Drevesa ubijajo, mar ne?

Drevesa so pesmi, ki jih zemlja piše nebu.

(Kahlil Gibran)

Že nekaj časa je preteklo, ko so nekateri pogumneži poskušali ohraniti pri življenju nekaj ptujskih dreves. In v drugih krajih, kjer so drevesa podirali brez vesti, seveda po naročilu nekoga nad…, ki je imel »razlog«. Tlačan mora kralja seveda ubogati. In tako so padala drevesa marsikje. In še padajo. Dvakrat sem bila v razmeroma kratkem časovnem obdobju ponovno zgrožena: ko sem zagledala poseko ob cesti, ki vodi iz Kungote, in še bolj nedavno-poseka ob cesti Slovenska Bistrica –Ptuj.  Nisem raziskovala, čemu, niti kdo, kaj bo tam na tej ta hip goli planjavi. Verjetno bi (iz)vedela, če bi bila v nekih krogih in sejah, in se zdaj ne bi javno smešila zaradi »drevesno ubijalske nevednosti«. Sem pa se oglasila, ker sem nejeverno zrla v  pred časom objavljeno  fotografijo  »porezanih rok drevesa« avtorja  Darka Plohla, a danes objavljen zapis na to temo oziroma fotografijo na Ptujcani.si  me ni pustil brezbrižno ob branju  objektivnega in istočasno  dotakljivega  in zamišljivega prispevka  Odprto pismo Darku Plohlu. Bati se je, da bo zdaj tu, zdaj tam vse več takšnih invalidnih dreves, kakršno je opazil g. Plohl. Pravijo, da so podrta drevesa bolna. Mar bi potem slehernega človeka, ki je bolan, kar »posekali«, se pravi strpali v trugo? Človek je živo bitje, če je bolan, se zdravi, in mar ni tudi drevo življenje, ki si zasluži vsaj pozornost, preden mu odrečejo živeti?

Iz zanesljivih virov vem, da so v murskosoboškem parku bolna drevesa zdravili. Tudi vem, kdo, in tudi vem, da so mnoga drevesa še danes živa in osrečujejo sprehajalce in obiskovalce omenjenega parka. Dvomljivci in negativci so tedaj s prezirom in celo norčevanjem negodovali in dvomili v rešitev veličastnih dreves, danes jih še vedno najbrž žre sla po maščevanju, in jeza, ker je njihova morija spolzela skozi sito.

V tujini obstaja študij in temu sledni poklic, t.i.  tree sergeon. Morda bi ga uvedli tudi pri nas, da bi cenili tuja/obč(insk)a drevesa, z njimi ravnali z občutkom spoštovanja zelenega življenja, ki človeku daje več, kot ta njemu.

In tole  je izpoved nekega drevesa:

Staro drevo sem z debelim lubjem

Nascefrano lubje režejo

s posmehljivimi mislimi o koncu

Spustilo sem cvetove v vse vrste

vetrov na vse konce neba

Mislili so da sem že osuto drevo

a jaz sem še razširjalo sokove

življenja  Nekje bo kakšna kapljica

zakapljala in izkapljala svojo kapljico z mojo energijo

in me živela naprej kot korenina kot deblo veja list sad

In nekoč se bo morda utrujen gozdar

naslonil na moje deblo in nehal žagati

Nekoč bo morda umen gozdar

odložil žago pomirjajoče pobožal mojo drevesno nogo

in prisluhnil šelestečemu petju mojih listkov

Rada bi ga videla zaplesati z listnimi očmi

in za vselej odvrženo žago da si bodo drevesa

pripovedovala zgodbo o nenavadnem

pogumnem plesočem gozdarju


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: