Konzumiranje kulture v času približevanja EPK

Ko sem bil mali, so mi olive šle na kozlanje. Bljek. Tudi na pici. Potem sem nekoč na tržnici v Sevilji študent kupil pol kile enih takih debelih, mastnih, črnih oliv. Verjetno so bile tri ali štiri že dovolj za pol kile. Še kos kruha in želodec je bil poln. Usta pa polna nepozabnega okusa. Mnjami.

Fuzbal mi je bil dovolj na relaciji Hajdina : Gerečja vas. Kokolov Branko je znal zadeti kar direktno z izvajanja kota, Lučka na drugi strani je bil neverjeten v golu. Ali je bil to Polda?  … Potem mi je – mnogo let pozneje – prijatelj pred televizorjem ob pivu povedal par stvari o Salahu, smoli, ki se je držala rdečih vragov, trenerjih … ceni igralcev …, nakar me je še glumac Djole poučil o različnih taktikah in pristopih … in začel sem na vso reč gledati nekoliko drugače in danes si mislim, da že kar malo znam uživati v gledanju Lige prvakov.

Nekoč so se mi zdela vina barrique trpka, grenka, kratko: nepitna. Potem me je prijtelj Sandi poučil o sodih, letih zorenja, proizvajalcih … in danes: bolj je gosto, trpko, bolj ima žmah po sodu, bolj mi je všeč.

Tako kot konzumiramo hrano in pijačo, konzumiramo tudi umtnost in kulturo. Ali je ne.
Ali nam “gre gor”, ali nam gre “v slast”. 

Zadaj imamo še pet let časa, ko postajamo EPK, da si poobčutljivimo (senzibiliziramo) svoje kulturne brbončice.
Takrat bo naše mesto predvidevam preplavljeno s kulturnimi dobrinami.
Neposredni kulturni proizvajalci jih bodo že proizvedli.
Ali bomo vso to evropsko-prestolniško kulturo tudi konzumirati znali?

Zdaj je čas, da nas kdo pouči, nam odpre oči … ušesa in srce.
Tako kot prirejajo v mestni galeriji vodenja, tako bi nas lahko kdo učil brati pesmi.
Gledati fotografije.
Gledati gledališče.
Ples.
Film.
Poslušati glasbo. (Tu imam težave, blazne. Rojko ipd. Atonalna glasba. Ne znam, ne razumem …)
Brati … znati.

Takrat, čez pet let, bo mesto polno vsega.
Ne bo vse tako gledljivo in razumljivo, kot so npr. fotografije mojstra Stojana Kerblerja.
Ne bodo vse gledališke predstave tako simpl kot je Njofra, recimo. Ali Amaterji.
Tu bodo instalacije, intervencije v prostor, umetniške akcije, hermetična umetnost in abstrakcija, performativni akti in kaj jaz vem kaj še vse.

Zdaj je še čas, da (še) kaj zvemo, slišimo, “pridemo na žmah”. Čas, da nas kdo prime za roko in varno korak po korak popelje v pokrajine umetnsoti, domišljije, kulturnih dobrin ali če hočete: zaj je še čas, da nas popeljejo v tovarniške hale bodočih kreativnih industrij.

Ker EPK bo predvsem uspela, če bodo neposredni kulturni proizvajalci oz. krativni industrijalci imeli na drugi strani sogovornike: kulturnih dobrin lačne uporabnike.

Ker ne gledamo samo z očmi. Gledamo tudi z možgani. Možgani, ki več vejo, tudi več (in predvsem še kako drugače) vidijo. Ne gre vedno samo za “filinge”; “jaz tako čutim, če pa ti ne, pol pa si kreten.”
Gledanje, poslušanje, umevanje kulture je celovit, kompleksen akt. (Kot je prav tak akt takisto tudi ustavarjanje.)
Gledanje z dvoprekatno mišico (prosto po Malem princu) ni vedno (čisto) dovolj.

Bilo je menda posvetovanje o novih poklicih.
Ne vem, kako bi se mu reklo, a morda potrebujemo kaj taketa kot je poklic “pospeševalec kulturne prebave” ali pa “somelje kulturnih okusov”.
Morda lahko vinske “hude pokušine” pri Stanki in Igorju,  dobijo svoj pendant na “pridi na žmah”, ki bi potekal v/pri ………… (- eto, se kdo javi, ki bi prirejal seanse “pridi na žmah”?) in kjer bi pod strokovnim vodstvom razširajali meje svojih kulturno-receptorksih brbončic?

Javnega ploskanja je vredno, da je Ptuj še naprej v igri in da imamo zdaj pet let časa, da se pripravimo in da bomo potem od EPK2025 “imeli” trajnostno mnogo mnogo več, kot smo od EPK-ja leta 2012.
Skupaj zmoremo menda več. Skupaj: kulturni proizvjalci in kulturni odjemalci.
Ko kultura konzumetna nazumira, družbena letargija izumira.
(Rahlo jezikovno posiljeno povedano, ampak ne čisto netočno.)

Moj zapis je lakho tudi – ne, ne balon, pač pa predog, da ga odgovorni evalvirajo in v primeru, če “pije vodo”, udejanjijo.
(Če se zdi povedano pak trivialno, kar v koš z njim, kakopak – brž in valjda: ločevalno.)

P.s.
Pa za udejanjanje mojega predloga v bistvu sploh ni treba nobenih novih poklicev. Obstajajo ljudje, ki znajo narediti, kar pravim. Nekdo jih mora samo angažirati.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: