Z Natalijo Resnik o: lepopisu & lepem

Natalija Resnik

Ljubezen do ustvarjalnosti, do človeka in narave in pa dva mala otroka sta me, pred leti, motivirala za študij antropozofije na temeljih Rudolfa Steinerja in pridobitev naziva profesor waldorfske pedagogike. Od nekdaj me je vodila želja po razumevanju večplastnosti širine življenja. Ta me je, po 7 letih meditacije v gibanju, kot rada imenujem redne vaje kaligrafije, pripeljala do študija Ife, študija starodavnih Afriških modrosti in do proučevanja  časa utemeljenega na naravnih ciklusih Sonca in Lune starodavnih ljudstev Majev.


SMS: Natalija, kdor se ukvarja z lepopisom, ve, kaj je lepo. Kaj je zate lepo?

NATALIJA RESNIK: Meni je lepo vse, kar je v sozvočju z naravo. Dejanja, ki ogrejejo srce. Lepe so mi iskrice v radoživih očeh ljudi, ki imajo radi življenje in se ne boje sprememb. Lepo mi je, ko je delo opravljeno. Prelepa je izbrana beseda, izrečena ali izpisana.  Sapo mi jemlje jutranja in večerna zarja. Lepo mi je, ko z nekom rezoniram v dialogu; z ali brez besed. Lepo mi je zavedanje trenutkov zadovoljstva s samo seboj, tukaj in sedaj. Vsak nov dan prinese toliko lepega, učim se čudit in ne jemat vseh darov za samoumevne.  

SMS: Natalija, a nisi ti imela svojega društva?

NATALIJA RESNIK: Ja, ustanovila sem KUD Čar Griča, društvo za spodbujanje ustvarjalnosti skozi rokodelske veščine in bujenje notranjega bistva posameznika. In, po uspešnem sodelovanju v projektu EPK 2011/12, še Svet ustvarjalnosti, center igre, zabave in modrosti s sedežem na Griču.

Pri svojem delu ne verjamem v besedo ne gre.

Verjamem, da lahko vsakdo, če je le voljan premaknit svojo rit, pri sebi prepoznanim potencialom in idejam, olajša pot do samorealizacije. Le postaviti si vprašanja in dovoliti slišati odgovore je potrebno. Sem avtorica knjige Pot do izvorazbirke duhovnih izročil afriških modrosti. Voditeljica istoimenskih programov samopomoči,  Ifa svečenica, ena zapisovalk starodavne oralne kulture Jorubske tradicije, ki jo bom raziskovala, inkorporirala in prenašala našim zanamcem, dokler bom migala.

SMS: Uf, veliko zanimivih iztočnic. Samorealizacija, kaj je zate to? In ali misliš, da kaj takega, kot je samorealizacija za posameznika, morda obstaja tudi za skupnost?

