Z Borisom Gerjovičem o: relaciji Ptuj – Dubrovnik – Ptuj

SMS: Boris, kako bi se najbolj na kratko samopredstavil?

BORIS GERJOVIČ: Verjetno bi to bil tale, dobrih pet let star članek: https://www.rockstone-research.com/index.php/en/markets-commodities/446-The-Downturn-of-the-EU,  kjer sta usoda in razplet Brexita natančno napovedana in so desno tudi moji podatki.

Nemška verzija te zgodbe je bila objavljena par mesecev kasneje in ima recimo na enem najvidnejših nemških finančnih portalov sedaj že skoraj toliko pregledov kot ima Ptuj volilnih upravičencev …: https://www.wallstreet-online.de/nachricht/8240610-niedergang-eu

SMS: Povabil sem te v dialog, ker so tvoje zamisli, ki jih poveš na spletu, običajno velikopotezne, široke, upam si reči presegajoče. Vem, da si ljubitelj »Dubrovniške republike«. Mesta, ki je bilo svobodno, uspešno … Tudi v našem mestu Peter Vesenjak marsikdaj v kakšnem svojem zapisu na FB uporabi besedno zvezo: »svobodno mesto Ptuj«. Dajva začeti »oštro«: Bi Ptuj lahko bil »Dubrovnik«?

BORIS GERJOVIČ:  Žal ne. Verjetno vsi poznamo slogan „turizem smo ljudje“. V Dubrovniku živijo potomci slavne Dubrovniške republike, ki je kar 450 let (1358 – 1808) predstavljala eno vodilnih držav v svetu in to praktično po vseh kriterijih. Teh ljudi s temi geni enostavno ni možno preseliti na Ptuj. Odločevalci na Ptuju niti nimajo ambicije po razvoju dubrovniškega tipa, ker njim status quo čisto ustreza. Se pravi, da so naše zadeve glede infrastrukture, nepremičninskega fonda, čistoče, pozelenitve itd. v slabem stanju tudi zato, ker je želja po razvoju turizma bolj blef kot izraz resnične volje. Zadeva z Dubrovnikom žal ni kompatibilna tudi iz stališča objektivnih naravnih danosti, ker mi seveda nimamo morja, pa še za tisto, kar smo sami poimenovali kot „Ptujsko morje“, ne znamo poskrbeti.

SMS: Pa kaj je tisto jedrno, da je Dubrovnik tako dolgo bil tako uspešno mesto? Česa bi se lahko naučili iz zgodovine tega mesta?

BORIS GERJOVIČ: Dubrovniška republika je predstavljala skoraj idealno simbiozo med stimulacijo zasebnega ustvarjanja (marsikdo je recimo s trgovino obogatel, pa to nikogar ni motilo) in pravnim redom, ki je veljal za VSE. Poudarjam VSE , ker je v tem drugem delu kolektivni interes prevladal nad zasebnim, kar pomeni, da je potem tudi zelo bogat in vpliven trgovec končal v samici, če je bila takšna kazen za storjeno dejanje predpisana z dubrovniškimi zakoni.

Glede na zadnje trende v zvezi z virusnimi obolenji, pa moram prav tako povedati, da so bili Dubrovčani že leta 1377 pravi velemojstri za organizacijo karantene in zmago nad epidemijami. Glej: https://www.zzjzdnz.hr/nekad-u-dubrovniku

Veliko si je možno o Dubrovniški republiki prebrati tudi v reviji Denar. To rubriko piše moj prijatelj Andrej Ivanuša iz Maribora. Številka 20 letošnjega februarja ima recimo krasno naslovnico s kurenti.

SMS: Boris, in kaj je zdaj od te svojske dubrovniške zgodbe vendarle mora prenosljivo, posnemljivo, uporabno za Ptuj?

BORIS GERJOVIČ: Primerjalno gledano ima Dubrovnik tudi danes svetovno prepoznaven imidž in veliko materialno bogastvo, če samo omenim dejstvo, da kvadratni meter nekaterih nepremičnin tam presega tudi 10.000 EUR. Zadeva seveda zahteva daljši diskurs, vendar je v novejšem času Dubrovnik ta svoj imidž uspešno gradil v roki z estradno in filmsko industrijo (obisk znanih osebnosti in snemanje znanih filmov).

Vrhunec te zgodbe po moje ne predstavljajo Game of thrones temveč serijal v 6 delih z nazivom Republika, ki je bil predvajan tudi na Viasat Hystory (vseh 6 delov je na youtubu). Izredno močan nov generator razvoja je tudi njihova zračna luka, kjer funkcionira tudi direktna povezava z ZDA.

Ker Ptuj tega seveda ne more doseč na letališču v Mariboru niti v Ljubljani, bi lahko podprl iniciative, ki to želijo doseči v Zagrebu (na primer direktni let New York-Zagreb).

Tudi Ptuj bi moral sistematično zbirati arhiv posnetkov, ki prikazujejo znane osebnosti, ki obiskujejo Ptuj. Osebno sicer bolj kot v posnemanju Dubrovnika (to marsikje sploh ni možno), vidim priložnost Ptuja v sodelovanju z Dubrovnikom – še posebej, ker sta prijateljski mesti Dubrovnika tudi Gradec in Benetke. Za ilustracijo pa le primer bližnjega nam znanega Trakoščana, kamor samo agencija iz Dubrovnika vsako leto pripelje tisoč Američanov. Le ti trošijo v povprečju rekordnih 158 USD na dan. (Dubrovnik sicer obišče okoli 250.000 Američanov vsako leto. Zračunaj si: 250.000 krat 158 USD na dan … Saj veš, ne pridejo od tako daleč za en dan …)

SMS: Uf. Vemo, da si kandidiral za direktorja Zavoda za turizem. Kako si se ti hotel lotiti stvari? Kam bi ti nastavil kurs? Katere ključne poteze bi ti potegnil? Kaj bi bila smer, vizija, cilj? Torej, praviš: »Ptuj Dubrovnik (seveda) ne more biti«. Kaj bi pa lahko bil? – Sprašujem te, ne ker bi problematiziral “lanski sneg”, pač pa kot mentalno igro. Kaj bi bilo, če bi bilo …

BORIS GERJOVIČ: Problem Ptuja je , da izredno rad vztraja pri dokazljivo neproduktivnih zgrešenih strategijah. In turizem je tipičen primer tega. Ker že desetletja ni pravih uspehov v orientaciji na sosednje države, bi osebno takšno orientacijo postavil v drugi plan. Svet se spreminja in prava ljubezen do naših vin je doma v Londonu, na trgu ZDA zadostuje, če poveš , da si najstarejše slovensko mesto, ker se tam najbolj ceni tisti del zgodovine, ki ga Američani sploh nimajo. Slike našega gradu pa bi morale čim prejnajti svojo pot tudi na Kitajsko in Japonsko – še posebej, ker je že več desetletij jasno, kdo polni gradove Ludwika Bavarskega.

Seveda se v tem virusnem času marsikdo morda moji strateški koncepciji čudi, a dejstvo je, da smo mi glede virusov mnogo bolj ogroženi od Italije kot od Kitajske.

Po drugi strani je potrebno vedeti, da če ima danes že nekdo na Ptuju poln hotel, potem sploh nima imperativa po spremembah in bi ga te zadeve zanimale kvečjemu, ko bi povečal svoje kapacitete. Konkretno seveda govorim o SAVI, ki v zadnjih desetletjih na Ptuju ni investirala skoraj nič, višek termalne vode pa še vedno čaka tam kjer je in mislim, da sta tam zraven še kar dve gradbeni parceli.

Razlog moje prijave pa je bil zelo preprost in to je , da se me kot fizično osebo manj sliši, ko kričim: „Umaknimo že produkcijo piščancev čim dlje iz tega mesta, očistimo naše vode in naša tla, pozelenimo zgodbo, zrušimo bivši Koteks itd…“, ker pred vsem tem nima niti smisla začeti resno razmišljati o turizmu in kakšnem koli resnem razvoju.  Vse prireditve bodo še naprej več ali manj lokalne fešte za zadovoljevanje lokalnih potreb po lastni zabavi.

„Na funkciji“ bi lahko bil bolj glasen glede teh tem. No, ponovno poudarjam, da odločevalcem v mestu ustreza, da so zadeve takšne, kot so. Zato tudi moj predlog o izvedbi nočne verzije mednarodne karnevalske povorke ni bil sprejet, pa čeprav je jasno, da je podnevi že marsikatero leto za kurente pretoplo in da se v celem svetu turistična potrošnja v glavnem dogaja ponoči. V zaspanem Ptuju pa seveda obstaja organski strah, da domači ljudje od nočne nedeljske fešte ne bi zmogli v ponedeljek v službo. Tu se recimo najlepše vidi, da se karneval podreja lokalni industriji in ker je temu tako, pravim, da bi bilo bolj pošteno, če bi mi nekdo rekel: »Boris, daj, ne moti in ne teži, nam je s temi firmami, ki jih imamo, čisto OK; karneval je pa tu zato, da imamo nekaj za svoje otroke.“ Jaz bi pa rekel: „Hvala za iskrenost, zmagali ste. Umikam iz svojih misli štiri jumbo plakate iz Hajdine, kjer se križata poti Avstrija-Hrvaška in Italija-Mađarska, kakor tudi ruski in italijanski jumbo iz Rogaške slatine, ter nemški jumbo na Šentilju ter hrvaškega v Maclju.“

SMS: Vseeno: razmišljva pozitivno. Kaj se da? Kje bi se dalo začeti? Odločevalci so tisti, ki smo jih izvolili za odločevalce. Kaj bi Ptuj, takšen kot je, z odločevalci, kot so, lahko storil v turističnem smislu?

BORIS GERJOVIČ: Nič posebno novega. Imaš pa zato garancijo, da bo tudi jutri tako kot je bilo včeraj. Lahko recimo poskusimo osnovno šolo v Ljudskem vrtu prepričati, da je sestavni del vzgoje učencev tudi čiščenje potoka, ki pelje v ribnik. Tu se začne, ker seveda ne gre le za to, da se enkrat nekaj očisti, temveč predvsem zato, da se potem več ne umaže. In kdor je enkrat čistil, potem težje vrže odpadek nekam, kamor ta ne sodi. Kar se pa tiče reke Drave pa mislim, da je epicenter problema v samem Mariboru, kar se vidi tudi s prostim očesom, če Dravo pogledaš iz mostu v Rušah in potem primerjalno v Zrkovcih. Tudi tam pa sedaj ni smiselno stopiti do župana, ker ta levjega deleža mariborske krivde sploh ne bi priznal. (Najlažje je reči, da so za mulj krivi Avstrijci in od nadaljnje debate pobegniti.) Resničen je izrek, ki govori o tem, da imaš takšno oblast, kot si jo zaslužiš, kar v prevodu pomeni, da imamo tudi takšen Ptuj, kot si ga zaslužimo. Volitve so namreč nek presek vseh mnenj. Da pa je sistem 1 človek – en glas preživet, sem omenil že v svoji knjigi iz leta 2012. Da pri tem samo spomnim na ptujski absurd, po katerem ima Ptuj v parlamentu osebo, ki je dobila cca. 3 krat manj glasov od nekoga drugega. Sistem je defekten tako na lokalni kot na nacionalni ravni in v bistvu ne služi razvoju temveč zgolj ohranitvi statusa quo.

Današnji defekti politično-ekonomskih sistemov popolnoma onemogočajo nastanek nečesa podobnega kot je bila Dubrovniška republika.

Vse se danes v našem okolju vleče kot jara kača, skoraj vsi blefirajo, da rešujejo problem in dejansko navijajo za to, da se ta ne reši, ker se potem več ne vidi dalje, kaj bi se naj sploh počelo. Druščina je tu predvsem zaradi svojih privilegijev in svojih plač, pa se tako zgodbe o mariborskem letališču, gradu v Turniščah, bivšem Koteksu, vzhodni obvoznici, urgentnem centru, novem domu upokojencev pri rogozniških ribnikih itd. vlečejo celo večnost. Ni malo javnih institucij, kjer se namerno potrudijo, da jim denarna sredstva zadostujejo natanko za izplačilo njihovih plač, tako, da je jasno, da so same sebi namen, s tem, da imajo stalno priročno opravičilo, da ni možno nič naredit, ker ni denarja. Kadar temu ni tako, se ves denar hitro zapravi za en sam projekt in je potem spet hitro temu tako. Pri tem se druščina non stop opravičuje z zakonodajo, ki da onemogoča to in ono – a to, da bi to isto zakonodajo zamenjali, se jim pa ne da. To menda ni v njihovi moči, čeprav je njihova partija sestavni del vladne koalicije. V tej dežali samo še čakam zakon, po katerem bo prepovedano umreti, kršiteljem pa bodo pošiljali globe. Ampak pomembno je vendar, da umremo v skladu z zakonom, zakonito, na zakonit način in po predpisih ….

Kar se tiče koncepta Dubrovniške republike, pa niti nisem prišel do priložnosti, da vse skupaj kjerkoli prezentiram.

Vedno, ko v trženju iz svojega produkta ne ustvarimo znamke, nas potem premaga najnižja cena. Rešitev je torej le v tem, da iz Ptuja ustvarimo pomembno znamko

in delni prevzem dubrovniškega imidža bi bil korak v to pravo smer. Žal – kot pravim – interesa sploh ni, kaj šele, da bi kdorkoli v kaj takega bil pripravljen kaj vložit v smislu lobiranja za takšno „poroko“ v Dubrovniku, pa čeprav trenutno na seznamu njemu prijateljskih mest ni nobenega mesta iz Slovenije. Imata pa obe mesti skupni imenovalec v bogati zgodovini. Naš karneval bo šel v medijskem smislu lažje v svet, ko bodo v častni loži tudi župani Dubrovnika, Gradca in Benetk … Koncept vabil za tuje ambasade je tudi že delno preživet, če samo spomnim, da je bil prvič uporabljen leta 1991, ko sem v organizacijskem odboru karnevala osebno vodil marketing. Preprek k realizaciji nečesa podobnega kot je bila Dubrovniška republika je seveda vedno več kot dovolj. Pa me tako ne bi čudilo, če bi pri nas v današnjem času doživel tudi pridige o etiki in morali, ker pač javnahiša ne sodi na Ptuj (v času Dubrovniške republike je bila to legalizirana in organizirana dejavnost.) Ob vsem tem manjka le še, da se človek sreča z našim FURS-om, pa da je definitivno jasno, zakaj nekih novih konkretnih investicij na Ptuju ni.

Seveda smo v preteklega pol stoletja v samo dva proizvodna sistema (Talum, Perutnina) vložili krepko čez milijardo evrov. In ker brez nič ni nič, mi ni jasno, kako lahko nekdo pričakuje, da bomo na Ptuju imeli turizem, če je edini konkretni vložek v to vzdrževanje Zavoda za turizem pri življenju. Dejansko pa potem v adventnem času nismo v stanju stržiti najemnin za par hišk v mestu. Eto, to je ta žalostna slika ptujske oblasti in ptujskega turizma.

SMS: A lahko za zaključek poveva tudi kaj pozitivnega glede Ptuja.

BORIS GERJOVIČ: Seveda! Pozitivno bi vendar moralo biti “na oblasti” in imeti možnost odločati!
Vsi smo večkrat nerodno limitirani s predpisi, toda z ekipo Pokrajinskega muzeje Ptuj Ormož ni težko sodelovati, ker je tu skoraj vedno prava hitrost, energija in pripravljenost za kooperacijo. Enako je v naši čudoviti knjižnici, enako je v hotelu Mitra in še v marsikaterem lokalu v mestu. Žal ves ta kader ne dosega neke kritične mase, ki bi korenito potegnila voz naprej. Osebno seveda najbolj pogrešam davni čas, ko sva z (sedaj že pokojnim Jankom Krajncem, takrat šefom pri Ribiču) skoraj vsak teden premlevala ptujske turistične zgodbe. Bil je eden redkih, ki je videl celoto in me je ob koncu prejšnje države nekega dne počakal pri Ribiču v popoldanskih urah izven svojega delovnega časa, da se vrnem iz Zagreba. Ko sem prišel, se je od sreče skoraj razjokal. Povedal sem mu namreč, da bo hrvaška televizija posnela enourno oddajo o Ptuju na njihove stroške (dva nova reportažna kombija in nova montažerska oprema) in da bo potem celotna oddaja predvajana za cel prostor od Vardarja do Triglava v absolutnem TOP terminu (Nedeljno popodne), kar se je potem tudi zgodilo in česar mimogrede njihova javna televizija nikoli ni zastonj omogočila niti njihovim turističnim mestom. Blago rečeno sem se takrat na njihovi televiziji res počutil bolje kot doma.

Ne vem, koliko desetletij bo žal preteklo, preden bo Ptuj ponovno dobil športnika kova Dejan Zavec, a mesto je glede na velikost (bolje rečeno majhnost) še vedno polno tudi drugih izjemno kvalitetnih posameznikov, ki mu dvigujejo imič (kot na primer Sanja Veličkovič). Ne vem kaj bi dal, da bi naše mesto res izgledalo tako čudovito, kot ga to s svojimi posnetki zna prikazat Albin Bezjak in še cela množica profesionalnih in amaterskih fotografov. Fantje in dekleta, VSAKA ČAST! Velik plus za Ptuj  dajejo tudi drugi posamezniki, med katerimi bi posebej izpostavil Darka Plohla kot neutrudljivega borca za resnično zeleni koncept razvoja mesta, potem Petra Mesariča z njegovo kreacijo FB skupine „Ptuj v fotografijah skozi zgodovino“ in Mihaela Toša z unikatnim konceptom forsiranja Ptuja kot svetovnega središča mitraizma. Pride dan, ko bomo vse to, kar sedaj pametnega volontersko počnejo ti ljudje, lahko tudi zaračunali, vendar le, če jih bomo SEDAJ tudi ustrezno podprli. Mesto ni mrtvo in ne more umreti, dokler v njem in v njegovi okolici obstaja 1000 ljudi, ki so v stanju na plus 15 stopinj Celzija tekat v kurentovi opravi po ptujskih ulicah in po ulicah drugih mest. Razvoj te zgodbe je živ dokaz, kako lahko izgleda tudi vse ostalo, kadar skoraj vsi potiskamo zadevo v isto smer.

SMS: Krasno, Boris. Hvala za povedano, hvala za dialog. Sicer pa soglašam; to so ljudje, ki bi jim lahko zaupali več – jim datli več besede

BORIS GERJOVIČ: No, še to:

vidi se, da v pretokih občinskih, republiških in EU sredstev ni prave prihodnosti.

Zakaj? Ker ta sredstva zadostujejo kvečjemu za vzdrževanje statusa quo (če sploh še vsaj to). Razen tega se vsem zdi, da ta denar ne gre iz njihovega žepa pa se pogosto investira v čiste neumnosti.

Prihodnost Ptuja torej štarta z vzpodbujanjem zasebnega kapitala za vlaganja na Ptuju.

Ko bo zasebni kapital na Ptuju in v okolici postavil nove hotelske kapacitete, potem veš, da smo na poti pravega vzpona.

In takrat tudi ne bo potrebno o tem nič pisati, ker se nam bo kmalu za tem to poznalo tudi v žepih. Tukaj leži tudi odgovor na vprašanje, zakaj na Ptuj vabim znane in bogate ljudi. Rad bi, da tukaj kupijo ali zgradijo svojo nepremičnino, ker k njim na obisk pridejo njim enaki, in če se postopek z nakupi nepremičnin ponavlja, potem se revščina neha, ker ti ljudje nadpovprečno trošijo in tudi ne skrbijo sami za svoje nakupe, za svoje hiše, svoje zelenice … Vsi lahko imamo hitro (marsi)kaj za početi …Bo


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.