Z Liljano Klemenčič o: čem bi drugem – Kurentu

Liljana Klemenčič

SMS: Eto, Lilja, za začetek: zadnjič sem bil na neki premieri v Celju, pa sem se pogovarjal z ženko kolega – režiserja, ki dela pri »bralni znački« in mi pove: »Ja, sej, bralno značko za odrasle pa si je zmnisnla vaša Lilja.« Priznam, nekaj sem zblefiral, da se ne bi videlo, da tega ne vem in še bolj priznam, da zdaj farbam, ko to tebi povem. Torej: Bralna značka za odrasle: od kdaj, zgodovina, ideja, zametki?

LILJANA KLEMENČIČ: He, he, mi takoj malo na smeh gre, najprej, ker mi  zelo dolgo nihče ni rekel Lilja, malo pa tudi, ker pomišljam, da mi, spoštovani in dragi spraševalec, nekolikanj laskaš s tem, ko omenjaš ženko kolega in to, da je zadeva zrastla na mojem ohrovtniku. JNo, takole je bilo: še v prejšnejm tisočletu – kdo bi si mislil?! – sem se ukvarjala z bralskimi navadami in bolj nenavadami. O, krščen Matiček, se mi zdi, da že 100 let delam s knjigami, pa mi je še vedno fino! Lahko rečem, kar tako, po pravljično: Nekoč, v davnih časih….To je bil čas, ko so se razcvetale nove založbe in knjižni trg se je mahoma pričel polniti z odličnimi različnimi literarnimi zvrstami za cicibane, pionirje in mladostnike. Saj veš, dragi spraševalec, da je nekoč imela primat nad kvalitetno otroško in mladinsko literaturo Mladinska knjiga, s svojimi znamenitimi zbirkami, ki na vso srečo izhajajo še dandanes (Čebelica, Sinji galeb, Odisej..). No, hočem povedati, da posledic tega razcveta vabljivega branja ni bilo zaznati med učitelji in starši, oziroma med vsemi, ki se tako ali drugače ukvarajo s človeškimi mladiči. Pa še nekaj mi ni tedaj šlo v račun (in danes je morebiti vseeno nekoliko drugače, a popolnoma še vedno ne), to, da so odrasli zahtevali od mladih, naj berejo in berejo. A mladiči so le redkokdaj videli svoje odrasle s knjigo v roki! Evo, to mi je dalo misliti. In to, da bi učitelji spoznavali knjižne novosti, da bi popestili, osvežili bralske šolske programe. Tedaj sem to svojo kanček hecno zamisel o bralni znački za odrasle (v resnici je bila to moja izmišljija, ta besedna zveza) zaupala tedanji knjižničarki Majdi Forsnerič na OŠ Breg. Zamisel ji je bila všeč in sestavila sem seznam za branje učiteljem in vsem zaposlenim na šoli, kakor tudi za starše. Seznam je bil tako, pedagoški, zraven leposlovja je seznam vseboval še poljudno literaturo. Namreč, želela sem, da bi se bolje seznanili z UDK knjižničnim sistemom. Bralne zloženke sem naredila sama, ročno in jih fotokopirala. In zadeva je bila hvaljena in lepo sprejeta. Uf, če bom tako na dolgo odgovarjala, bo to neskončen intervju, kar za medij sploh ni juhuhu! JZdaj tudi jaz malo prelivam rdeče barve po obrazu, ker bom samohvalno rekla, da sem bila precej vizionarska, kar se tiče bralske kulture, pismenosti vseh sort in tega, da so knjige najvčji vir človečnosti! 

SMS: No, zdaj ko sva rdečino prelila, pojdiva k stvari: tvoji novi knjigi. Tvojem Kurentu. Kako se počutiš zdaj, potem ko je stvar ugledala luč sveta?

LILJANA KLEMENČIČ: Rdečina, ja,  tudi knjiga ima rdečine! Počutje ob izidu knjige je bilo dramatično, saj nas je preganjal čas do domala zadnjega trenutka. Knjiga je prišla iz tiskarne po 14. uri na dan prireditve! Tako je skoraj nisem videla pred začetkom. Ampak, urednica Milena Pivec se je znova izkazala, kot mojstrica koordiniranja in montiranja vseh knjižnih deležnikov! Hja, verjetno se tako počutijo naši skakalci, ko odlično doskočijo. Ali alpinisti, ko kakšno pomembno goro naskočijo…Ja, to je eno tako posebno občutje sreče, utrujenosti, vznemirjenosti, ja, kar za razjokat mi je bilo. Ker mi je bilo tudi izjemno častno sodelovati z mojstrom Kerblerjem, ki je v celoti mojster, umetnostni in življenski.

Luč sveta že, a še raje bom, ko bo Kureta gledalo veliko bralskih oči! Ker knjiga je zares in v celoti odlična, pa če se zdi ta stavek še tako samoljuben. 

SMS: Krasen dogodek je bil, oooogromno ljudi. Kaj pa so rekli prvi bralci?

LILJANA KLEMENČIČ: O, hvala za pohvalo. Še sreča, da tedaj ni bilo tega virusa v naši deželi, ker ljudi je bilo čez 200! Zdaj prireditve odpovedujemo in prestavljamo…Res, bilo je čarobno, bile so pomemne besede iz ust mojstra Kerblerja, bile so krasne gosli mojstra Matjaža Antončiča, ki je prav za ta dogodel izbral in priredil, podrugačil slovenske ljudske in druge…In prišli so slovenski pravljičarji z darilci iz pravljice, s sodčkom, z goslicami, s puško..To je bilo presenečenje! Nekaj povratnih informacij se je že nabralo in vse izražajo navdušenje. Književna strokovnjakinja iz prestolnice je dejala, da ne more verjeti tej sinergiji med slikami in besedami v Kurentu. Kakor bi midva s Stojanom hodila po teh naših ljubih krajih, jaz bi mu brala, on pa bo fotografiral! No, to je bila ena taka čudovita hvala knjigi Kurent.Vesela bom kakšnega javnega krtiškega pisnega odmeva v časopisih, ki ga, razumljivo, doslej še ni bilo, saj postavlja ta monografija o Kurentu kar nekaj zagatnih vprašanj, že literarno zvrst, knjižno in književno obliko ji je težko določiti. Knjiga je namreč na nek način inovativna, saj združuje pravljično besedilo in ilustracije – fotografije, ki niso bile namembno posnete za ilustriranje besedila v »slikanici«. kakor je bil narejen »preboj« fotografske umetnosti z mojstrom Kerblerjem in njegovo Prešernovo nagrado za življensjko delo, tako tudi ta knjiga pomeni »preboj« v knjižni in književni zvrsti. No, čas bo pokazal. In svoje videnje bodo pokazale tudi strokovne kritiške oči. 

SMS: Sodelovanje z mojstrom Kerblerjem pa je verjetno tudi posebna izkušnja?

LILJANA KLEMENČIČ: Oh, koliko sem se ob tem sodelovanju naučila! Pa tudi potrdila svoje likovno znanje in dojemnje lepote, estetskosti, ustvarjalne filozofije…In kašna neizmerna sreča je bila to, ker priznam, do avtorja imam eno tako, po malem strahospoštovanje. On bi se seveda tej moji trditvi nasmejal, ampak je res, da se sploh ne zavedamo, kako velika, celostna, pomembna umetniška in na sploh osebnost je Stojan Kerbler. Kar se tiče umetniškosti in likovnih zakonitosti je tako dosledno vrhunski in vse to svoje vedenje razdaja preprosto in enostavno, le tu in tam mu uide kak nasmešek, ko se pri svojem delu ubada tudi z manjpomembnostmi. 

SMS: Liljana, kaj sledi (literarnega) po Kurentu? Že kak navdih? Saj vem, da ne boš povedala, vprašam pa lahko 😉


LILJANA KLEMENČIČ: Po malem sem vedno navdihnjena, na knjige pihnjena J,a kot si dejal, spoštovani spraševalec, da veš, da ne bom povedala, pa ne povem, hi,hi,hi…Zagotovo bom še pripovedovala pravljice in zgodbe, otrokom in odraslim, pa tako, v različnih ambientih, v različnih prostorih, kajti pripovedovanje pravljic je vedno bolj pomembno, še dodajam in opozarjam na članek z naslovom Pripovedovanje zgodb pritiska prava stikala, z nadnaslovom Kemija v možganih avtorja Saša Dolenca v Objektivu. 

SMS: Veš kaj me še zanima: kakšni so mladi bralci na Ptuju? Imate primerljive podatke z drugimi kraji po Sloveniji? Sprašujem zato, ker imamo krasen mladinski oddelek, fine križničarje, pripoveovalko praljic …

LILJANA KLEMENČIČ: Res je: celotna Knjižnica Ivana Potrča je hvalevredna, s tem pa ne trdim, da ne bi bilo mogoče česa izboljšati, razvijati, podrugačiti, posodobiti, avtorsko in lokalno nadgraditi, razširiti, občanom, uporabnikom in bodočim uporabnikom, bližnjim in daljnim, vreči več različnih vab k branju kvalitetnih knjig…Res pa je tudi, da se bralsko in obiskovalsko naše članostvo (pa tudi nečlanstvo) ne razlikuje od uporabnikoc knjižnic drugod v Podalpju. Seveda ni odveč dejstvo, da so naši cicibani in osnovnošolci odvisni od svojih odraslih, kar se tiče mobilnosti, javni prevoz je na izredno nezavidljivi ravni, bibliobus pa ni specializirana enota za otroško in mladinsko knjižničarstvo. Sicer pa je tako, da so predšolcem in osnovnošolcem, tja do petega razreda knjige in knjižnične dejavnosti zelo ljube, v šestem razredu pa začne branje knjig izgubljati zaveznike med osnovnošolci in ta trend se nato nadaljuje in nadaljuje tja do poznih, precej poznih srednjih let, ko znova zaživi zanimanje za knjige med odraslim občinstvom. Kolikokrat slišimo mladinski knjižničarji iz ust staršev, ki prepljejo svoje mladiče v knjižnico: »Joj, pa vete kolko sem jaz prebral v mladih letih! Knjige sem kar požiral. Vse sem prebral v vaši knjižnici. Samo zdaj pa nimam časa.« Ampak večnih knjigoljubov tudi ni tako malo! Lepo je videti cele generacije, ki so odrasle s knjigami in knjižnico ob strani!

SMS: Malo še moram vprašati o tebi tako ljubi temi: zelenjava. Tista na visokih nogah … drevesa. Se tudi tebi zdi, da se kot skupnostvendarle po milimietrih in za spoznanje senzibiliziramo? Da so najhujši časi za nami?

LILJANA KLEMENČIČ: Stopil si mi, spoštovani Samo, na nezaceljeno rano, ki bo, se zdi, za vedno ostala kanček odprta. Ker za velikost in starost in častitljivost so potrebna leta in leta in leta za drevesa. In na Ptuju je bilo veliko takih drevesnih očakov! Bilo! Zdaj pa…Če bi odločevlci prebrali priročnik DRP (Državni prostorki red, Zeleni sistem v mestih in naslejih, Usmeritve razvoja zelenih površin), ki je te dni priromal na police naše knjižnice, ej, mislim, da ne bi nikomu niti na kraj pameti padlo, da bi  Ptuj za tako »beton plato« porabil toliko javnega denarja in tako vznejevoljil in poslabšal mestno kakovost življenja! Da ne govorim o estetiki in likovnih zakonitostih. Ne, Samo, ne zdi se mi! Ker ni zaposlenega mestnega arborista in strokovne vzdrževalne zelene ekipe…Ker velika drevesa izginjajo, ker so borovci zboleli in teh ne odstranjajo, ker so hiše prevelike! Ob hišah pa majhna drevesca. Kako smešna so predimenzionirana bivališča, ob njih pa »golf travica«, par kamenčkov in svetilk, pa par izbranih sadik…Niti pomisliti ne smem, koliko krasnih dreves so podrli zadnja leta! In še kar podirajo… 

SMS: Liljana, še enkrat čestitke za Kurenta, za predstavitev, hvala za tale pogovor in za vse bralne namige, ki si mi jih dala in mi jih, verjamem, še boš.

SONY DSC

LILJANA KLEMENČIČ: Hvala, apmak še  beseda mi je ostala: Samo, hvala za ves tvoj javni trud in delovanje na vseh nivojih! In tu je še bralski namig, navajam naslove samih poslasic za odrasle: Cigan, ampak najlepši; Olga; Beckomberga. Oda moji družini; Selma je sanja o okapiju; za mlade bralce pa Otok, Neustrašne 1&2; Kraljična onkraj ogledala. 

SMS: O, hvala, hvala. »Cigan, ampak najlepši«, je tudi na deskah HNK Zagreb. Glavno vlogo igra sin Ivice Vidovića (ja, tistega iz Naše malo misto), krasen je. Če ulovite kakšno ponovitev, dragi bralci, toplo priporočam. 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.