NATALIJA RESNIK Samorealizacija je realizacija vizij in izzivov, ki smo si jih sami zadali, ko smo se odločali za to življenje. In seveda, tudi vsaka skupnost ima svojo nalogo, a dokler se ne zavedamo potencialov, jih ni moč realizirati. (Se spomniš slike 2 kokoši v rovu? Takrat sem zaznala in pisala o viziji našega mesta in Slo na svet). Izhodišče poznavanja človekovih tendenc je razkrivanje svojega Orija. Izraz Ori ni prevedljiv, si pa ga lahko predstavljamo kot naš kažipot skozi življenje, kot ‘to do’ listo, ki jo, skozi življenje odkrivamo in odkljukamo ali pa na. Ha ha ha. Ori simbolizira naša glava – mesto, kjer bi naj nosili krono.  Krono v obliki karakterja, karizme človeka. Je skupek dejavnikov, ki opisujejo našo osebnost, naše bistvo, temperament. V njem je zapisana naša predniška genetika 7 generacij nazaj in seveda tendence izkušenj, ki smo jih nabrali v prejšnjih življenjih, ter Egbe fenomen, izkušnje in odnosi z ljudmi, ki smo jih kdaj koli srečali in so v tem ali že v paralelnem svetu. Ori je odgovoren je za vse, kar se nam dobrega zgodi v življenju in posledično tudi za vse, kar nam ne uspe. Naše življenje je kompleksno in prav vsako ima svoj namen. Če tega ne poznamo, ne pomeni, da je naše življenje brez pomena, le živimo ga tako. Zato je razlika, če živimo življenje zavestno, si prizadevamo za realizacijo svojih ciljev in razumemo, zakaj se nam kaj dogaja. Lahko pa živimo, kot rada rečem, na avtopiloti, nenehno ‘preračunavamo’, se vrtimo v krogu, ker ne vemo, kam sploh smo namenjeni. Težko se samorealiziramo, če ves čas, porabimo za korigiranje drugih. Saj, roko na srce, če bi se vsak trudil živeti najboljšo različico sebe, a bi mu potem še padlo na pamet, izboljševati kogarkoli? Gotovo ne, a, …, to je laže, zato se raje ukvarjamo z drugimi, samorealizacijo pa zapostavljamo. 

SMS: Se spomnim, kure v rovu, seveda se. Ko sva že pri “kuri”: po celi Sloveniji vidim, da imaš delavnice kaligrafije. Tudi na Hrvaškem. Zakaj se ljudje lotijo kaligrafije?

NATALIJA RESNIK: Zaradi lepote, nagovori jih mehkoba linij ročno izpisanih črk. Ko pa se enkrat srečamo na tečaju, pa se zagotovo vračajo zaradi vseh pozitivnih učinkov, ki jih po 16 letih ukvarjanja s kaligrafijo nenehno poudarjam. Govorim o tem, kako pomembne dejavnike za zdrav razvoj in obstoj možganov vsebuje pisanje z roko. Prav tako so veščine, ki jih razvijamo ob rednih vajah kaligrafije ključne, za zdrav psiho fizični razvoj posameznika, kar je razlog, da se trudim v obliki Tehniških dni približati kaligrafijo osnovnošolcem po vsej Sloveniji. Najbolje je, da z vajami pričnemo v zgodnjem otroštvu. Sposobnost osredinjenja misli, vztrajnost in potrpežljivost, ki ju razvijemo po letih ukvarjanja s to finomotorično, umetniško veščino, naposled oblikujemo osebnost in obrusi naš karakter. Mnogim novodobnim vedenjskim, psihičnim, finomotoričnim motnjam, kot tudi težkim zdravstvenim stanjem, povezanim z pešanjem možganskih funkcij pomnjenja, se da izogniti z uvedbo lepopisja v svoj način življenja.

SMS: Zanimivo … Pravijo, da kmalu več ne bomo znali pisati z roko. Tvoje mnenje? Kdaj si dobila zandje na roko napisano pismo, recimo?

Nazadnje ob novem letu. In, kar nekaj ročno izpisanih voščil. 

Jaz sem pričela pisati jutranje strani, z nalivnim peresom, leta 2002, vsako jutro – kot neke vrste mentalno higieno. 2008 sem se pričela ukvarjati z kaligrafijo, in jo, po letih rednih vaj, opravičeno imenujem meditacija v gibanju. Pisanje na roko mi je v življenje prineslo veliko dobrega, odprlo mi je vrata v svoje globine. Šele zadnja leta pišem več in kar direktno na računalnik, moje jutranje zapise na FB. A ni isto. Zato se vedno znova vračam na papir. 

To je moj stil življenja, z njim ohranjam stik z naravnim ritmom življenja. Narava ima svoj ritem. Sonce vzide in zaide. Luna vzide in zaide. Njun podpis, večerna in jutranja zarja, ni izostala od pričetka stvarjenja sveta. Večen naraven ritem.

SMS: Delavnice vodiš po Sloveniji, tudi na Hrvaškem si že sodelovala. Glej, ne moreva mimo tega vprašanja: Ptuj. Lani si imela lepo razstavo o kaligrafiji v Mitri; kaj pa tečaji na Ptuju?

Natalija Resnik: Po celi Sloveniji in na Ptuju prav tako, eden je tik pred nami, prične se 3. marca. Je pa res, da sicer sodelujem s knjižnicami in Ljudskimi univerzami, kar mi na Ptuju ne uspe dogovorit, pač ima vsaka ustanova svoja pravila.

SMS: A veš, Natalija, da mi je beseda “pač” ena najzanimivejših v naboru slovenskih besed. Toliko lahko pove. Povej – ostaniva še na Ptuju – kako ti, ki potuješ po domovini, vidiš še neizkoriščene možnosti in priložnosti Ptuja?

NATALIJA RESNIK: Hi hi hi, jaz se pač pišem Resnik in sem se prepričala, da ljudje ne maramo resnice. Če jo preveč predano zastopaš, res ostajaš svoj, a sam. Nikoli nisem dobila več sovražnikov kot prva leta delovanja društva Čar Griča, ko sem naivno zagnano želela nekaj dobrega za Ptuj. 

A kljub vsemu največji potencial in rezerve vidim v ljudeh. V širini duha in načinu razmišljanja. Tukaj imamo še neslutene rezerve. Preobraziti se v skupnost, ki je sposobna povezovanja in medsebojnega podpiranja. Ki je sposobna podpirati zdravo individualnost in razmišljanje s svojo glavo, ki ob razcvetu pri donaša skupnosti in se razlikuje od egoizma, ki mu je cilj lasten interes. 

Potencial je v naših koreninah. Ptuj je bil, svoj čas, trgovsko središče, večje od današnjega Dunaja in Pariza. Trgovanje, menjava veščin in dobrin povezuje ljudi in njih interese. Zadovoljni meščani dvigujejo kupno moč in pri donašajo v mestno blagajno.  Diktirajo kulturni, gospodarski in strateški položaj mesta.

Prav tako rokodelci in umetniki, ki s svojo ponudbo permanentno izobražujejo in animirajo mladino in turiste o naši bogati zgodovini. Drugi korak je ponudba gostincev z izvirno kulinarično ponudbo. Seveda je butični turizem naš glavni adut, prekrasna veduta, naš ponos, jih pritegne.

Manjkajo pa vsebine, razlogi, s katerimi jih zadržimo.  

S podporo obrtnikov in inštitucij, ki že delajo dobro in s povezovalno vizijo, bi ob zgoraj naštetih potencialih vsi lahko odlično živeli. Službe ustanovljene iz mandatno nastavljenih ljudi, ne more imeti take moči, kot domač človek s karizmo, ki ga ljudje spoštujejo zaradi njegovih dejanj. Dejanja so tista, ki štejejo in ta so neizbrisna.

Potujem pa tudi po svetu in lahko rečem, da živimo v raju. Smo pa zaplankani v pritoževanje in nečimrnost. V nevoščljivosti  sploh ne znamo ploskat uspešnim someščanom, kopirat njegovo dobro prakso z namenom, da kar je uspešnega raste in se množi. Nismo še še pripravljeni odreč navadi in raje potegnemo še 2 na svojo stran ‘šanka’ in tako dobimo četo, ki ogovarja. Sami sebe in druge onemogočamo. Potencial Ptuja vidim v razvoju zavesti slehernega posameznika.

SMS: Natalija, nimam več vprašanj. Lepo si povedala. Bi želela še kaj reči za konec? Vsekakor: hvala za pogovor in zanimiv pogled na naše mesto.

NATALIJA RESNIK: Prosim. In hvala za tvoja prizadevanja pri ustvarjanju dialoga v mestu, za oblikovanje konstruktivnih vprašanj, ki rojevajo odgovore in premike v miselnosti. 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.