Dan za biti v objemu, svojem

Danes ni dan za nove poti.
Danes je dan za
zelene, mehke
poti brez misli, brez skrbi,
med znanimi travami, akacijami in bezgom,
tiste čisto tihe,
da se sliši petje ptic.

Morda se zde dolgočasne,
a ne,
so prav dišeče,
in prav paše
potopiti se vanje
jim pustiti, da me same vodijo naprej.

Danes ni dan za nove ljudi.
Je dan samo za biti
v objemu
svojem.
V mehkobi svojega diha, svoje pesmi.
Med cvetočimi akacijami in dehtečim bezgom
diši še moja ljubezen.
Nekdo mi je rekel,
da dišim po jutranji svežini borovega gozda.
Danes zagotovo ne,
danes dišim po belini bezgovih cvetov.

Tako mil dan je danes
in jaz v njem.
Na teh svojih ljubih starih poteh,
ki rojevajo novo preprostost,
nove občutke,
nove pesmi.

Kot ljubi ljudje, ki jih poznaš,
a jih uzreš v nov obraz.


Seme sem,
ki je padlo v zemljo.
Želim.
Pristajam.
Sprejemam.

Vse, česar ne potrebujem,
naj se razprši v svetlobi mehkega sonca,
ki ga nosim v svojem izviru.

Življenje,
dihati hočem v melodiji tvojega diha,
hoditi pot,
ki mi jo kažeš.

Velika skrivnost bivanja
tako preprosta si
in vendar temu svetu nedojemljiva.
Neopazno prisotna je tvoja mogočna tišina.


Zaradi Lepote živim,
tistih odtenkov brezčasnosti
ki se razprostirajo nad reko,
preden se sanje spustijo vame.
Lepota večnosti zasije skozi nebo,
ko se vsako jutro znova zaljubi v zemljo.
Vse zadiha v čistini Ljubezni.
Vse zaživi v Življenje.
Vse stvarstvo zasije v Resničnost.
Le človek še naprej sanja.
Le človek potrebuje znanost,
da bi razumel.
In sveta pisma in svete skrivnosti.
Medtem ko Življenje živi,
pleše in dehti.

Medtem ko se Milost smehlja in čaka
v Tebi.


Besede mehke, tople,
kot sonce sijejo izpod srca,
potipajo naokrog,
pobožajo ostre robove
ostankov ledenih ogrinjal,
ki se še niso raztopila.

Besede vidijo dlje,
milozvočno tkejo ljubečnost,
tam, kjer je prej ni bilo,
kjer je nikoli ni bilo,
kjer se zdi, da je nikoli ne bo,
razpirajo dlani,
da bi se čudež lahko spustil nanje.

Ker življenje se zmeraj
vrne v ljubezen.
Ker tam je doma.


Sveta voda teče
po gladini mojega srca.
Kaj je lepšega,
kot dovoliti ljubezni,
da se pretaka
v meni?

Ko bi le lahko mehkobo mahov
in vonj pomladi
pretkala v besede,
da bi pobožale
prestrašeno človeštvo,
zmile žalosti mater,
ki so izgubile svoje otroke,
in bolečine očetov,
ki so lahko le nemočno gledali
in se spraševali,
kaj so naredili narobe.

Ko bi znala zliti v besede
milino tvojih oči,
ko me pogledaš s hvaležnostjo,
da sva se našla.
Ko bi lahko najino ljubezen
razprostrla
in z njo prekrila
razboleno zemljo.

Koliko sočutja
potrebuje ta svet,
da bi puščave prekrila
polja tulipanov
in vonj po radosti?

Koliko svojega sočutja
potrebujem jaz?
In ti?


Ko bom stara in modra,
bom gledala čisto od blizu,
čisto od tukaj,
čisto počasi,
da bom res videla,
tisto solzo, ki je še ni na očeh,
a že dolgo čaka,
tisti smeh, ki ga še ni na licih,
a je shranjen v trebuhu,
čeprav prekrit, zasut.

Ko bom stara in modra,
noben dan ne bo navaden,
noben piškot, ki ga bom namakala v čaj,
nobeno mesto ne bo sivo,
nobene oči,
nobena lica,
ker bom videla čisto od blizu,
čisto zares,
tisto, česar ni,
a v resnici je,
tisto, kar je res pomembno,
tisto edino, kar je kdajkoli bilo pomembno,
tisti sij v očeh,
tisti sijoči smeh,
tisti predani ples.

Tisto globoko ljubezen,
ki lahko prekrije vse strahove tega sveta,
vso neskončno slepoto,
stopi ves hlad,
razkrije vse umazane igre.

Ko bom stara in modra,
bom videla čisto od blizu,
tisto, kar si želi biti videno,
barve čarobnosti, ki se želijo razodeti,
in bom tako kot takrat,
ko sem bila deklica,
spet verjela v ljubezen
in v človeka.


Si tudi ti
tako zaposlena z življenjem,
da ga nimaš časa živeti?
Tako željna dati,
da nimaš časa sprejeti?

Ni ti treba vsega rešiti zdaj,
še najmanj pa vsega sveta.

Poglej vase
in se podaj v prostranost svojega časa,
v občudovanje tega,
kar čutiš.
V tišini.
Samo zase.
S seboj.

Odeni se v jutranje sonce,
v dišave travniškega cvetja.
Nadeni si opanke
iz mehke prsti,
naj stopala vonjajo dišeče trave
in se smehljajo,
naj veter boža tvojo kožo.
Naj zadiši v tvojem svetu
po tvojih najljubših zeliščih.
Razpri svoje cvetove,
da bodo s teboj potovale ptice.

Ko se boš vrnila,
z dišečim srcem,
nasmehom v očeh
in košaro obilja
iz dežel radosti,
boš imela veliko več dati.


Avtorica poezije: Romana Ercegović

Avtorica slike: Simona Čudovan

Vse pesmi so iz knjige poezije Tolmuni nežnosti (založba Chiara, 2019), ki je bila 9. marca letos predstavljena v Mestnem gledališču Ptuj.

Več o pesniški zbirki in dostop do nje:
https://www.zalozba-chiara.si/ostalo/725-tolmuni-neznosti?pos_id=20683


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: