Gimnazija: umevanje umetniškega programa za/v mesto/u umetnosti

Ne vem, s kakšnim mind setom bo ptuska Gimnazija vpeljala svoj novi program – umetniška smer. Sem pa napovedal svoj komentar o pomenu novega programa. Zato nekaj misli. Zdaj, ko je ravno praznik kulture in umetnosti še na jeziku.

Najprej si bom za iztočnico sposodil besede Delove osebnosti minulega leta. Takole približno gredo:

V prihodnosti bo vsak moral znati štiri jezike: maternega, angleščino, jezik računalništva in jezik umetnosti.

To je dejal direktor Instituta Jožef Stefan, Jadran Lenarčič. Gospod je naravoslovec in ugledni znanstvenik. Sam nisem ne eno ne drugo, zato mu ne upam ugovrjati 😉 Nasprotno, navdušen sem seveda nad tem, kar je poudaril v zadnjem delu povedi (kajti v slovenskem jeziku je poudarek običajno pač na koncu.)

Umetnost je najbolj nepotrebna stvar na svetu. Ni ne za jesti ne za piti, ne da se je naložiti na banko, investirati, dokapitalizirati, niti se z njo ogrevati ali poganjati strojev. Je pa lahko vseeno vir energije. Notranje. Seveda: notranje energije še ne znamo meriti (no tisto že, ko si damo termometer v usta); volt in kilodžulimetri so verjetno pregrobi inštrumenti za merjenje notranje energije, notranje napetosti in notranje moči – ali nemoči – človeka. A kljub temu je vsakomur jaso, kdaj jo ima, in kdaj je nima – notranje energije. No, in umetnost je že en tak vir notranje energije. Brez nje ne moremo opraviti nobenega resnega dela (delo pa je, vemo, premagovanje sile na določeni poti.) Le pokazati in nazorno razložiti nam mora znati nekdo to lastnost umetnosti, ki lahko podžiga notranjo energijo. 

Zato je učenje umetnosti in o umetnosti pomembno. Dobro, to vemo že od starih Grkov. Če sem že začel pri fiziki; energetiki, šibkem, enosmernem toku recimo – vse to nam je moral nekdo nekoč razložiti, pokazati in znati predstaviti. Četudi samo na srednješolskem nivoju (do koder seže moje (ne)znanje). Takisto velja za umetnost.

Se pa umetnost dotika tudi metafizike.
Berite (in konteplirajte) Johna Donnea recimo. Samo recimo; ker v bistvu se vsak pravi Pesnik dotika metafizike. Tudi naš France je seveda čisto O.K.. Ali pa berite Pavčka, če ste za kaj bolj “veselega”. Vaše vibracije bodo zavibrirale drugače, bolj vivace.

Zdaj pa še k bolj prizemljenim temam.

Zadnje čase (ponovno) malo več predavam. O javnem nastopanju. Na seminar pridejo ljudje, ki bi radi »prinesli noter« tisto, česar se niso naučili v formalni šoli – pa so strokovnjaki na svojih področjih, menedžerji, vodje, marketingarji, PR-ovci, HR-ovci … Radi pa bi znali: narediti svoj nastop boljši. Ne vejo, kaj naj, ko prevzame komando namesto glave telo: ko jih stiska v trebuhu, se znojijo, ne vejo, kam bi z rokami, ko se zatresejo kolena in glas, ko morajo par krat zapovrstjo na stranišče … Radi bi bili prepričljiv(ejš)i pri tem, ko ljudem govorijo, ponujajo, jih motivirajo, angažirajo, usmerjajo, vodijo … Saj razumete.

No, po umetniški gimnaziji, ne bodo vsi umetniki. Po gledaliških vsebinah ne vsi igralci. Ne filmski, ne gledališki. Bodo pa mnogi slej ko prej v situaciji, ko bodo nekoga vodili, nastopali, komunicirali v javnosti, politizirali in pozirali (lokalno ali nacionalno), vodili sestanke itd.
To, kar lahko da gledališki program dijakom v tem smislu, jim bo prišlo marsikdaj še kako prav, ko bodo morali tako ali drugače “stopiti pred ljudi v javnosti”.

Dalje: če kaj, potem gledališča ne moreš početi sam. Pri gledaliških vsebinah se bodo učenci naučili tistega, pri čemer tako radi pogrnemo: sodelovanje. Izkusili bodo, kaj pomeni prispevati, kako nekaj (košček ali pa še več sebe) dati in kako biti hkrati del nečesa večjega. Ugotoviti, da brez drugih tega nečesa ne more biti in da sam/o ti nisi dovolj, da bi nekaj nastalo,  je krasen občutek. In s tem  pride spoznaje na lastni koži, izkušnja, izkustvo, kaj je to timsko delo. (Učenje umetnosti je learning by doing.)
Nekoč so na Valu 202 gostili nekega našega “hudega” kemika, ki na Japonskem skupaj s 50-imi stučkoti s celega sveta razvija kaj-pa-vem-nekaj-novega-in-potencialno-revolucionarnega. Pa ga je novinarka vprašala, v čem so v tej mednarodni ekipi drugi znanstveniki boljši od njega. Ali so tuji stručkoti nasplošno boljši od slovenskih. In je povedal, da niso nič boljši, le sodelovati da znajo boljše kot znamo Slovenci.

Gledališče uči tudi timskega dela, sodelovanja. In redko katero delo dandanes ni timsko. Gledališka izkušnja uči izkušnje skupnosti: ker tisti na odru in tisti v dvorani tvorijo začasno skupnost. (In gledališče kot fenomen začasne skupnosti gledalcev in igralcev je v sociološkem smislu preverjališče možnega znotraj vsakokratne skupnosti. Tu se preverjajo miti, vrednote, pogledi, stališča, navade, sanje … neke družbe; ali so še relevantni ali so že passé in morda na duri trka že nov veter. Primer: Osemurni Hamlet Heinerja Muellerja (z Ulrichom Muehejem – Življenje druigh – v naslovni vlogi) v Deutsches Theater v Berlinu 1990 je v simbolnem smislu zaključil epoho nemške razdeljenost na BRD in DDR.)

Umetnost ni samo “branža” o lepih slikicah in nežnih pesmicah itd. Če kdo misli, da umetnik živi na nekem svojem, zasanjanem planetu, kjer ga pazijo in mazijo mile muze Lepega, ima rahlo romantičen pogled na vse skupaj.

“Sredi arene življenja sem stal,” je dejal naš pisatelj Ivan. Umetnost je tudi razmislek o areni življenja, tukajšnjega in zajšnjega. Je vsakokratna arena podobna cirkusu? Teatru? Guncanju afen? Rokoborbi? Kruhoborbi?
“Wir alle spielen Theater,” je rekel sociolog Goffmann.

Umetnost je tudi družbeno kritična, izzivalna, robna, proaktivna in provokativna. Ker pač poskuša novo. Da bi na novo izrazila, presprašala položaj človeka v svetu. Svet pa se spreminja in umetnost skupaj z njim tudi. Umetniški gimnazijski program se (lahko) srečuje (in povezuje) s sociologijo, estetiko, fenomenologijo, filozofijo, sociologijo, antropologijo, kulturno zgodovino. Da o likovnem pouku, psihologiji in umetnostni zdogovini niti ne govorim. Gledališče, je nekoč nekdo rekel, da je Gesamtkunstwerk. V našem mestu tega ni treba prevajati 😉 Zato se bodo v gledališkem programu našli vsi tisti, ki radi nastopajo, recitirajo, pišejo, pojejo, plešejo, muzicirajo, rišejo, oblikujejo, snujejo, konceptualizirajo, razpravljajo o literaturi, prevajajo. Kjer je teater, je tudi fotografija, in video in film in plakat … in pisanje reklamnih sporočil in mreženje in menežeriranje in planiranje in organiziranje. Gledališče je pač (zlagano) življenje v malem, ki govori o resničnem življenju en general.

No, pa se še bolj prizemljimo.

Na Ptuju imamo odlične festivale: glasbenega, likovnega, pesniškega. (Nekoč smo imeli tudi gledališka in, upajmo, da jih bomo kdaj spet.) Imamo poklicno gledališče. Spomnim: Ko je na Ptuj leta 1939 prišel veliki maher Fran Žižek (tisti, ki si je izmislil Boršnikovo srečanje), se je spoprijateljil – s kom? Ravnateljem gimazije, Antonom Ingoličem. Rezultat? Dijaki zaključnih razredov gimnazije so sodelovali v gledališču. Zakaj? Tudi zato, da so lahko nastale uprizoritve z velikimi zasedbami. In to sodelovanje med teatrom in gimnazijci je bilo živo vse do ukinitve gledališča leta 1958.

Nekoč sem se že spraševal, kako to, da delovanje Branke Bezeljak in Mire Mijačević – spomnite se njune kulturne vzgoje v času srednjeusmerjenega izobraževanja na SŠC Ptuj – ni samoumevno rezultiralo v umetniški progam na Ptuju. No, Meta Puklavec in Melani Centrih bi že vedeli povedati.; zagotovo sta si prizadevali, pa že zakaj ni šlo. No, ni pomembno. Kar je bilo, je bilo. Oz. kar ni bilo, ni bilo. Zdaj je ravnatelju Šerugi – in to je pomembno – uspelo pridobiti umetniški letnik in pravim, da je to lahko to za Ptuj ena dalekosežnejših pridobitev.

Zakaj? Kako vidim prihodnost?

Umetniški program Gimnazije bo gotovo “naplavil” tudi kakšne bododče ustvarjalce, tudi umetnike, sicer pa zagotovo osveščene “konzumente” kulture: bralce, gledalce, poslušalce.

Mladi naj se v času srednje šole strukturirano in vodeno vključijo po svojih močeh v delo ptujskih kulutrnih institucij. Tam naj dobijo prvo prakso. Stik s stvarnostjo. Oblikovovalo se bo senzibilizirano občinstvo. Dvigovala se bo raven vedenja, zavedanja in refleksije umetniških praks v mestu. Dijaki naj bodo raziskovalci umetnosti, njeni ljubitelji, nekateri gotovo njeni bodoči snovalci, vsi pa “konzumenti”.

Državo Slovenijo so sanjali najprej kulturniki.
Ptuj je mesto kulturne dediščine, preteklosti. In to ne kar kakšne preteklosti: pač pa mesto, kjer so skozi čas nastajale presežne, lepe reči. Slike, grafike, zgradbe, kipi, oboki, pročelja, štukature, ornamenti, lesene klopi v cerkvi, olatrji, gledališka avantgarda, prevodi, pesmi, romani. Tod se je pisalo, pesnilo, slikalo, prevajalo, muziciralo, igralo na odru mestnega gledališča. Že tam od leta 1786.

Ptujska gimnazija je z novim programom uspela z nečim, kar ima lahko neslutene posledice. Ne le za Gimnazijo; to je še “najmanj pomembno”. V mislih imam mesto, regijo, ljudi zdajnih in prihodnjih časov.

Upam, da sem znal povedati. Še bolj bi bil vesel, če bi znal napovedati. 😉

Tako, govoril sem; vem, ne najbolj na kratko.
Ker na kratko se morda da zračunati dva krat dva.
Življenje – in umetnost govori o njem, pa to ni; niti tri krat tri.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: