69-9

13

Vreme se je v prihodnjih dneh izboljšalo. Mrzel veter je razpihal meglo. Ildikó se je začela zbujati v sončna jutra; tam okoli enajstih.

Te dni je na popolnoma belem Ptuju ure in ure presedela na sončku pred kavarno Ad Rosam. Videla je, kaj v praksi pomeni izraz ‘martinčkati se’. Pa se je torej martinčkala na prvem soncu.

Ali pa posedala kar ob gledališču, v Murkovi ulici, ki je bila pokrita s stekleno streho. Pasaža je bila polna gostov, ki so kakor grozdi viseli ob grelnikih na solarno energijo. V pasaži je bilo pravzaprav prijetno toplo in omamno. Toplo od grelnikov, omamno od vonjav. Zanimivo ji je bilo še nekaj: nekatere občinske pisarne so imele uradne ure kar tukaj zunaj, na ulici. Tudi pozimi. Župani že menda desetletja veliko pozornost posvečajo čim bolj neposrednemu dialogu med občani in mestno upravo. Zato so uradne ure številnih uradov kar v pasaži na Murkovi, med ljudmi. Ko občan sede na pogovor z uradnikom, sosednji lokal postreže kavo ali čaj. Prvo pijačo časti občina. Drugo stranka – občan. V želji, da bi svojo zadevo premaknila čim prej in čim uspešneje naprej, vsaka stranka rade volje naroči še eno »rundo«. Tega ne imenujejo lobiranje ali korupcija ali poskus vplivanja na uradno osebo, pač pa je to folklora; prijetno s koristnim. Občinarji v službenem času pijejo (uradno) samo brezalkoholne pijače, stranka pa si lahko privošči kaj močnejšega. In tudi si. Po ulici diši po cimetu, rumu, kuhanem vinu in medici. Občani se tod očitno radi pogovorijo in od uradnikov dobijo prvo informacijo, s katero potem urejajo svojo zadevo naprej tam, kjer je pač treba.

Potem v pasaži koga se srečajo in tako ostanejo v mestu še dolgo potem, ko so svoje že zdavnaj opravili. Beseda da besedo, kot se reče; mesto je majhno, ljudje se poznajo in vse skupaj rezultira v živahno Murkovo ulico. Poleti je v uradnih urah naravnost neprehodna; tre se domačinov in turistov.

V ozadju igra nežna in nevsiljiva glasba. Res, takšno uradovanje je Ildikóvidela nekoč samo še v Barceloni.

V Murkovi pasaži ponudba ni bila le gostinska. Tudi številne prodajalne so svoje izdelke preselile sem. Podobno kot v Budimpešti in še marsikje drugje po svetu. V Milanu, na primer.

V pasaži so bili redni gostje seveda tudi sosedje – gledališčniki. Tu so – kot so sami radi rekli – imeli tudi oni svoje neuradneure. Velikokrat veliko čez uradne ure!

»Slovenski trg in Murkova ulica – to sta lokaciji, kjer je zmeraj najbolj živahno,« ji pove Tomaž. »Tu gledališčniki snujemo in obrekujemo. Zmeraj je bučno in zelo dramatično. V sosednjem klubu Legendarnipa se publika rada druži z igralci. Pa ne le po premierah, pač pa že v času vaj. Na Ptuju na ulici izveš, kakšno je pričakovanje pred novo premiero; tu ulica oceni zadnjo premiero. Tu se govori; o gledališču, pa ne le o njem. O vsem, kdo koga j… in kdo koga ne ‘šmirgla’. Politično in tudi drugače.«

Te dni je vreme naravnost čudovito. Hladno, a jasno in sončno. Vse belo, a spluženo in urejeno. Zimska idila.

‘Čas je za šesteromostovje,’ si reče Ildikó.

Naslednji dan gre okoli vsega Ptujskega jezera. Trinajst kilometrov bo naredila.

Pešmost pri restavraciji Kakšna riba!že pozna. Stari most čez Dravo tudi. Zato se bo tokrat pri Kakšni ribi!najprej obrnila na desno. Ob pomolu ob Dravi se sprehodi ob reki navzgor, potem pa čez Hadrijanov mostproti termam. Pot jo zdaj po desnem bregu vodi nazaj proti mestu, kakšnih sto metrov pred pešmostom je točka, kjer naredi fotografijo z najlepšim pogledom na južno veduto mesta. Ta pogled je sploh nekakšen zaščitni znak mesta. Menda je celo na računih za odvoz smeti. Potem nadaljuje svoj »mostovno raziskovalni« pohod do železniškega mostu pa mimo Puhovega, gre naprej ob jezeru vse do konca, kjer je še šesti, Južni most, del južne obvoznice.

V daljavi se svetlika še nekaj. Je to še en, precej nenavaden most? – Tako je. Ogromna ladja, ki je postavljena na največje slovensko akumulacijsko jezero tako, da se z eno stranjo dotika enega, z drugo pa drugega brega, oblikuje nekakšen sedmi most čez Dravo. Aha, to je torej Podmornica, videla jo je na žepniku. Mora vprašati Tomaža … Se ji sploh sme približati? Je to vojaški objekt? Najbrž ne, če je med turistično ponudbo mesta …

Nič, Podmornicosi bo pustila za kdaj drugič. Zdaj bo nadaljevala s sprehodom. (Ni vedela, da se Podmornicapremika; včasih zapluje do najožje točke med bregovoma jezera, se potopi in takrat njen zgornji del, ki le kak meter moli iz vode, ustvari pešmost čez Dravo. Včasih pa Podmornicazapluje na sredino jezera, se potopi in takrat jo uporabljajo v čisto druge namene.) Ildikó prečka Južni mostin se po nasipu ob levem bregu Drave vrača proti Ptuju. Tudi tukaj je sprehajalna pot lepo splužena. Še več, poleg nje je urejena steza za tek na smučeh. Kar nekaj tekačev jo prehiti in vsak zadihano pozdravi »dan« ali »zdravo« ali »heej«. To se ji v Pešti ne bi moglo zgoditi. Tukaj je res, kakor da bi vsak poznal vsakega. Celo turisti so očitno povzeli to navado. V reklamnih katalogih je pri osnovnih značilnostih mesta namreč pisalo, da je Ptuj ljubko, majhno, pregledno mestece s prijaznimi domačini, ki se zelo radi pogovarjajo s tujci. Menda Ptujčani dobro znajo tuje jezike, predvsem pa znajo veliko povedati o svojem mestu. No, to je pa še kako res! – če sodi po Tamašu.

Od daleč fotografira velikansko ladjo-most, pritisne na aplikacijo W/W?in nemudoma dobi odgovor: Podmornica. Pred več kot pol stoletja je bila Slovenija zaveznica Nata. Prva ženska, ki je vodila katero izmed vojska članic Nata, je bila slovenska generalka. Vojaško zavezništvo Nato je na to gledalo s takšnim navdušenjem, da je Sloveniji poklonilo svojo največjo (odsluženo) jedrsko podmornico. Namestili so jo prav tu: na največjem slovenskem jezeru. Podnevi občasno služi kot pešmost čez Dravo, ponoči pa kot nenavadno zabavišče, retro klub v slogu prejšnjega stoletja. Mladina od vsepovsod rada obišče Podmornico, saj so v njej nepozabne zabave. In za konec teme »Nato-podmornica-na-Ptuju«: ironija je, da je bila prav Slovenija v času, ko jo je vodil premier levice, tista država, ki je začela najbolj problematizirati potrebnost vojske. Ko je bil Nato nato leta 2045 ukinjen, je Podmornicapostala še večji hit.

O tem ji pa Tomaž ni nič povedal!

Zavrti svoj e-prstan, ga primakne k ustom in mu pošlje glasovno sporočilo: »Tamaš, zakaj mi nisi nič povedal o Podmornici?«

Na žepniku se ji kmalu izpiše: »Ne morem. Sem na vaji. Si bla tam?! Zakaj me nisi povabila? Sicer pa: saj sem ti poslal video; tisti s potapljaško masko sem bil jaz. Po žuru v mestu sem zabluzil na Podmornici … Kako si?«

»Sprehajam se ob jezeru. Vabim pa ne, ker sem gostja jaz. Ptujčani pa menda gostoljubni. Ni videti,« mu odgovori in za vsak primer doda pomežik: »;-)«

»To naj bi bilo smešno? Ha, ha.«
In potem ji je takoj za tem, »užaljenim« sporočilom poslal naslednje: »No, pa te vabim ;-). Povej, kdaj in kje naj se vrši obred. Ne zagotavljam pa, da ti bo všeč …«

»Uf, tale je pa hiter … Ničesar mu ne bom odgovorila,« si misli in že takoj podvomi: »Ne, ni vljudno.«

Kaj naj mu reče?

»Nekaj dni še potrebujem, za korekcije teksta,« mu napiše.

Sledi njegov kratek: »O.K., koregica, dobro korigiraj.«

Na sprehodu okoli jezera je bila celih pet ur. Kako je minilo! Ampak ni ji bilo žal. Madžarska nima morja; Slovenija ga ima bolj malo, zato pa je največja ameriška letalonosilka nasedla na Ptuju.

Noro. Malo hecno in malo zmešano mesto.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: