69/8

12

»Še vedno mi dolguješ razlago – glede svetlečih dreves,« napiše Ildikó v esemes.

»Po šihtu te vabim na kosilo v kurjak pa ti vse razložim,« ji odgovori Tomaž.

»V kurjak? Kje je to?«

»Ad Gallinarium – po domače kurjak. Kokošnjak.«

Potem ji med čakanjem na nekaj lahkega (on bo pa kaj izpod mize) pove: »Glej, glede svetlečih dreves je pa takole: naši dedki in babice in starši so si zaželeli, da mi, mladi, naredimo to za drevesa. Pa smo. Saj veš, starejše je treba spoštovati. Konec koncev smo Ptuj, tak kot je, dobili prav od njih, starejših, iz nekdanjih časov. No, začniva pri koncu: nedavno je OZIRIS, Okrajni znanstveni izobraževalno-raziskovalni institut Sole, ki ga imamo v mestu že dolgo, iznašel res nekaj izjemnega: DNK kresničk so alocirali in v sodelovanju z biotehnično fakulteto uspešno implementirali v koreninski sistem dreves. V deblih se ta gen razbohoti in posledično je električno napetost, ki jo gen na fotonski ravni proizvede, mogoče regulirati in seveda s tem tudi programirati. No, in potem so kreativni programerji na pobudo starejših občank in občanov sprogramirali algoritem, ki vsak leto 9. januarja sproži enomesečni ciklus fotonizacije drevesnih debel vseh ptujskih dreves.«

»Čakaj, ampak ko sem opazila barvna debla, smo bili šele četrtega januarja?«

»Verjetno so testirali delovanje. Neobičajno hladno je in verjetno so preskušali, ali sistem še deluje. Eto, to je to.«

Najbrž je hotel govoriti o drugih rečeh. Jo vprašati, kakšni so njeni prvi vtisi o Ptuju, ali ima kaj treme pred javnim branjem in podobno.

»Zakaj pa prižgete barvanje dreves ravno 9. januarja?« je hotela izvedeti zgodbo do konca.

»Saj ti pravim, pozabi. Neka ne preveč lepa in predvsem stara štorija. Nočeš vedeti.«

»Ne, ne, povej. Obožujem drevesa. Še posebej v mestih.«

»Trmasti ljudje so mi všeč,« ji je rekel. »Okej, glej: nekoč, pred pol stoletja, se je takratna mestna oblast odločila obnoviti mestno tržnico. Na njej je stalo sedem ameriških katalp. Sedem katalp, takrat starih 70 let ali več, naj bi moralo zaradi gradbenih del pasti. Ko so občani to izvedeli, so se samoorganizirali in zbirali 4500 podpisov pod peticijo za ohranitev dreves. In zdaj pride tisto žalostno: ne le, da jim na peticijo mestna oblast niti odgovorila ni, nekega ranega zimskega jutra, 9. januarja, mislim, da je bilo tam nekje okoli leta 2020, so drevesa v bliskoviti akciji podrli in, eto, to je to.«

»Podrli so 70 let stara drevesa? Ne morem verjeti. Pri nas je vsako drevo v mestu zaščiteno. Če je bolno, ga skušajo pozdraviti. Vsako ima svojo registrsko številko. Za mestna drevesa skrbi komunalna služba še prav posebej lepo. Sicer bi poleti od vročine crknila v vsem tistem našem asfaltu in betonu.«

»Saj, zdaj je pri nas tudi tako. Mislim, ne da crkujemo v vročini, pač pa lepo skrbimo za drevesa. Je pa tisti nesrečni 9. januar dodobra spremenil Ptuj. Ne le glede dreves. Ljudje so se zavedeli, da niso padla samo drevesa, pač pa tudi temelj lokalne samouprave; demokracije, če hočeš – da je demokracija vladavina ljudstva. Pravijo, da so potem sledile hitre spremembe. Ptuj je prvič v samostojni Sloveniji dobil žensko županjo, civilna iniciativa, ki se je zavzemala za ohranitev dreves na tržnici, pa je počasi prerasla v lokalno družbeno gibanje in kasneje uvedla številne socialne inovacije. Najbistvenejša je bila, da so predstavniškodemokracijo postopoma spremenili v neposredno,« je razlagal Tomaž.

»Kdo pa je ljudem razložil razliko med eno in drugo vrsto demokracije?« je zanimalo Ildikó.

»Sami so ugotovili,« je rekel Tomaž, »da je bila predstavniška demokracija predvsem neskončno počasna in neoperativna. Če te res zanima, ti razložim. Ampak ne mi potem reči, da težim.«

»Daj, zanima me,« mu je rekla.

Resnično jo je zanimalo, kako so »navadni ljudje« uvideli razliko in dosegli tako veliko spremembo.

»Takole je to šlo: svetnik ali svetnica, predstavnik ljudstva, je v mestnem svetu, ki je zasedal enkrat na mesec (recimo, da je bilo to marca) podal neko pobudo ali predlog, ki bi v nečem izboljšal ali olajšal življenje občanov. (V čem je bila razlika med predlogomin pobudo, natančno ni sicer vedel nihče. Zlobni so se zafrkavali: da se ti uresniči dobra pobuda, moraš biti skoraj Buda, če pa kaj predlagaš, je to isto, kot da prelagaš.)«

»Duhovito,« je komentirala Ildikó.

»No, na naslednji seji, aprila, so našemu pobudodajalcu strokovne službe mesta odgovorile. Najpogosteje, da se to, kar predlaga (zaradi že nečesa), ne da. Ne tako, kot si to sam predstavlja. Ne na način, kot ga predlaga. Najobičajneje je bil razlog za to, da nekaj ne gre, nek davno spisan zakon.

No, recimo, da naš svetnik z odgovorom ni bil čisto zadovoljen. Ali v svoji pobudi ni bil do konca razumljen ali ni sprejemal argumentacije pripravljavcev odgovora ali pa je bil samo vztrajen. Kakorkoli: na naslednji, majski seji, je zahteval dodatna pojasnila. Junija je dobil nov odgovor. Recimo – pozitiven. Krasno. Njegova pobuda je dobila zeleno luč! Zdaj jo je bilo treba samo še udejanjiti. Samo še počitnice minejo, pa bo. No, pa za uresničitev tega dobrega predloga v tekočem proračunskem letu ni bilo rezerviranega denarja; ni bilo postavke, ni bilo načrtovano. In tako je pobuda morala počakati do začetka priprave novega proračuna; do jeseni.

Pa je naš vrli svetnik jeseni torej spomnil, da je njegov predlog spomladi že dobil »zeleno luč«. In tako je zdaj šla zadeva v usklajevanje, umeščanje v eno od 7632 proračunskih postavk za prihodnje leto. Številko sem si seveda izmislil. Jih je pa bilo zilijon.

Mesec, dva je potekala priprava proračuna. Pozno jeseni je nastal predlog osnutka.Ki je nato romal na odbore. In nato na mestni svet. Naslednji mesec je bil osnutek sprejet. Potem so svetniki in občani imeli mesec dni časa, da podajo pripombe na osnutek. Na naslednji seji je bil osnutek potrjen in se je še na naslednji seji preimenoval v predlog proračunaza leto … In nato so proračun Mestne občine Ptuj decembra ali januarja ali februarja sprejeli. No, ne veseli se še prehitro: prej so še sprejeli amandmaje … Ampak konec koncev: juhej, postavka za res dober svetnikov predlog je bila po skoraj letu dni mukotrpnih prizadevanj mnogih v proračunu!«

»Končno,« je rekla spontano Ilidko.

»Čakaj, čakaj, ni še čisto konec,« je hitel razlagat Tomaž. »Zdaj je bilo treba res samo še najti izvajalca, da pobudo pod budnim očesom proaktivnega svetnika predlagatelja uresniči. Sledil je javni poziv oz. javno naročilo, iskanje najugodnejšega ponudnika in oblikovanje komisije, ki bo pregledala ponudbe. No, pa je bil izvajalec tokrat na srečo hitro izbran. Aja, še mesec dni za obvezni rok za morebitne pritožbe neizbrane konkurence. ‘Reda radi.’ Veš, včasih se je zgodila še kakšna manjša proceduralna ali administrativna napaka. No, ampak reciva, da pri pobudi najinega svetnika teče vse gladko in zdaj pa res samo še malo, pa bo. Samo prazniki naj še gredo mimo, potem pa še nori fašenk in prvomajski prazniki, nakar še občinski praznik in zmeraj mrtvi čas avgusta …«

»Daj, daj, Tamaš, zdaj pa že dramatiziraš, pretiravaš!«

»Malo, ampak res samo malo,« se je branil Tomaž. »Kajti septembra se že začenja predvolilno leto in koalicije in dogovori in zavezništva, ki so včeraj še držali, – razumljivo – razpadejo in a propossvetnikovemu predlogu nekdo v mestnem svetu ugotovi, da bi pa mogoče bilo pravzaprav čisto smiselno vso stvar še enkrat premisliti. Morda bi veljalo njegov predlog obravnavati v sklopu dopolnil predloga znotraj okvira nove perspektive evropske direktive … ‘No, samo še malo, če smo prišli vse do sem, je treba vztrajati do konca,’ si reče naš svetnik. A glej ga zlomka: pa je prišla neka urgentna zadeva, porušil se je kak zid katere od spomeniško zaščitenih občinskih zgradb – in teh je bil Ptuj poln – sesula se je kakšna streha, neka začeta investicija se je nepričakovano in nepredvideno podražila, ker so arheologi sredi arheološko najstrožje zaščitenega dela mesta nepričakovano naleteli na … in to seveda ne more čakati. Pa pogasimo požar. No, končno je spet vse v normalnih tirnicah; zdaj pa res bo.
No, v tem času so podjetniki, obrtniki, ponudniki prenočišč, drugi samozaposleni, delovni ljudje in občani morali prodati svoje izdelke in storitve ter si na trgu zaslužiti svoj ‘naš vsakdanji kruh’.

Počasnost predstavniške demokracije je vse več ljudi vse bolj bodla v oči. Zato je bil prehod v neposredno demokracijo pravo olajšanje. Kot po dolgem zaprtju … – oprosti nazorni primerjavi.

No, resnici na ljubo je treba povedati, da so se nekateri svetniki neposredne demokracije otepali ko hudič križa. Neposredna demokracija je pomenila, da so sami odveč. Prej so lahko zavzeto mesece in mesece, nekateri leta in leta delali za tako imenovani dobrobit svojih občanov, zdaj pa … En človek, en glas; to je to in to je vse. Kje bodo poslej preživljali dolge ure, če ne na neskončnih sestankovanjih? S kom se bodo kregali? Kje dokazovali svoj prav in nasprotnikov narobe? Jebat ga, njihova ukinitev je bila pač kolateralna ‘škoda’ ; če jih je že komu bilo škoda. Hvala bogu si je gibanje Ptuj je naš skupni ponosv daljni preteklosti to zadalo za svoj končni cilj: priti na oblast, imeti v mestnem svetu absolutno večino in na prvi seji ‘spraviti skoz’ le dve točki: 1) prehod na neposredno demokracijo in s tem 2) samoukinitev mestnega sveta. In kar so rekli, so rekli, ter to tudi naredili. K.u.r.c., ker so udejanjali raje, kot cmizdrili.«

»Uf, kakšna storija,« je komentirala Ildikó.

»A je tudi pri vas sedem pravljično število?« jo je vprašal Tomaž. »Kajti v desetletjih, ki so sledila, je prav sedem nekoč požaganih katalp pomenilo simbol nečesa novega, pravljično lepega. Zato sedmim katalpam na čast vsakega 9. januarja prižigamo debla ptujskih dreves. Boš videla: danes je Ptuj izjemno zeleno mesto, ob poti na grad pa stoji sedem katalp – resničnih potomk tistih s tržnice – in opominjajo na nekoč slabo ravnanje z drevesi, pljuči mesta.

»Kaj misliš z ‘resničnimi potomkami’?« je hotela vedeti radovedna turistka. Tomaž je odgovor stresel iz rokava: »Predstavljaj si: iz štorov požaganih katalp na tržnici so pognali poganjki! Prav tako pa tudi iz porušenih debel, ki so jih po poseku odpeljali s tržnice na mestni odpad! Občani so spontano odrezali mladike in pravljičarka ptujske knjižnice Lilijana jih je presadila v lončke. Leto, dve jih je negovala in potem, ko se je ‘klima v mestu izboljšala’, so jih zasadili. Kot ‘resnične potomke sedmih katalp’.«

»Uf, tale zgodba pa dobiva filmske razsežnosti,« je na pol v šali in na pol zares pripomnila Ildikó.

»Veš, kaj pa je najbolj zanimivo? In najlepše? – Da življenje vse ‘pogliha’. Tako rečemo v naših krajih.«

Ni vedela, kaj naj si pod tem predstavlja. Kako naj ji razloži, kaj pomeni poglihati? Pogledala sta v slovar slovenskega knjižnega jezika. Našla sta besedo pavliha, ne pa tudi pogliha.

»Glej, Ildikó: nekdanji župan, ki je naročil sekanje katalp, je kasneje, ko je postal spet samo ‘navadni občan’, odprl svojo denarnico, to pa je botrovalo temu, da je postal prvi boter – ponovne ozelenitve mesta. Sledilo mu je namreč vseh 29 nekdanjih svetnikov; vsi, brez izjeme, so pozdravili njegovo potezo, in to ne z besedo, pač pa z dejanjem; vsak od njih je tudi sam doniral drevesno sadiko. Da so se za dobro mesta tako odločno in enoglasno postavili nekdanji odločevalci in nekdanji župan, pa je povzročilo v mestu pravo katarzo; meščani, vzhičenih nad potezo nekdanjega mestnega vodstva, so zdaj od srca zaploskali. Več kot 4000 nekdanjih ‘drevesničarjev’ je zdaj prispevalo vsaj kak zlatočasza nove sadike. Rezultat? Danes ima na Ptuju in v okolici skoraj vsak občan ‘svoje drevo’. Vsak otrok ve, da so bile posekane katalpe začetek velikih sprememb – in to na bolje. Vsak turist izve, ko se pozimi čudi svetlečim deblom naših dreves, poleti pa, kako zeleno je mesto, to zgodbo. Konec dober, vse dobro. Življenje vse pogliha

»Hvala bogu,« je zavzdihnila Ildikó.

Tomaž pa je pristavil: »Hja, saj vem, da se sliši hecno, ampak je res: pred pol stoletja so naši predniki še volili nekakšne mestne svetnike. Ja, prav slišiš, svétniki so se imenovali, mnogi občani pa so se šalili, češ da so pa to res pravi svetníki.«

»Kaj, volili so svetnike, ki jih imeli potem v cerkvah?«

»Ne, ne, mestni svetniki niso imeli veze s tistimi v cerkvah. Saj ti pravim, v imenu vseh občanov je 29 izvoljenih svetnikov odločalo, kaj se bo godilo z mestom, kako se bo uporabljal skupni denar občanov, kaj se bo gradilo in vse tako.«

»Ne, res, ampak zakaj pa se je folku zdelo to dobro? Da so o njih odločali le nekateri?«

»Kaj pa vem. Nisem politolog. Navaden električar v gledališču sem. (Tu se je sam začasno degradiral iz svetlobnega oblikovalca v elektrikarja. Morda zato, da bi uravnotežil začetno »napihnjenost«, za katero je opazil, da ji – čeprav izrečena le v šali – niti malo ni bila všeč.) Električar, ki mora poleg vsega svojega dela občasno pričakati tudi kakšno gledališko gostjo, ji nositi kovčke in odgovarjati na njena številna vprašanja. Ali podvprašanja.«

»O, to je pa strašno naporno,« mu vrne Ildikó. »Če sem zoprna, pardon. Bom že sama poiskala odgovore na spletu.«

»Koliko je naporno, je odvisno od tega, koliko težek karakter ima gostja. Moja zadnja izkušnja z neko Budimmadžarko (namerno ji namesto Budimpeščanka reče Budimmadžarka) – peresno lahka kategorija, ha, ha. Ne, res – všeč mi je, da te zanima ptujska zgodovina. Torej: tako je pač bilo v teh krajih še pred pol stoletja. Ljudje so hodili v službe, kapitalizem je – kakor pri vas – zamenjal socializem, konec je bilo s socialno varnostjo, rednimi in varnimi službami. ‘V kapitalizmu je šlo za izkoriščanje človeka po človeku, v socializmu je pa je ravno obratno,’ so se znali pošaliti stari. A si predstavljaš, da so mnogi naši predniki šli pri osemnajstih, dvajsetih v svojo prvo službo in potem bili štirideset let pri istem delodajalcu? Nepojmljivo. Meni bi se strgalo. Meni se trga včasih že zdaj, ko bi naša direktorica na našem malem odru rada videla uprizoritve, za kakršne bi potrebovali oder, kakršnega ima vaša nacionalka ob Donavi. Šalim se, Petra je čisto okej. V gledališču je spremenila marsikaj; na bolje. Predstave našega gledališča se odvijajo marsikje. Ne le v matični dvorani, ki si jo videla na otvoritvi. Eno prizorišče imamo še v čudoviti obokani kleti, drugo v nekdanji žitnici v kompleksu MUS, uporabljamo pa tudi amfiteater pod gradom in občasno temporalno-modularno dvorano na mestni tržnici, ravnokar pa je v zaključni fazi gradnja nove kulturne dvorane, odprtje bo decembra letos, ob zaključku slavnostnega leta. Jap, takšna tipica je naša Petra, vse to je premaknila, pa je šele sedem let na Ptuju. Slovenska pridnost plus avstrijska, oprosti izrazu, zajebanost. Rojena v slovenski družini na Koroškem, šolana v Avstriji, kjer se je navlekla avstrijskih manir. Ampak kje sva že ostala? Aja, pri mestnih svetnikih, ki naj bi odločali v imenu ljudi. No, ljudje so pač takrat še verjeli konceptu, da je najboljše, če njihovo voljo zastopajo njihovi predstavniki. Pa se je počasi izkazalo, da so predstavniki, organizirani v politične stranke, bili bolj predstavniki volje svojih lokalnih šefov, ti pa spet svojih velikih šefov v Ljubljani. Pa so se Ptujčani spomnili na tisto Lincolnovo misel, da ‘nekaj časa lahko imate za norca vse ljudi in nekatere ljudi ves čas, ampak ne morete pa imeti za norca vseh ljudi ves čas’. In počasi so na lokalnem nivoju politične stranke začele vse bolj izgubljati svoj pomen. Vse več kandidatov za župane je ugotovilo, da imajo ljudje raje od strankarskih veljakov neodvisne kandidate. Sočasno so se začela številna civilna gibanja, kakršni sta bili recimo že omenjeno ‘drevesničarsko‘ in za južno obvoznico. Ljudje v teh gibanjih so menili, da za upravljanje lokalne skupnosti ne potrebujejo ideologij, političnih strank in svetnikov, ki bi predstavljali njihovo voljo. ‘Dajmo razumeti demokracijo izvorno, kot vladavino ljudstva,’ so si rekli. ‘Naj ljudje odločimo sami. Neposredno.’ No, in ker se je prav v tistem času začela bliskovito razvijati informacijska tehnologija – nekdanje volitve, na katerih so naši predniki šli v nedeljo v kakšno šolo ali gasilski ali kulturni dom ali na vasi kar v gostilno, kjer so s pisalom v roki na papirju obkrožali ljudi, za katere so želeli, da bi jih predstavljali, so bile kmalu pasé – se je oblikovala tudi ideja o elektronskem izražanju ljudske volje. Sledil je sicer še vmesni korak, ko so občani lahko delno participirali pri mestnem proračunu, no, zdaj pa, kot rečeno, odločamo o vsem prostem proračunu občani popolnoma sami, neposredno. Ja, prav smešno je bilo: z mestom je upravljalo vsega 29 ljudi in razdeljevalo mestni proračun, ki je bil v 90 odstotkih že razdeljen! Zaradi vseh raznoraznih zakonskih obveznosti. Logično, da so si nekega lepega dne občani postavili enostavno vprašanje: ‘A (si) res ne bi znali razdeliti tega malo prostega denarja sami? Določiti, kaj lahko počaka in kaj si želimo občani najprej? A so res vsi občinski odloki in predpisi še smiselni? Ne bi veljalo marsikateri zakon, ki so ga sprejeli navadni ljudje, prav takšni kot mi, prevetriti? Ne bi raje takšne dogovore poslej imenovali dogovori in ne zakoni?’

Postalo jim je jasno: zakon je nekaj, kar velja tisočletja, povsod, ne glede na politični sistem. Zakon je, da bo jabolko padlo z drevesa na tla zaradi težnosti. Ne bo odfrčalo v nebo, vsaj na Zemlji ne. Tako je bilo v fevdalizmu, socializmu in tako je tudi v kapitalizmu. To je zakon. Ostalo so dogovori.

No in zdaj se na Ptuju že nekaj desetletij o vsem dogovarjamo neposredno. Volilno pravico dobimo s šestnajstimi leti. S Petoviano, kakršno imaš ti, se v času volitev vpišem v IzvoliMO, volilno aplikacijo mestne občine, oddam svoj glas enemu od županskih kandidatov, potem pa se sprehodim po vseh področjih, ki se tičejo skupnosti in javnega interesa na Ptuju. V vsakem od področij so nanizani projekti, med katerim lahko izbiram. Vse to odklikam doma, v službi, na poti, od koder koli. Ko imam čas. Časa pa imam pet dni.«

»In kaj, če te kot volivca neko področje ne zanima? Mene, recimo, ne zanima šport. Če bi, čisto teoretično, šport ne zanimal nikogar, a potem ne bi prav nič denarja namenili za zdravo in aktivno obliko prostega časa občanov na športnih igriških, v športnih klubih in tako dalje? Lahko področje, ki te ne zanima, preskočiš?«

»Nikakor. Algoritem, ki te vodi skozi volilno odločanje, je narejen tako, da na vsakem področju morašizbrati tri projekte. Sicer te ne spusti naprej. Drugače ne moreš zaključiti e-volitev in oddati svojega glasu.«

»V redu. Kdo pa določi, med katerimi projekti lahko izbirate? Kdo določi možni nabor projektov na nekem področju? Recimo: kultura. Ali boste gradili nov kino ali novo gledališče ali novo knjižnico ali nov muzej ali, ali, ali? Kdo to določi?«

»Zelo dobro vprašanje, Ildikó. Mestne službe v zadnjem letu pred volitvami opravijo sondažo: posvetovalno zbiranje potencialnih projektov. Nekakšno anketiranje občanov. Občani lahko povedo, kako vidijo mesto v bližnji prihodnosti, kaj bi potrebovali, kaj bi morali spremeniti. Hkrati mestni uradniki evalvirajo zadnja štiri leta vnosov občanov na spletni strani http://www.izboljšajMO.si, ki beleži čisto konkretne pripombe občanov na njihove vsakodnevne težave: na tej ulici je luknja, tam je zlomljena svetilka, nekje drugje je odpadel koš ipd. Na ta način zbrano problematiko razdelijo po področjih, oblikujejo posamezne projekte, jih finančno ovrednotijo in tako na koncu volivci dobimo nekakšen presek naših skupn(ostn)ih potreb in želja. Ko se kot volivec na primer na področju šolstvoodločim za novo telovadnico pri neki osnovni šoli, odkljukam ta projekt in v desni koloni se skupni mestni proračun, ki znaša npr. sto enot, zniža za dve enoti, na kolikor je ocenjena vrednost projekta. Ko potrošim vseh sto enot, ne morem več odločati o ničemer. To je varovalka, da volitve ne bi bile nizanje želja. So razdeljevanje, ki nikoli ne more iti čez višino sredstev, ki so na voljo. Če nekje nekaj dodam, moram nekje drugje vzeti. In tako doma, v dnevni sobi, v času volitev mirno preigravam razdelitev mestnega proračuna. Prosta občinska sredstva lahko razdelim, kakor želim, vendar, kot rečeno, moram izbrati na prav vsakem področju (šport, infrastruktura, šolstvo, kultura, sociala …) in to največ tri projekte. Odkljukam, pregledam, kliknem pošlji. Sistem pregleda moje vnose; če sem izbral na vsakem področju, če v skupnem nisem presegel količine denarja, je moj glas oddan in veljaven. Vse, kar sledi, je za računalnik mala malica. Od ponedeljka do petka imamo čas za razmišljanje in klikanje, da oddamo svoje glasove, v nedeljo zvečer pa so že znani rezultati. Takrat občani izvemo: ljudje, ki so volili, so skupni denar občine razdelili tako in tako. Na vsakem vsebinskem področju so izglasovani trije projekti, vidi pa se tudi njihova prioriteta. Algoritem na koncu izriše shemo vseh projektov, ki so bili izglasovani po posameznih področjih. Izvemo, kdo bosta župana, in to je to. V ponedeljek gresta župana veselo na delo – uresničevat voljo ljudi.«

»Kakšna pa je volilna udeležba?« jo je zanimalo.

»Že nekaj časa krepko nad 70 odstotki. Veš, najbolj všeč pa mi je to, da lahko potem vsak občan, ki ga katero področje posebej zanima, kadarkoli vsa štiri leta spremlja, v kateri fazi se nahaja ‘njegov’ projekt. Tako kot ti lahko spremljaš pot knjige, ki si jo naročila pri Amazonu. Od faze izvolitvedo faze uresničitve. Vsak projekt ima določen budžet in svojega skrbnika, ki na pametni spletni strani mesta redno poroča o napredovanju projekta. Tako mesto Ptuj vodi vse, velike in male projekte. Ljudje izberejo projekte in župana, ki vodi delo občinskih uradnikov. Vsi skupaj delajo za ljudi. Čez štiri leta sledijo nove volitve. Če sta župan in podžupan delala dobro, dobita (zelo pogosto) nov mandat, morda kateri od njiju ne, morda izvolimo dva nova. Zelo preprosto vse skupaj, se ti ne zdi?«
Morala je priznati: »Ja. Res simpl.«

»Veš, v starih časih so županski kandidati menda pred volitvami obljubljali, kajvse bodo naredili. Zdaj v času kampanje kandidati za župana govorijo predvsem, kakobodo naredili to, kar bodo določili občani. Kako mislijo (re)organizirati delo občinskih služb, kako mislijo sodelovati z državno politiko v Ljubljani, kako mislijo sodelovati z drugimi občinami, kako mislijo sodelovati z javnimi institucijami v mestu, regiji, kako nameravajo komunicirati z občani. Koga mislijo zaposliti. Aja, nisem ti povedal: velika večina strokovnih uradniških služb je vezana na trajanje mandata župana. Nekoč so menda ljudje bili zaposleni na občini za stalno. In ko so dobili službo – ne vem, če je res, ampak tako sem slišal – so baje mnogi postali ‘nezamenljivi’; inertni, nezainteresirani, pasivni. Danes pa so občinske službe najbolj prepišne. Župani zaposlujejo v večini mlade, dinamične ljudi, ki se želijo dokazati; in to nemudoma. Mladost uravnotežijo s svetom modrih, nekakšnim neformalnim odborom starejših občanov, izkušenih, uspešnih v svojih zaključenih karierah, ki svetujejo in nudijo svojo pomoč, znanje in svoje nekdanje povezave. Kajje v domeni volivcev, kakopa v domeni župana. Sicer pa sta naša aktualni župan in pomožna županja, kot si videla na otvoritvi, čisto fejst človeka. Preprosta. Uslužbenca pri nas, ljudeh, ki se zavedamo, da smo ‘lastniki skupnega podjetja – občine’. Zato tudi ni nekega velikega navala na kandidature za župana. Biti župan ni nič posebnega. Eno veliko delo. Garanje za skupno dobro. Njegov mesečni zaslužek je povprečna plača direktorjev mestnih institucij krat dva. Ni slabo, ni pa ne vem kaj. Uspešni menedžerji v zasebnem sektorju imajo veliko veliko boljše plače. In res, že dolgo kandidirajo za župana dokaj mladi, zagnani ljudje, polni energije in želje po hitro vidnih učinkih. Ker za to pri naši lokalni skupnosti gre: da se skupni denar učinkovito uporabi za tisto, kar smo na volitvah neposredno odločili ljudje. Takšnega razumevanja lokalne skupnosti nas učijo že v vrtcu in potem v osnovni šoli. Zato si, ko postanemo volivci, želimo župana, ki bo hiter, vešč projektnega vodenja in ki bo čim bolj gospodarno uporabil naš skupni denar za čim boljše ideje. Župana, ki bo znižal kakšno predvideno investicijsko vrednost. Župana, ki bo za kak mesec prehitel predvideno otvoritev.«

»Logično in res preprosto zveni vse skupaj,« reče Ildikó in sreba bananin frape.

»Saj tudi je. Okrog 60.000 nas je, Ptujčanov, za pol vašega nogometnega stadiona Viktor Orbán. Poznamo se. Naši starši se poznajo. Z eno nogo živimo v svoji dediščini, v stiku s tradicijo, in ja, se zavedam, marsikdaj v preteklosti. Z drugo nogo pa stopamo v korak z vsem, kar globalno prinaša sedanjost, in se za daljno prihodnost ne sekiramo preveč. ‘Jej, pij in kavsaj, za večnost se ne ravsaj,’ tako je menda rekel pesnik. Prevečkrat nas je zgodovina pustila na cedilu. Naša prihodnost pa je zdaj. Tu. V naši domeni. Naša stvar, naša izbira. Prihodnost Ptuja vidimo v našem jeziku, naši kulturi, naši ustvarjalnosti, v vsem, kar naredimo s tem, kar smo prejeli od prednikov. Ponosni smo na to, kar imamo, in ne jokamo za tem, česar nimamo. Ne želimo biti veliki. Ne želimo biti nekdo drug. Ne želimo imeti vsega tega, kar vidimo, da imajo v velikih mestih po svetu. Bolj želimo ohranjati tisto, kar človek je, v svojem bistvu. Že stoletja, tisočletja. Pametna žival, ki poleg tega, da misli, tudi doživlja in je sočutna. Se zaveda. Sebe in drugega. Se je sposobna vživeti v veselje in žalost drugega. Zato je sposobna deliti. Ja, vemo, da smo na nek način staromodni. Da v bistvu sploh nočemo vsega, kar bi lahko imeli. Kar bi si lahko privoščili ali kupili. Nočemovečtehnologije, kot je smiselno, nočemo večtrgovin, kot jih v resnici potrebujemo. Zato smo že zdavnaj številne trgovske površine, ki so ob spletnih nakupih in dostavi blaga z e-mobili in dronšpedompostale odveč, namenili ljudem. Nastali so novi centri (o)srečevanja, klubi za mlade, pa zbirališča starostnikov in središča medgeneracijskega sodelovanja. V nekdanjih trgovskih centrih so nastale pripovedovalnice zgodb, likovne ustvarjalnice in razgibalnice. Ali pa so njihove površine spremenjene v rastlinjake, kjer ima vsak, ki to želi, svoj vrtiček. Že zdavnaj smo v zelo veliki meri samooskrbni. Občani preživimo veliko prostega časa v gibanju, športnih igrah, zabavnih tekmovanjih in druženju z radovednimi tujci. Seveda jim vse to lepo in pošteno zaračunamo.«

»Dobro, dobro, razumem; plačam tole kosilo, v redu. Ampak, če ste ukinili trgovske centre – kje so pa potem zdaj trgovine?«

»He, he, he; kar sem rekel, sem rekel. Povabil sem te jaz, torej plačam jaz. Glede trgovin: saj veš, nakupovalne navade ljudi so se spremenile. Veliko dostavljajo droni, tu blizu, v Moškanjcih, je velik logistični center, letališče in dronodrom Ivana Čučka, spletni nakupi so že zdavnaj presegli klasične in tako smo trgovine, ki so ostale, preselili v stari del mesta. Vsaka trgovina je svojevrsten butik, galerija uspešnih prodajnih modelov, svetovalnica, kjer si ogledaš, preskusiš delovanje nekega artikla, ga vidiš v živo, ga lahko primeš v roko … Potem pa, če se odločiš za nakup, plačaš in prihodnji dan ti ga dostavijo na dom.« Plačal je. In pristavil: »Lahko me pa zdaj povabiš na sprehod.«

Potem je nadaljeval s pripovedovanjem; na sprehodu čez ptujski grad. In ker še ni povedal vsega, na sprehajališču ob Dravi. Šla sta do Rance in od tam nazaj, do Soundcafeja ter končala pri drevesih, ki so bila pravzaprav razlog za tole današnje dolgo druženje. Očitno sta svoja oblačila nastavila na extremly hot. Ob drevesih, ki so počasi, a stalno spreminjala barvo, sta sedela ob e-grelniku, pila – on kuhano vino, ona lipov čaj – in še kar nista in nista izčrpala vseh ptujskih tem.

Ildikó ga je spraševala o mestu, Tomaž je odgovarjal kot kak šolar na izpitu. Niti opazila nista, da se je družba v Soundcafeju že zdavnaj razšla, da jima je natakarica, preden je odšla iz službe, prinesla vsakemu še po dve pijači.

»Želite vedeti še kaj?« jo je vprašal.

»Sedi, pet,« je odgovorila Ildikó, globoko zazehala in pogledala na žepnik. »Sploh veš, koliko je ura? Skoraj pet! A ti jutri nimaš službe? Aja, jutri je nedelja; čisto sem pozabila, kateri dan je.«

»Jaz sem v službi vsak dan. Štiriindvajset ur, dvanajst mesecev. Mesto Ptuj je moj delodajalec in mojih ur ne prešteva nihče. Gospodična Ildikó P. Béres, ravnokar sem bil v vlogi županovega piarovca, ki vam je osvetlil lokalnoskupnostni modus operandimesta in meščanov. Upam, da boste zdaj za zmeraj razumeli, kaj pomenijo besede slovenskega pesnika, ki je pred dvesto leti povedal: ‘si sami vol’jo vero in postave’.

Mislim, da sem si danes, ups, včeraj zaslužil svojo plačo. Plus dodatek za nočno delo. Plus dodatek za delo v prisilni drži – že nekaj ur v rokah držim kuhančka. Ergo, naj vam zaželim samo še lahko noč. Pa lepo nedeljo. Na svidenje – še kdaj. Vaša radovednost – moja radogobčnost. Pa dobro spi. Jó éjszakát.«[1]

In je odvihral v noč.

(»Vam je plačal Tomaž,« je rekla natakarica, ko je Ildikó hotela pri recepciji naslednji dan poravnati svoj račun.

»A se pri vas res vsi poznate?«

»Slej ko prej,« je dvoumno odgovorila natakarica in se ji nasmehnila.)

Ildikó to noč ni mogla zaspati. Le nekaj dni je v mestu, pa toliko zanimivih doživetij. Včasih je imela občutek, da se ji v Pešti mesece in mesece ne zgodi nič omembe vrednega. Saj, vsa tista ponočevanja, že, že, ampak … Najbrž zato, ker ji je vse novo, si je mislila. Vse je novo in zato zanimivo. Malo se hvalijo in malo se napihujejo; še posebej tale Tamaš. No, a bo že zdržala; mesec dni bo hitro minilo, njihova domišljavost pa bo tudi splahnela; najbrž nimajo neomejene zaloge domišljije.

Buljila je v strop in raznobarvna drevesa so se ji še nekaj časa prikazovala pred očmi. Spreminjala so barve in prelivala odtenke, kakor da bi se zadovoljna smejala in tudi sama hotela še kaj dodati k Tomaževi pripovedi. Bog vedi. Nato so se intenzivne barve počasi razredčile, postajale vse bolj in bolj vodene in Ildikó je potonila v bel spanec.

***
Nadaljevanje prihodnjo soboto.

[1]Madž.: ‘Lahko noč.’


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: