69/7

11

Kar nekaj dni je potrebovala, da se je pošteno naspala in prišla k sebi. V nedeljo denimo sploh ni šla iz Soundcafeja. Zunaj je bilo vse belo. Mesto je bilo zavito v zimsko meglo. Le par korakov pred seboj si lahko videl. No, na kak sprehod ob Dravi bo že šla. Ko se bo naspala, pregnala mačka in v svoj dnevnik vnesla prve vtise.

Ogledati si bo hotela sedem mostov, ki so vodili čez Dravo. Morda zato, da bi jo spomnili na sedem mostov čez Donavo v njeni rodni Pešti, en je poimenovan tudi po njenem praprapradedku Petőfiju.

A v tej megli zdaj ni bilo videti kaj dosti. Zato se je zavita v oblačila, nastavljena na stopnjo hot, hitro vrnila v objem zasanjanega Soundcafeja.

Pot jo je prihodnje meglene dni tako vodila kvečjemu prek mostu za pešce pri gostilni Kakšna riba!čez Dravo, le kakšnih dobrih sto metrov na levi, na desni je bila ogromna krogla, najbrž kak industrijski objekt ali zbiralnik ali cisterna, potem pa prek starega mostu brž nazaj med tople odeje njene sobe.

‘In tako bo do nadaljnjega tudi ostalo,’ si misli, ‘kratek sprehod kljub mrazu in megli.’

Kratek sprehod ji dobro dene. Požene kri po žilah in v glavi pospravi in pripravi prostor za nova doživetja. Ja, čas na Ptuju bo uporabila za čiščenje podstrešja, si je rekla. Najprej si bo odpočila od proslave in zabave, ki ju je včeraj konzumirala izdatno – na polno, kot se reče, da ja slučajno ne bi česa zamudila – in nato za mesec dni dala misel na šolo popolnoma na stran, prepričana, da bosta premor in generalka na podstrešju delovala blagodejno. Že februarja se bo lahko vrgla v študij za naslednje izpite. Ata bo vesel. Neskončno vesel.

Nekaj naslednjih meglenih dni je v glavnem preležala in presanjarila na toplem. Mesto pa spoznavala kar iz postelje.

Svoj žepnik je obesila na ličen digitalni obešalnik. Majhna nitka ob zidu je bila povezana z vgrajenim projektorjem. Na stropu sobe so se prikazale vsebine.

»Go to www.moptuj.si,« je dala glasovni ukaz napravi. Nadela si je prostorska očala in že je bila v 3D-predstavitvi Ptuja.

Pametno spletišče je nudilo tako rekoč vse o mestu. Ne samo to, kar je hotel vedeti turist ali bežni obiskovalec mesta, pač pa tudi vse, kar je potreboval občan Ptuja. Omogočala je komunikacijo z upravljavci mesta, prinašala lokalne novice, na njej si lahko spremljal svoj račun občana; na njem so bili vsi podatki o vseh opravkih, ki jih je imel občan v mestu in z mestom: plačevanje komunalij, seznam knjig, ki jih je rezerviral v mestni knjižnici, knjižnične novitete s področji, ki bi ga glede na knjige, ki si jih je izposodil, utegnile zanimati, prihajajoči dogodki, ki bi se jih morda želel udeležiti, kakovostna predavanja o mestu, ki jih je morda zamudil (ne pozabimo, ljudje so bili zelo zelo mobilni), vremenska opozorila, rojstni dnevi sorodnikov, prijateljev in sosedov, izgubljeno-najdeno, mali oglasi in še in še uporabnih reči.

‘No, me pa res zanima,’ je pomislila, ‘kaj vse še lahko na tej strani počnem, če se prijavim kot uporabnik …’ S svojo Petoviano je šla prek žepnika, odloženega na e-obešalniku.

»Jó napot, Ildikó,«[1]se je zaslišalo iz zvočnikov. Na stropu sobe je zagledala svojo fotografijo: ona s kovčkom ob prihodu na ptujsko železniško postajo; na njej je bil datum, »03. 01. 2069, 11:50«.

Halo?! Od kod jim ta fotografija? Očitno jo je sistem na železniški postaji nemudoma prepoznal, očitno je Tamaš že tam aktiviral njen uporabniški račun in ustvaril njen osebni profil ter dovolil uporabo njene fotografije za potrebe Petoviane. Sprehodila se je po svojem profilu.

Uporabnik: Ildikó P. Béres.

Obiski v knjižnici: 0.

Termalni park: 0.

Podmornica: 0.

Pokrajinski muzej: 0.

Mini muzeji: 0.

Rov pod gradom: 0.

Mestni stadion: 0.

Ignacium: 0.

MUS: 0.

Picikl: 0.

In tako naprej. Same ničle.

Prelistala je seznam. Še vedno same ničle. Zdaj spremeni iskanje. »Prikaži padajoče.« Aha, zdaj pa bo nekaj:

Mestno gledališče: 1 (5. 1. 2069, 20:00–21:30)

Zadovoljstvo: »Ni podatka.«

Očitno je sistem zaznal, da je bila v gledališču na otvoritveni proslavi. Kot kaže, bi po proslavi lahko dogodek ocenila in navedla svoje zadovoljstvo.

No, bo pa zdaj. Za nazaj.

Dogodku je namenila pet zvezdic (*****).

»Hvala za vašo oceno in prijetno bivanje na Ptuju še naprej,« se je izpisalo na zaslonu.

Največ časa je ostala na zavihku »Mestna kronika«. Preletela je menije.

Neverjetno: od leta 69 pr. n. št. – ko je mesto prvič omenjeno v zapisu rimskega zgodovinarja Tacita[2]o posvetu vojaških poveljnikov po Neronovi smrti v zimskem taboru XIII. legije Gemine v Poetovioni – pa vse do danes se lahko sprehodi po časovnem traku in vidi, kaj vse se je zgodilo v mestu!

‘Čakaj čakaj, in kakšen je bil zaključek tega posveta?’ je pomislila. Povezava jo je nemudoma popeljala do odgovora: rimsko zgodovinopisje dogodek imenuje »vojaški puč v Poetovioni«. Vse nadaljnje vojaške akcije je po tem sestanku prevzel Marcus Antonius Primus in s tem Vespazianu omogočil pot do prestola. Zanimivo.

Opazila je, da so tam nekje do leta 2020 na voljo predvsem tekstovne informacije in fotografije, po letu 2025 pa se nabor razširi na avdio in video vsebine.

Izbirala je lahko med najrazličnejšimi področji: šport, zabava, otroci, družine, rekreacija, gledališče, glasba, kino, knjige … Ogledala si je lahko fotografije, ki so nastale na najrazličnejših dogodkih in prireditvah. Lahko je izbrala posamezne lokacije. Za poskus se je odločila za »Soundcafe«.

Prikazale so se fotografije in video posnetki, ki so bili narejeni v hotelčku, kjer je spala. Na ta način je bil predstavljen vsak javni objekt v mestu; muzeji, šole, galerije, športne dvorane, arhiv, muzej, spomeniki … Celo po imenih mestnih trgov in ulic je lahko iskala. Pa po treh tradicionalnih sejmih, ki jih očitno prirejajo v mestu. Kaj pa je to? Zeleni Ptuj, Beli Ptuj, Vroči Ptuj? Aha, Ptuj v različnih letnih časih. Klikne »Vroči Ptuj«in dobi ogromno zadetkov, ki prikazujejo Ptuj poleti.

‘O, tole je pa moralo biti živahno,’ pomisli, ko vidi na fotografiji goro steklenic na dvorišču njenega hotelčka. ‘No, da vidimo.’ Označi tri kriterije: »Soundafe«, »glasba« in »video«.

Zdaj zagleda pokriti oder pred Soundcafejem. Množica ljudi sedi ob mizicah … Vidi prav? – mizice so postavljene na steklenicah? … Občinstvo je videti zadovoljno in skupina na odru … Sliši dobro? … – Poveča glasnost … Izvaja neko otožno madžarsko pesem? »Koncert Vlada Kreslina,« prebere, ko pritisne »Več«. Dnevi poezije in vina … Kar nekaj časa ostane na tej strani … Vino, hude pokušine … Hudo, si misli.

No, tako je videla poletni utrip mesta vsaj na posnetku. In že srfa dalje.

Potem ugotovi, da vsebine lahko pregleduje tudi glede na avtorje posnetkov. Še več, ponujajo celo iskanje po osebah, ki so označene na fotografijah.

»No, pa da vidimo zdaj tole.« In vpiše: »Tamaš Zizek«.

Zadetki: 0.

Aja, saj res – in popravi – »Tomaž Žižek«.

Zdaj pa bo; prikaže se Tomaževa fotografija in potem vse fotografije in vsi video posnetki, na katerih je označen. O, pa očitno tudi vsi pisni članki, kjer je omenjen. Dejansko: »Razsvetljeni Hamlet; premiera v Mestnem gledališču Ptuj, režiserka Iolanda Depreshi, 17. 3. 2062; … svetlobne učinke je z neverjetnim občutkom za nežne prelive oblikoval Tomaž Žižek …« Očitno kritika uprizoritve.

In tu še ni bilo konec: klikne na »Prispevki osebe Tomaž Žižek«: 4093 zadetkov – fotografije in video zapisi, ki jih je na pametno spletno stran prispeval avtor Tomaž Žižek.

Kot vse kaže, kroniko mesta pišejo – tako kot piše v uvodu – občani dejansko sami. Vsak, ki želi, lahko prispeva svoje fotografije. Na njih označi vsebino, temo, osebe, lokacijo, kjer se je dogodek zgodil, naslov prireditve, poveže svoj zapis s spletno stranjo prireditelja, povabi na socialnih omrežjih k ogledu svoje prijatelje, oceni dogodek, ga pokomentira in še in še raznoraznih drobnarij. Ena takšna, simpatična, se ji zdi e-razglednica. Sistem ti ponudi predpripravljene razglednice, kakršne so si pošiljali v prejšnjem stoletju po pošti. (Eno takšno smo našli na medmrežju in jo izbrali za naslovnico naše kratke zgodovine prihodnosti Ptuja.) Z lepimi pozdravi s Ptuja, Gruss aus Pettauali kaj podobnega je pisalo na njih. Z dogodka, ki si se ga udeležil, lahko tudi sam oblikuješ e-razglednico in jo pošlješ svojim prijateljem. Večina ljudi si je takšne razglednice v hotelu, kjer stanuje, najraje kar natisnila, nanje nalepila znamko, kakršne so uporabljali nekoč, in odposlala z navadno pošto. (T. i. navadna poštaje bila že dolgo v resnici zelo nenavadna.) Na znamki je bil letos, ob 2000-letnici mesta, drobni nakit, najden na Ptuju. (Majhen možicelj z velikim penisom. Še ga bo srečala.) Sicer pa je gost lahko kupil tudi druge starinske znamke iz nekdanjih časov (njihove ponaredke, seveda). In tako je tvoja, čisto prava, navadna, papirnata razglednica čakala samo še na to, da osliniš znamko, jo pripopaš na razglednico in odvržeš v rumeni nabiralnik. (Nekaj jih je bilo kot atrakcija še po mestu.) Običajnapošta je že zdavnaj izginila; na pošti danes prodajajo knjige, toaletni papir in spomine na minule čase z jagodnim prelivom. Ostala pa je še storitev pešpoštar, ki ti prinese takšno starinsko pošiljko; razglednico, na roko napisano pismo ali kak paket, ki ga je pošiljatelj želel dostaviti na bolj oseben način. Pešpoštarji na Ptuju so bili dobri pevci in recitatorji in so ti ob izročitvi tudi kaj zapeli. Ta storitev se imenuje glasovni tuligram. Če pa naročiš recitacijo kakšnega lepega odlomka iz romana ali pesmi, pa se to imenuje glasovni recitogram. Mnogo nostalgičnih turistov je s Ptuja hotelo poslati razglednico na tak, starinski način. Vse, kar je moral obiskovalec storiti, je bilo le to, da je svojo fotografijo vstavil v predpripravljeno obliko, izbral »kožo« (skin)iz rimskih časov, srednjeveško, partizansko, new age,fin-de-siècle, praslovan, urbano, ruralno, kurentovalnoitd. in sistem mu je nemudoma izdelal personalizirano e-razglednico, ki jo je turist natisnil, nanjo nalepil znamko ali pa jo brž poslal po elektronski pošti. Odvisno od pošiljatelja pač; nekateri so še vedno prisegali na hitrost, vse več pa jih je imelo raje počasnost. Pojoči pešpoštarji z velikimi usnjenimi torbami so bili res prava ptujska atrakcija.

‘Tale kronika mesta pa je prava stvar,’ je pomislila Ildikó. Celo Novoletni nagovori županov, pa Rodile so, Naravne nesreče– ogled prizorov deroče Drave, ki je očitno še pred desetletji znala prestopiti bregove, je bil Ilidkó naravnost grozljiv – Gradnje večjih objektov, Preureditve javnih površin… in še in še. Ni, da ni.

Še na kosilo je pozabila.

Pa to ne enkrat.

Nič hudega, bo vsaj kak kilogram manj, si je mislila. In zadovoljno nadaljevala svoja »izposteljna« popotovanja po virtualnem Ptuju. (Ko ji je pozno proti večeru zakrulilo v želodu, je pojedla ves paket brenčečih slanih piščančjih parkeljčkov. Še ena ptujska specialiteta; ko si jih dal v usta, so brenčali; kot nekoč prasketajoči bombončki.)

Ni se mogla načuditi, kaj vse lahko najde na tej pametni spletni strani mesta. Vse prireditve, ki šele sledijo – itak. Vremenska napoved – itak. Pomembna obvestila meščanom – itak. Tale se ji je zdela recimo simpatična: »Spoštovani občani, v prihodnjih dneh bo pihal močan severni veter. Ostanite na toplem; predlagamo v toplem objemu vaše najdražje osebe. Že kmalu pa se bo zjasnilo in prihaja otoplitev. Lep dan vsem, vaš OPTIMUS.«

Optimus je bilo ime za: Optimalno ptujsko informiranje, pod mus.

Besedo musso v teh krajih prevzeli že davno od Nemcev, da bi povedali, da se nekaj mora. Da mimo nečesa ne moreš. In – nakar opazi – da so iz tega »mus« naredili posebno zgodbo: MUS – muzej uspehov Slovenije, menda nekje na obrobju mesta. ‘Zveni zanimivo,’ si misli. ‘No, če bo čas – in predvsem, če se bo otoplilo – si ga bom ogledala, če že pravijo, da je treba, da je mus.’ In si povezavo doda med priljubljene.

Tako je mesto prehodila po dolgem in počez; kar iz postelje, kar z oddaljenim dostopom. Dostopala je do preteklih časov. Preiskala ulice, trge, poslušala glasbene nastope, ostajala na fotografijah, ki so jo pritegnile. O, tudi fotografsko razstavišče FOTEKS imajo. Hm, tudi to jo bo zanimalo; rada je imela fotografijo, predvsem tisto klasično, črno-belo.

Seveda: vse to bi lahko o Ptuju izvedela tudi kar iz Budimpešte. Iz svoje domače postelje.

‘Ja, si kar predstavljam,’ si je rekla, ko je pomislila na to. Oče bi jo gnjavil, češ ali bo res ves dan prečemela v postelji in ali res nima nič na fakulteti. »Ne, ata, trenutno nimam nič,« bi mu zabrusila. On pa njej: »Torej bi se zdaj lahko v miru pripravljala za naslednji izpit.« Če pa bi odšla za nekaj časa k prijateljicam v študenta, pa bi ji tam težili s travo, pijačo in spet ne bi imela miru. No, in ker v Pešti ne bi imela Petoviane, se ne bi mogla zakopati v globino.

Čisto iskreno: verjetno v Pešti ne bi nikoli šla raziskovat virtualnega Ptuja.

Kakorkoli, zdaj je tukaj in nekaj od vsega, kar ponuja mesto, bo lahko doživela tudi sama. Še posebej zanimivi so se ji zdeli mestni sejmi, pa vsa tista gneča na kurentovanju. Pravzaprav res škoda, da bo morala čez tri tedne že nazaj. V petek, osmega februarja, bo branje nagrajenih literarnih del, že v nedeljo pa bo na vlaku za Budimpešto. Kurentovanje, vidi, bo letos dolgo, skoraj do polovice marca. Tako imenovani »fašenk« ji – vsaj na fotografijah in na videu – deluje zanimiv.

‘Hm … Kaj, če bi podaljšala?’ za hip pomisli. Kaj se pa zamudi? Faks bo že počakal. ‘Ata bo seveda godrnjal, ampak to počne tudi, če sem doma in se delam, da delam za šolo,’ pomisli. Samo za hip pomisli na šolo.

Hecno, na Attilo pa niti pomislila ni. Vsaj ne najprej. Najprej je pomislila na svojega Attilo – tistega izmišljenega, fiktivnega, literarnega. Na svojo kratko zgodbo z naslovom Attila, the Hun/ter,zaradi katere so jo povabili na Ptuj.

Dnevi so minevali.

Sprehodi – njen zdaj že ustaljeni krog, dejansko svetleča drevesa, mraz in megla zunaj, notri pa tavanje po virtualni preteklosti mesta, sredi katerega vsak večer zaspi z glasbo, ki si jo zaželi, zbuja pa se ob omamnih vonjavah domačih jabolčnih zavitkov, pit in kremnih rezin, ki dišijo po Soundcafeju. Tradicionalna specialiteta Soundcafeja je torta valica; neprekosljiva. Spet si ne bo upala na tehtnico … Tako tečejo njeni dnevi čakanja na nastop.

Nekaj zapiska. Prejme kratko sporočilo:

»Vse OK? Tomaž.«

»Vse OK, hvala,« mu nemudoma odgovori.

»Potem pa okej ;-),« se ji v naslednjem trenutku izpiše na žepniku.

Morda bi bilo vljudno, če bi se kak dan vsaj bežno oglasila v gledališču, si misli.

In to prihodnji dan tudi stori.

»Direktorice ni, v Ljubljani je, na pogovorih o poletnem projektu,« izve od prijazne gospodične v pisarni.

»Pa gospod Tomaž Žižek, je morda v hiši?«

»Ja, zgoraj pripravlja luč za naslednjo predstavo, lahko greste kar gor.«

V dvorani ni slišati nikogar.

»Hooj, Tomaž? Hello?«

»O, Ildikó, zgubljena … Pa kje ti hodiš? Te je zasipalo, zametlo, odpihnilo?« se od nekje hihita Tomaž. Zdaj prižge svetilko in Ildikóga zagleda, kako sedi v zadnji vrsti balkona z žepnikom na kolenih.

»Še kakšnih dvajset minut dela imam. Če ti je, počakaj, pa te povabim na illy k Ad Rosam. Velja?«

»Velja,« reče Ildikó ter še nekaj časa opazuje Tomaža pri delu. Lučni mojster z drsenjem prstov po tkanini žepnika projicira na oder 3D-maketo scenografije za naslednjo predstavo. Obrača jo, dokler ni zadovoljen. Zdaj je scena v prostoru izrisana hologramsko, kot nekakšen prostorski načrt. In tu se začne Tomaževo pravo delo. S prsti na žepniku premika reflektorje, nameščene po odru in dvorani. Osvetljuje odrski prostor, ga obarva z nočno modro, pa spet s popolnoma dnevno, žarečo svetlobo. Pravzaprav ni kaj dosti videti; zdaj sveti eden, zdaj drugi reflektor, v glavnem pa je na odru tema. Ildikó vsa ta tehnika ne zanima kaj dosti.

»Te počakam v preddverju, malo si bom prebrala o kipih v avli. Velja?«

»Ti kar. Samo še malo, pa pridem.«

Ildikó fotografira kip Frana Žižka in vklopi aplikacijo W’W? (who or what is this). Izve, da je Fran Žižek pred drugo svetovno vojno prišel kot mladenič iz Prage na Ptuj in tu osnoval avantgardno gledališče. Zakaj na Ptuju, če je bil pa Mariborčan? Ker so ga iz Maribora tako rekoč izgnali, prebere. Zakaj? Ker je na galeriji tamkajšnjega narodnega gledališča vstal in vzklikal, da je to, kar gleda, eno navadno buržoazno sranje. Sam se je kot študent režije v Pragi srečal s sodobnimi evropskimi gledališkimi tokovi, z Brechtom, s Piscatorjem in predvsem z Burianovim neiluzionističnim gledališčem. Gledališču ni treba biti mimetično. Tudi njegovo, avantgardno gledališče – predvsem pa neodvisno – bo antiiluzionistično. Ne pa tisto sranje, in to v Mariboru, pa v narodnem gledališču!

In tako so pravzaprav Mariborčani »zaslužni« za Žižkov prihod na Ptuj: neodvisnega gledališča mu niso hoteli registrirati v Mariboru. Zato pa je »azil« našel pri ravnatelju ptujske gimnazije, pisatelju Francetu Ingoliču, ki ga je povabil k vodenju ptujskega gledališča. Tako rekoč iz nič je Žižek tukaj ustvarjal najzanimivejše slovensko gledališče tistega časa. Dolgo se o tem Žižkovem predvojnem ptujskem gledališču ni vedelo prav dosti. Njegovo mesto v zgodovini slovenskega gledališča dolgo časa ni bilo docela raziskano in ustrezno ovrednoteno. Šele sredi dvajsetih let tega stoletja so teatrologi in gledališki zgodovinarji zbrali vse gradivo, ki je o Žižku ostalo – veliko ga je pred tem zbrala konec prejšnjega stoletja zgodovinarka Irena Mavrič – in ga postavili v širši gledališki kontekst. Najbolj na kratko: ko je po slovenskih odrih konec tridesetih let 20. stoletja vladal še »težki realizem«, igralci s pletenimi cekarji v rokah, ženske z rutami na glavah, pravimi klopmi in gostilniškimi stoli, ki so predstavljali prizorišča tako, da bi gledališka predstava občinstvo – željno vživetja in verjetja, da je to, kar gledajo, čisto zares – premaknila iz tu in zdajv tam in nekoč, se je Žižek na Ptuju ukvarjal s senčnim gledališčem, simbolističnimi in ekspresionistični elementi, uvajal brechtovski način igre, elemente epskega gledališča, uporabljal v gledališču filmsko montažo. Na eni izmed fotografij Ildikó vidi, da imajo igralci na glavah lasulje, narejene iz lesnih oblancev! Lasulja iz oblancev, in to leta 1939! Ko so si drugje igralci z mastiksom lepili umetne brade, brke in lasulje iz pravih las, je Žižek eksperimentiral: z lučjo, s kostumom, scenografijo, pisal tekste sam, jih montiral, dopisoval, adaptiral. Žižek je v gledališču angažiral tudi ptujske gimnazijce, ki so bili še posebej goreči za slovensko kulturo. Ravnatelj Ingolič mu je pri tem stal ob strani. Tako so lahko dijaki, ki so imeli radi gledališče, sodelovali v Žižkovih uprizoritvah. Kar štirinajst premier je Žižek izvedel, preden so mesto okupirali Nemci in prekinili delovanje gledališča. Štirinajst premier v samo dveh sezonah, in to pred začetkom druge svetovne vojne! Štirinajst premier, in to brez stalnega igralskega ansambla! Tudi Jože Babič in Aleksander Krošl sta igrala v Žižkovem gledališču. Mnogo let kasneje je nek študent gledališke režije v Zgodovinskem arhivu na Ptuju našel pismo, ki ga je Aleksander Krošl pisal na Ptuj svojim nekdanjim igralskim kolegom, ko je opravil sprejemni izpit na ljubljanski AIU – Akademiji za igralsko umetnost. »Dragi tovariši, tukaj mi je lepo in spoznal sem dekle, tudi bodočo igralko, lepo Marjanco …« Marjano Krošl, svojo bodočo ženo. (Ja, res je, Rastko Krošl, nekdanji član SLG Celje, je njun sin.)

Štirinajst premier torej. Pa to ne kar kakšnih: Kralj Edip, Lepa Vida,Burka o jezičnem dohtarju, Martin Krpan, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Deseti brat, Malomeščani, Detektiv Megla, Beneški trojčki, Sirote… Svetovna klasika in nova slovenska drama, lastne dramatizacije – vse to je Žižek dal predvojnemu Ptuju. Kdo ve, kam bi se gledališče pod njegovim vodstvom razvilo, če ne bi prišlo do velike vojne.

Po njej je Žižek odšel v Ljubljano in postal pionir slovenske televizije. Leta 1966 je »izumil« gledališki festival v Mariboru, ki obstaja še danes; nacionalni festival slovenskega gledališča Borštnikovo srečanje. No, in zaradi vsega, kar je storil za Ptuj, so mu leta 2020, ob 25-letnici ponovne profesionalizacije gledališča, postavili tale kip.

Na nasprotni strani je stal kip dveh gospa. Ildikó gre bliže. In izve: Branka Bezeljak, gledališka pedagoginja in režiserka ter plesna pedagoginja Mira Mijačević. Na Ptuju je pod njunim vodstvom v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja zrasla cela generacija mladih gledališčnikov, ki so kasneje kot profesionalci ustvarjali v gledališčih od Trsta do Maribora. Branka Bezeljak je pred ponovno profesionalizacijo gledališča leta 1995 skrbela, da se je ptujska gledališka ustvarjalnost kontinuirano nadaljevala tudi po tem, ko je socialistična oblast poklicno gledališče leta 1950 ukinila. Zakaj? Ker da ima mesto premalo prebivalcev, ker da ima dvorana premalo sedežev, ker da ima gledališče premalo abonmajev.

Po ukinitvi so nekateri igralci odšli v Maribor, Trst ali Gorico, nekateri pa so ostali na Ptuju in delovali naprej v nekakšnem polpoklicnem gledališču. Ptuj je ob ukinitvi poklicnega gledališča dobesedno žaloval. Znan je spomin igralke Ančke Bajgotove. Ko je odhajala s Ptuja, je vse svoje imetje naložila na odprt, star vojaški kamion, sedla na kripo in se po Prešernovi ulici z njim za vedno odpeljala iz mesta. Ob cesti so stali ljudje in ji mahali ter – jokali. Tako radi so Ptujčani imeli gledališče. Najbrž že zaradi tradicije; že daljnega leta 1786 si je namreč neka bogata plemkinja zaželela zabave in dala prav to zgradbo zgraditi za gostovanja laških in čeških gledaliških skupin.

Branka Bezeljak je bila zaposlena kot profesorica slovenščine na ptujski gimnaziji, tam režirala proslave, imela svojo gledališko skupino, kasneje pa pri ptujskem delavskem prosvetnem društvu Svoboda vodila otroško in odraslo gledališko skupino ter naredila prve korake na poti k ponovni profesionalizaciji gledališča. V sodelovanju s poklicnimi in ljubiteljskimi gledališčniki je leta 1984 uprizorila dramo mariborskega dramaturga Vilija Ravnjaka Aneks. Tudi po profesionalizaciji gledališča leta 1995 je nadaljevala delo z mladimi. Najprej v Stari steklarski delavnicis svojim gledališkim Studiem, nakar v sodelovanju z na novo ustanovljenim Mestnim gledališčem Ptuj, kasneje pa jo je nek direktor sredi dvajsetih let 21. stoletja povabil na deske Mestnega gledališča Ptuj tudi režirat. Mestno gledališče in prodorni ravnatelj ptujske gimnazije sta kasneje ustanovila umetniški, gledališki oddelek gimnazije, vodili pa sta ga prav Bezeljakova in Mijačevićeva, tandem, ki je nekoč skupaj naredil prenekatero občinsko proslavo, predaval umetnostno vzgojo in zdaj postal »zaščitni znak« umetniškega razreda gimnazije. Tako so, po Žižkovem vzoru, tam okoli leta 2025 dijaki višjih letnikov znova aktivno sodelovali z mestnim gledališčem. Nekateri so igrali, drugi pisali članke, tretji bili avtorji video napovednikov, oblikovalci gledaliških listov in plakatov, tu in tam pa se je našel tudi kak nadarjen oblikovalec kostumov ali prostora, ki ga je slikar, profesor Dušan Fišer, znal takoj opaziti in poslati v gledališče. Nek gledališki direktor, ki je tudi sam bil učenec Bezeljakove, je ob svojem prihodu v gledališče postavil tezo: »Najprej postaviti spomenik Žižku in Bezeljakovi, se zakoreniniti v njuni tradiciji in od tod ustvarjati naprej; postati nekakšna krstilnica novih dram sodobnih slovenskih avtorjev.« In tako so ob 25-letnici ponovne profesionalizacije gledališča, namesto da bi se ukvarjali sami s seboj in s svojo »slavno 25-letno zgodovino«, namesto da bi izdali publikacijo o minuli četrtini stoletja – kakor je bilo to sicer tiste čase v navadi – poklonili in oddolžili ljudem iz preteklosti, ki so bili simbol sodobnega slovenskega gledališča na Ptuju; Žižku, Bezeljakovi in Miočinovićevi ter – v avli je stal še en kip – Šugmanu.

Danijel Šugman je bil igralec v ptujskem povojnem gledališču. Menda z veliko talenta in žal tudi z veliko smolo: nekoč je padel z motorjem, si poškodoval nogo in od takrat šepal. Če ne bi imel te hibe, se je govorilo, bi gotovo pristal najmanj v mariborski drami. Danijel Šugman je bil doma iz Gorišnice, vasi pri Ptuju. Če ni kariere naredil oče, pa jo je sin: Zlatko Šugman. Eden najduhovitejših slovenskih igralcev prejšnjega stoletja, prejemnik številnih nagrad, tudi najvišje, Prešernove za življenjsko delo. Svoj čas je zaznamoval na filmu, televiziji in v Mestnem gledališču ljubljanskem, katerega stalni član je bil. Pa se tu »Šugmanovi« še ne končajo. Tudi Zlatkova žena Maja je bila igralka, prav tako v ljubljanskem mestnem gledališču, njun sin, Jernej, pa je bil prvak nacionalnega gledališča Drama v Ljubljani. Neskončno talentiran igralec s komedijskim darom po očetu in živalsko močjo bredenja po človekovih temnih globočinah, z nepozabnim glasom – in stasom – je zaradi odpovedi srca umrl veliko premlad. Pravzaprav je ta tragični dogodek spodbudil razmišljanje direktorja gledališča, da bi vsem tem, Žižku, Šugmanu, Bezeljakovi in Miočinovićevi postavili spominska obeležja. Žižku – ker je postavil ptujsko neodvisno gledališče in letvico gledališke umetnosti visoko visoko; Bezeljakovi in Miočinovićevi, ki sta s kopico svojih mladih učencev tlakovali pot za ponovno profesionalizacijo, ter Danijelu Šugmanu, ki stoji v gledališču kot simbol vseh tistih dolgih desetletij, ko so predani ptujski gledališčniki kljub ukinitvi in izgubi poklicnega statusa trmasto delovali naprej.

»Za izdelavo Žižkovega doprsnega kipa so izbrali ptujskega akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča. Potem pa je Gojkovič izbral kiparja za Bezeljakovo in Miočinovićevo, ta pa potem kiparja za portret Šugmana. Ne vem več, ali je Šugmana naredila kiparka Metka Zupanič ali ga je naredil Tomaž Plavec; oba ptujska kiparja … bi moral preveriti,« bo kasneje ob kavi povedal Tomaž. (Ildikó pa bodo še vedno zanimala svetleča drevesa.)

Kakorkoli: tri generacije, tri kiparske poetike, trije ptujski, akademsko izobraženi likovniki – en Ptuj. In še nekaj se je zgodilo prvič: kip so postavili dvema še živečima ustvarjalkama. »Zakaj pa ne? Zakaj bi ljudje morali umreti, da bi jim postavili spomenik?« so se vprašali in od takrat so na Ptuju postavljali spomenike še mnogim drugim someščanom, ki so pomembno vplivali na razvoj mesta. Ildikó jih bo kmalu odkrila; ko bo hodila po sprehajališču ob Dravi proti Ranci, kjer je na obrežju nastala nekakšna aleja zaslužnih in častnih Ptujčanov. (Župani na Ptuju še vedno ob občinskem prazniku koga imenujejo za častnega ali zaslužnega občana. Lani je to postal Čvrstko Cicek, ki je bil zaslužen, da je mesto dobilo festival svetih dojilj in oddelek mariborske medicinske fakultete za mamologijo.)

Po vseh treh izjemnih gledališčnikih so poimenovane tudi nagrade, ki jih podeljuje Mestno gledališče Ptuj: Žižkovo nagrado podeljujejo v okviru FKUP-a: festivala krstnih uprizoritev, Šugmanovo nagrado za naj igralsko stvaritev sezone, nagrado Branke Bezeljak pa najperspektivnejšemu mlademu ustvarjalcu. Nagrado Mire Mijačević dobi najbolj prožna, poskočna, elegantna in propulzivna ptujska zamisel; podeljuje jo županstvo samo.

Vse, kar je Ildikó prebrala o teh kipih, je spretno povezano z mestno kroniko na pametni spletni strani mesta, z Zgodovinskim arhivom na Ptuju, s Pokrajinskim muzejem Ptuj Ormož, Knjižnico Ivana Potrča, seveda prevedeno tudi v tuje jezike, z ogromno slikovnega in video materiala, in vse prav tako prilagojeno še za slepe.

Le štirje kipi, par klikov, in Ildikó so se odprle neštete povezave in neskončno potovanje v kulturno zgodovino mesta. Četudi je recimo ne bi zanimala gledališka zgodovina, bi se lahko prav kmalu prek povezav znašla pri politiki, družabnih dogodkih mesta, ustvarjalcih od drugod, visokih gostih, ki so prihajali v mesto. Vse vsebine so bile povezane, ena tema je vodila k drugi.

Poglej, poglej: tradicionalno sodelovanje gledališč ob meji. Ptujsko gledališče je pred desetletji povezalo gledališča mest ob državnih mejah, zdaj pa ta mesta sodelujejo tudi na številih drugih področjih in razpisih za pridobivanje evropskih sredstev, namenjenih širitvi obzorij.

»Bu! A si se ti zabubila v tale svoj žepnik?« jo je prestrašil Tomaž. »Sedim tukaj in te že pol ure gledam, kako si odtavala bog ve kam. Ej, Ildikó, stran od tehle e-naprav, poglej raje prave reči, okoli sebe, odpri se doživetjem v najstarejšem slovenskem mestu. Ali na kratko: pridi, greva na tvoj kafe.«

»Bi lahko povedal, da si končal, ne pa da me takole prestrašiš …«

»Hotel sem ti dati mir. Videl sem, da uživaš. In užitek je to, kar imamo na Ptuju najraje. Če kdo pri nas uživa. Tako, zares uživa; da kar pozabi na čas. Vse tele novodobne IT novotarije so v bistvu samo vaba, da si ljudje zaželijo doživeti mesto v živo. Da želijo ugotoviti, kako vse to izgleda v resnici. Številni pridejo k nam prav zaradi vsega, kar o Ptuju vidijo in slišijo na spletu. In veš, kaj je najbolj zanimivo? Da se potem vračajo. Ko enkrat doživijo Ptuj na svoji koži, hočejo še več. Če so tu pozimi, na kurentovanju, pridejo tudi poleti, na poletne festivale. Če so pri nas za martinovo, se vrnejo spet maja, na festival brbončic Dobrote slovenskih kmetij. Često se čisto zaljubijo v Ptuj.«

»No, to se meni ne bo moglo zgoditi,« reče Ildikó. »Ker me kmalu čaka faks,« rahlo ublaži svojo misel, ki je bila naperjena proti njegovemu šopirjenju in čisto nič proti mestu.

»Nikoli ne veš, kaj te kje čaka,« ji reče, džentelmensko odpre vrata gledališča – ne, roke ji tokrat ne poljubi – in jo popelje čez svoj najljubši trg na njeno najljubšo kavo.

***
Se badaljuje


[1]Madž.: ‘Dober dan, Ildikó.’

[2]Poetovionem in hibernia tertiae decimae legionis convenerant. Illic agitavere placerente obstrui Pannoniae Alpes, donec a tergo vires universae consurgerent, an ire comminus et certare pro Italia constantius foret.

Slovenski prevod: ‘Zbrali so se v Petovioni v zimski garniziji 13. legije. Tam so analizirali, ali bi bilo bolje zabarikadirati Panonske Alpe, dokler ne bi organizirali v zaledju vseh razpoložljivih sil, ali pa bi bilo bolj smotrno iti na nož in se boriti za Italijo.’ (J. Šašel, 1979)


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: