja županja, udejanjal/a v praksi, domišljeno, kontemplirano, skupnostno, doživeto v stanju povišane zavesti …? (Brez psihadeličnih substanc, medna ja.)


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: