Pesnice, pesniki, kje ste?

IMG_20190708_180910.jpg

Pesnice, pesniki, kje ste?

Berem in gledam ta naš portal. Vesela sem, da obstaja. Upam, želim, da bi preživel, živel. Besedi, zadnji dve, ki nam zadnje dni brnijo v možganih. Iz drugih razlogov. In portal je poln objav, ki osveščajo, opogumljajo, nekatere zaradi črke zakone, druge tako – osebno, srčno, sočloveško.
Različnih dejanj in idej so se domislili ljudje, da lažje brodimo naprej, skupaj, močnejši, da zmoremo in moramo videti barvno. Če je pred tem veljalo biti čim manj odvisen od tehnologije, torej tudi spletnih portalov, zdaj beremo vesti, članke, obvestila, priporočila, gledamo posnetke in klepetamo prav s pomočjo računalnikov. In na drug način ohranjamo stike. In se na drug način družimo, pogovarjamo, se obiskujemo. Bodrimo. Predvsem z dobronamernimi zapisi. Ki kažejo, da življenje JE. Precej drugačno, a vendar je. Glavno, da je.
Ljudje z neverjetno različnimi idejami kujejo obroč medsebojnosti. Povezuje glasba, čtivo, ki ga ta hip ne moreš dobiti v knjižnici, pogovor z zanimivo osebo, ki vidi mnoge jutri, ki zagotovo še bodo…Ljudje dajejo drugim svoje misli namesto stiska dlani ali objema, dajejo tisto, kar potrebujemo bolj kot hrano – petje, čudovite posnetke iz narave, pomoč osamljenim, nemočnim…
Ljudje veliko berejo. Splet. Portale, tudi portal Ptujcani.si. In sem spet pri portalu. Kot na začetku pisanja. Saj me zažalosti spoznanje, da po tolikem času, odkar je na portalu živ razdelek Poet(ov)ično, ne najdem na njem ptujskih pesnic, pesnikov. Toliko! jih je, ki jih imamo za naše, na katere smo ponosni, toliko! jih objavlja na drugih portalih, v revijah, toliko! pesniških zbirk so izdali, toliko! literarnih oddaj, nagrad, sodelovanj, predstavitev so imeli, a zakaj, se sprašujem, ne napišejo oziroma ne objavijo niti ene svoje pesmi na Ptujcani.si? Se jim zdi »za malo«, je Poet(ov)ično samo obrobje, kjer se ne želijo izpostaviti? Česa jih je sram? So preveliki, prepomembni, preuspešni za to Poet(ov)ično dete?
Nekatere in nekateri so res že prestopili meje ptujskega ustvarjalnega okolja, se predstavljajo in pišejo na pomembnejših pesniških stolih, Parnas (že) drže za vrh, a vendarle prve stopinje in predvsem rodne, sržne, patriotske so se rodile in rastle v prepoznavnost – na Ptuju. Seveda ne moremo nikogar siliti, da zapiše pesem na Poet(ov)ično, toda ne verjamem v nevednost ustvarjalcev, da portal obstaja.
Upam si reči je posredi nečimrnost, morda večvrednostni kompleks, predvsem pa pomanjkanje občutka pripadnosti. Ptujskemu, domačemu, rodnemu, svojemu. Bile in bili so na začetku, sedaj se gibljejo, ustvarjajo med elito, ptujski portal bi bil zanje verjetno kot pot nazaj, mogoče je vmes strah, da bi izgubili vrednost med slovenskimi svetovljani poezije, kdo ve? Mogoče se motim, mogoče sem krivična, a ne pustim se prelisičiti lastnim mislim, ki me hočejo zapeljati: da pač ne vedo za priložnost in možnost objaviti svoje mojstrovine na domačem (spodnjepodravskem) portalu. Kakor koli, meni se zdi, kot da izdajajo svoj izvor. Sebe. So veliki, ja, tako so jih sprogramirali, tako tudi verjamejo, pa morda nekateri tudi so, tam, pred visokostjo Parnasa…a so mali. V zmožnosti pripadati svojim koreninicam. Svojemu Ptuju. Pesnice, pesniki, ne bodite zatajevalci svojega porekla. In zdaj, ker sem pač jaz nekaj objavila, se lahko spravite name. Nisem na Parnasu, a sem na Ptuju in imam rada portal. In pesmi niso prešernovske itd., jih bom pa še polagala na tla ptujskega Parnasa Poet(ov)ično.
Na začetku sem omenjala, kaj vse drug drugemu poklanjamo po spletu v teh dneh, ko nam dušo drgnejo neprijetne vesti. Kaj poklanjajo posamezniki in skupine, da nam ne bi zamrl nasmeh, da bi znali obdržati svetlobo v sebi in jo dati še komu. Zato: pesnice, pesniki Ptujskega, POKLONITE PESEM, prelisičite nepredvidljive dneve ljudem tako, da napišete, objavite svojo pesem. Novo ali že objavljeno. Poklonite svojo poezijo, vedro, razmišljajočo, utrinek ujet v verze, poklonite del sebe bralcem, drugim, tako kot so nekateri poklonili glasbo, pravljico, opravek.
Poklonite pesem, poetese in poeti. Ne za honorar- za srčnost. In lep dan.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.