Uličnik

20180204_151750.jpg

Uličnik

Ti nimaš strogo zlikanih hlač, bele srajce, temne kravate, nimaš zlatih manšetnih gumbov in usnjenega plašča. Tvoji nohti niso manikirani, postriženi, ne nosiš velikega moškega prstana, na zapestju se ne bohoti ura dragega proizvajalca. Ti ne nosiš v tujini kupljenih čevljev, ošpičenih in zloščenih. Tvoji lasje niso umiti z šamponom iz TV reklam, lice ni negovano z dnevno in nočno kremo, ti ne kadiš dragih cigaret, ti iščeš ostanke nepokajenih in ogorke za en dim. Ne sediš na visokem stolu, ne pozdravljaš s krinko na obrazu, svojih misli ne skrivaš v ponarejene besede, ti ne znaš dajati lažnih stiskov dlani.
Ti, ti si preprost človek…Uličnik.
Mali človek, nikoli ne bo nič, propadel bo, sramota za družbo, zanj je škoda šusa, pravijo. In od njega ne kupijo časopisa za en evro. Tam za vogalom ali krožnih vratih trgovskega centra.
Zaznamovan si, ker premoreš le sprane hlače, zglodane do kože, srajca ponošena, čevlji blatni, dlani raskave in nohti črni, lasje skuštrani in mastni. Preprostega plašča se je nalezel vonj cenenega dima od čikov. Tvoj oče je končal v obcestnem jarku, mati je prodajala svoje telo po skritih kotičkih in zanemarjenih sobicah. Rasti in zrasti si moral v pribežališčih, domovih, brez starševske nežnosti, uspavank in razvad. In potlej pri rejnikih, ki so imeli že več rejniških otrok. Poleg svojih.
Ampak- krasen človek si. Molčiš, preslišiš, spregledaš vse boleče pripombe, posmehljive poglede tistih, ki se jim niti ne sanja, da tudi preprost, mali človek- čuti.
Kot si začutil, nekega dne, da je svoboda ceste in prostranost neba boljša izbira kot streha rejniške vile in ledeni pogledi institucijsko izbranih ljudi.
Prodajaš časopis, tu in tam komu prekoplješ vrt, obsediš na kašni mestni stopnici, zreš v hiteče postave, a se zavedaš svoje svobode. Temačne. Mrzle. Brezcvenkne. In ko pride večer, boš zaspal s sebi enakimi. Podobnimi. Kjer si dobrodošel, četudi nisi maneken ali šef. Med tistimi, ki imajo za seboj podobno življenjsko krivuljo. In boš zasanjal v kamri, kakršno ste imeli, ko si bil kratkohlačni fantič. In bi jo še imeli, če…Oh, oče, mati, tudi vama lahko noč, zašepečeš v mislih namesto molitve.
Zunaj je hlad, a v tebi ni zime.
Trudim se te razumeti.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.