Pasja zgodba 1

Pasja zgodba 1

Na vseslovenski dan kulture sem se namenila v eno izmed kulturnih ustanov. Zelenica pred tistim mojim izbranim hramom kulture je bila že zelo zelena. Trava sramežljivo kratka, a povsem zelena. Tudi trobentice in zvončki so že zadihali pomladno. Vzpenjala sem se po kamenju, na moji levi pa po zeleni površini gospod s psom. Gospod je imel pas (za hlačami seveda), pes pa ni imel pasa oziroma povodca. Skakljal je med nogami številčnih obiskovalcev, lastnik ga je občudovaje opazoval. Nakar nekega trenutka pes dvigne taco in…saj veste, kaj je sledilo. Lastnik mirno počaka, da ljubljenček opravi svojo storžku podobno izločilo, potem le-ta odskaklja k lastniku, kot da mu sporoča, da je delo končano in da lahko nadaljujeta.
In sta nadaljevala pot malo višje proti vhodu, kjer so delili karte. Že sem hotela stegniti jezik, ko me je prehitel drug jezik: »Hej, vi, a ne boste pospravili tiste reči za svojim psom?«
Zmajal je z glavo. Dogodek je opazilo še nekaj ljudi, razbrati je bilo, da nobenemu ni bilo všeč pasje stranišče na zelenici pred hramom kulture, a so se zadržali pripomb.
Obiskovalec, ki ga je zmotilo pasje dejanje in lastnikovo ne-dejanje, je še dodal: »Pa še na povodcu ga nimate. Psa na povodec, pravi zakon.«
Pes je prihitel k lastniku, prav zaščitniško, ta pa je zaščitniško (pasje) bevsknil v onega nebodigatreba jezičneža: »Ja, psa na povodec, tebe pa na gobec. »
Obiskovalec je pametno obmolknil, najbrž frapiran, kaj dela tako bitje s tako (pasjo) kulturo pred hramom kulture. Očitno namerava tudi vstopiti, najbrž bo poskušal s psom, a upam, da mu niso dovolili. Ne vem, kajti sedla sem na rob starega vodnjaka in si poskušala razgnati bes iz misli, ki so me silile, da bi še sama stopila za onim, ki bi nekoga rad na gobec, ko sem zaslišala, da se je znova obregnil kar nekam v brezzračje na odprtem prostoru: »Idi domu, kaj bi te tu rad red delal.«
Vem, zgoraj sem zapisala nekaj nekulturnih izrazov, a jih nisem olepšala zato, ker bo to javno branje, kajti hotela sem ohraniti realno sliko dogodka. Izrazi vsekakor niso kulturni ali oliki podobni, toda izrekel jih je nekdo, ki se ima za kulturno osveščenega, saj je vendar še lastnega psa pripeljal na eminenten prostor, pasji povodec in stranišče pač nista del njegove-recimo-kulture.
Najbrž tak dogodek ni izjema, niti niso izjeme nemarneži, ki ne pospravljajo za svojimi ljubljenčki, in upam, da niso izjeme tisti, ki take nemarneže opozorijo. Ni dovolj imeti žival rad, za njo je treba skrbeti od glave pa tja do izpod repa. Sicer pa pravijo: kakšen gospodar, takšen pes. Hm, to pa je že zeeelo smrdeče razmišljanje, če se opredelim zgolj na omenjeni dogodek.
Seveda se bo zdaj našla množica ljudi, ki bo posumila v mojo ljubezen do živali, točneje psov, a z gotovostjo trdim na podlagi izkušenj in videnega v tujih državah, da se taki dogodki ne bi končali z grožnjami po gobcu. Ponekod še pljuniti ne smeš na tla, kaj šele …Saj se razume, a ne? Kot se naj razume, da moj pes počaka, da je za njim porihtano, prej se ne premakne naprej. In na javnih mestih nosi verižico, četudi jo nadvse sovraži.
No, bo torej priletel kakšen kamen vame?
PS: Še ena pasja zgodba. Preberite jo v naslednjem »pasjem« zapisu. In vse je čista resnica.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: