69-10

14

 

  1. januar ’69

Pred spanjem bom šla na kratek sprehod po mestu. Megleno je, ampak potrebujem svež zrak. Konec zgodbe o Attili se mi ne zdi več dober. Nekako medel je. Nima poante. Vse skupaj se kar razvodeni. V glavi se mi megleno prikazuje neka zamisel …

 

Tako zapiše v svoj dnevnik.

Odkar ima Ptuj največje akumulacijsko jezero v državi, ima menda tudi najdebelejšo meglo. Ko jo ima.

Ja, šla bo na sprehod, čeprav je dneva hitro konec in čeprav je mesto zavito v gosto meglo. Ogledala si ga je na spletu, s ptičje perspektive, natančno ve, kje je kak muzej ali pomemben spomenik ali pomembna hiša. Ve, kaj lahko pričakuje. Sicer je pa izgubljanje njen priljubljeni šport.

 

Potrebujem svež zrak.
Definitivno.
Za premislek.
O koncu.

 

V knjižnici je dopoldne prebrala nekaj novih dejstev o Attili in že ves dan ima občutek, da mora spremeniti konec svoje zgodbe. Nekaj stavkov ji je naravnost butnilo v zavest; kakor mastni napisi na velikih plakatih so kričali, naj jih vendar zapiše. ‘Pa saj je zgodba vendar končana, oddana, nagrajena z bivanjem na Ptuju,’ si je mislila. ‘Kaj še hočeš več?’ Nek drug del v njej pa ji je govoril: ‘Sédi, dovoli, da prsti na tipkovnici sami opravijo delo. Samo sesti moraš in samo dati mir,’ ji je govoril nek čuden občutek.

‘Poslušaj prste, nič ne misli. Mislila si dovolj.’

Mislila in stokrat premislila v Pešti ob debelih knjigah, ob prebiranju strokovne literature, člankih, ki jih je nabrskala na spletu, ob dopisovanju z madžarskimi in evropskimi strokovnjaki za zgodnji srednji vek.

Zdaj pa se ji v glavo nepovabljena priplazi nora misel – spremeni konec. Popolnoma spremeni konec. Čisto drugače zaključi.

Ne, zdaj mora na zrak … Ne, bolje: zdaj želina zrak, potem bo sedla za tipkovnico.

Zavila je med uličice.

Nekaj korakov, pa je bila na trgu pred cerkvijo sv. Petra in Pavla. Marijin kip pred njo je bil lepo osvetljen. Svetloba pa ni prihajala s kakšne od sosednjih hiš; nobenega reflektorja ni videla. Kako je torej osvetljen? Stopila je bliže. Zdaj je videla, da stoji steber na podstavku, ki je preplasten s fotovalovno koloromembrano; ta se je čez dan napolnila s svetlobo, zvečer pa ustvarila mističen svetlobni podstavek. Je iz plastike? Prozoren? Snela je rokavico in se z dlanjo dotaknila podstavka. Občutek je bil plišast. Zaslišala je nežen srednjeveški koral. Tam, kjer se je dotaknila podstavka, se je izrisala njena dlan. Potem so se med koralom začele na podstavku prikazovati še druge dlani. Očitno povsod, kjer so se podstavka dotaknili tudi drugi turisti. Nekatere dlani so se pojavile tudi na stebru, ena celo zelo visoko. ‘Tale je pa moral biti visok,’ je pomislila. Dlani so počasi vznikale v gosti megli in potem še počasneje tudi izginjale. Njena je izginila zadnja. Z njo pa tudi glasba.

Kasneje bo ugotovila, da so na ta način opremljeni številni ptujski spomeniki. Pogledi – ali celo dotiki obiskovalcev – sprožijo glasbo, ponoči osvetlitev, posneti bralec pa turistu prebere kratek zvočni opis spomenika, seveda v njegovem jeziku. Z dotikanjem spomenika se prek e-prstana, ki ga uporablja večina ljudi – delno iz estetskih razlogov, še bolj pa zaradi praktičnih koristi, ki jih omogoča – vzpostavi osebni stik med turistom in spomenikom. (Ne pozabimo: e-prstan so inovirali na Ptuju, davno. Mehatroniki v sodelovanju z mojstrom izdelovanja lesenega nakita Srečkom Molkom.)

Ko turist kasneje prvič uporabi svoj žepnik ali kakšno drugo pametno napravo, ga na njej že čaka informacija: »Lepo, da si me obiskal. Hvala za dotik. Čuti me še naprej; Mesto Ptuj, naš skupni ponos.«

V primeru pa, če bi se obiskovalec v kakšni galeriji dotaknil slike ali v muzeju na primer gotske plastike, ki stoji za zaščitno ograjo, se sproži zoprn opozorilni ton. Ko turist nato na zaslonu prebere še: »Oprosti, sem samo za gledanje! Prosim, da se me v prihodnje več ne dotikaš; hvala; združene umetnine Ptuja,« običajno nikoli več ne preverja, »kaj bi se zgodilo, če vseeno naredim to, kar sicer piše, da je prepovedano?«

Starši z majhnimi otroki so hodili mimo Ildikó, ki se je ob starem spomeniku čudila IT novotariji. Pred davnimi stoletji so v zahvalo za zmago nad Turki postavili devici Mariji tale spomenik. Takrat so Turki vpadali v Evropo in jo hoteli osvojiti; dandanes turisti osvajajo Turčijo. Še posebej zadnja leta, ko so arheologi izkopali zgodovinsko Trojo. Mnogi turisti pa se odločijo za Turčijo zaradi aranžmaja Moja boš; Istanbul po poteh Nihan in Kemala.

Ildikó je stopala za družino, ki se je držala za roke in imela okoli vratu obešenee-drsalke. Le kam jo mahajo?

Sledi jim; zavijejo v kratek hodnik. Po nekaj korakih se pred njo razprostre dvorišče – drsališče. Dvorišče minoritskega samostana je pokrito in ledena površina zapolnjuje ves prostor. Starši sedijo pod arkadami in – ali na Ptuju res stalno pijejo? – pijejo kuhano vino. Od nekje zadiši po cimetu; pri naslednji stojnici se razlega globok smeh. Očetje se krohotajo, medtem ko otroci drsajo.

E-drsalke imajo to lastnost, da si zapomnijo oblike, ki jih drsalec naredi po ledeni ploskvi, in jih z nekajsekundnim zamikom zarišejo na pokriti premični strehi. Raznobarvne črte, ki označujejo različne drsalce, zarisujejo barvno grafiko. Otroci z drsanjem poskušajo narisati cvetove, geometrijske oblike, vzorce. Zmeraj, ko kateri pade – to pa ni redko – se njegova barvna črta na pokriti strehi razleti na tisoče majhnih zvezdic. Tako imajo obiskovalci drsališča občutek, da je nad njimi zvezdno nebo, da med planeti in zvezdami šibajo nekakšni vesoljski raketoplani, in kar je najlepše: vse to soustvarja drsalec sam. Tudi glasba je sinhronizirana z dogajanjem na ledu. Manj drsalcev, manj svetlobe in tišja glasba, več drsalcev, več svetlobe – več padcev – več zvezdnih utrinkov in namesto začetnega godalnega sestava zaigra zdaj ves simfonični orkester.

Ildikó se ne more upreti: izposodi si e-drsalke in že je tudi sama na ledu.

Ko je bila majhna, sta jo oče in mama več let redno vozila na drsanje v ledeno dvorano Városligeti Műjégpálya. Tudi oni so se takrat držali za roke … Ne, raje se ne bo spominjala lepih časov. Drsala ni že dolgo, ampak tale povezava drsanja, glasbe in svetlobnih učinkov jo je premamila …

Pognala se je. V nogah je začutila tisti znani občutek drsenja … Ja, še ji gre! Vse bolj in bolj odločno se je poganjala po ledni površini. Vse hitreje je drsala. Glasba je iz zasanjane otroške nežnosti postajala vse bolj dinamična in vse glasnejša. Starši pod arkadami so opazili tujko, ki je na ledu zganjala prave vragolije. Sodrsalci na ledeni ploskvi so ji naredili prostor in Ildikó je bila vse bolj kot kakšna umetnostna drsalka. Risala je figure po ledu, petperesne deteljice, cvetovi in koncentrični krogi so se izrisovali na nebu nad njimi. Le kako so vedeli?! – zaslišal se je njen najljubši Liszt! Madžarska rapsodija št. 2. Pognala se je, nabirala hitrost … skočila … in pristala na trdi površini – na riti. Glasba je v nekaj sekundah, kakor stara plošča, če si nenadoma izklopil gramofon, zateglo utihnila. Zasvetil je pravi ognjemet. Fajn jo je morala boleti ta zadnja.

Ljudje so zaploskali njenemu pogumu in vragolijam na ledu ter jo nagradili s številnimi povabili: »Ste za čaj? … Pridete na kozarček kuhanega? Super ste drsali? U, kakšen skok – a ste v redu? Pridite, tale arcnija vam bo ublažila bolečino!« – in že so ji ponudili dišečo slivovko.

Ostala je in se poveselila z domačini.

Kakor rajcaza paradižnik je pokončno odštorkljala nazaj v Soundcafe. Ampak njen nekontrolirani pristanek na ledu je bil razlog za veličasten ognjemet na strehi pokritega minoritskega drsališča, kot ga še ni bilo. Zdaj je razumela, zakaj se reče, da si padel, da vse zvezde vidiš. Nekoč, v Pešti, je na drsalkah velikokrat padla, a zvezd takrat ni videla. Na Ptuju se ji je posvetilo.

***

Se nadaljuje. Prihodnjo soboto.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: