Metin čaj

IMG_20200129_134355.jpg

 

Metin čaj

Dva kolega in jaz se udobno namestimo. Pride točajka. Naročimo. Jaz metin čaj. Točajka ga prinese med našo zagnano debato.  Nekaj počnem s tisto vrečko in skodelico. Avtomatsko, brez uporabe možganov. Saj ni treba, sem že iks krat pila čaj v gostilni. In doma. In pri kolegih. Avtomatsko torej. Tako avtomatsko kot tedaj, ko se vozim iz službe domov. Volan kar sam od sebe zavije na pravi odsek. In nato se  začudim, ja kdaj pa sem se peljala skozi drevored?, ja, kaj sem že na krožišču? Človek nekatere rutinske vsakdanjosti  opravlja rutinsko, nevede. Torej smo v določenih  momentih  brezumni? Kje smo tedaj, ko nekaj naredimo, pa sploh ne razmišljamo (se zavedamo), da smo naredili to in to potezo, gibljaj. Kje smo?  Kdo smo? Je kdo namesto nas? Sploh smo? Kdo je namesto mene, moje zavesti zavil na desno in peljal skozi drevored? Ne spomnim se, da bi se pomnila oziroma  zavedala, da moram zavrteti volan na desno. Torej? Le kaj bi odgovoril  Freud? Mogoče me sploh ne bi posadil na svoj slavni kavč, ampak poslal direktno v Ormož na zaprti oddelek. Hvala bogu Freuda ni več, pa najbrž ne tedaj ne sedaj za Ormož sploh ne bi slišal.  In Jung, ki ga obožujem- poučil bi me o osebnem nezavednem/podzavednem, da torej naredim nekoč zavedajočo  reakcijo, a ker je bila prešibka glede na vtis, ni zavestno trajna. Tako je to, se mi laično zdi.  Ampak kaj imajo avto in volan in drevored ter moje brezum-(išljen)je skupnega? No, Jung bi že pojasnil.  Žižek pa bi me najbrž orosil s svojimi »kapljicami«, ki jih razmetava  skozi svoja pametna usta v burnih govorih, morda bi bila deležna še kakšnega pristanka njegovih  rok kje na kakšnem koščku obraza (inovativen  avtogram), kdo ve?  Ampak, spet vprašam, sebe, ker pač prevečkrat analiziram svoja početja, kaj ima to skupnega s tistim metinim  čajem in kolegoma.

Vsi, ki si v gostilni naročite čaj,veste,  da vam prinesejo dvonadstropno šalco z vročo vodo, na krožničku pa filter vrečko. Ne vem, kako je po bontonu  turističnega šolskega izobraževanja: mora biti vrečka že ob postrežbi  v »zgornjem nadstropju« skodele, ali pa je prav, da jo dobiš na krožničku.

No, moja metina vrečka je bila na krožničku. Mi trije pa  v tornadu pogovora. Pijem metin čaj. Opazim, da onadva gledata moje pitje. Pijem in popijem eno »spodnje nadstropje«, se pravi skodelico pač. Nakar mi je še do več  metinega čaja in ugotovim, da je v  še enem  delu skodelice, torej »zgornjem nadstropju«  serviranega pribora, še polprazno oziroma polovica vroče vode. Mater, mi je postalo vroče. Pravzaprav ne vroče, ampak – oprostite kmetje- kmečko nerodno. Zakaj: oprostite kmetje? Ker je bil tudi moj oče kmet, torej sem malo kmeta tudi jaz in sploh se mi v teh časih ta izraz ne zdi več žaljivka, kot tedaj, ko sem bila osnovnošolka in smo kmečki potomci imeli zelene zdravstvene izkaznice, ne takšne kot ostali državljani Jugoslavije. Ne, danes mislim, da so kmetje ta prvi v državi po pameti in dejanjih, pred vsemi politiki in drugimi s titolskimi venci okrancljani pomembneži, ampak omenjena  prispodoba ali rek je pač ostal, zato nič zamerit’, prosim.

Kristus, spet sem skrenila! Ženske smo pač regice, ne?Torej v tisti skodelici je bila v »zgornjem nadstropju« taiste skodelice še vroča voda, seveda brez metine vrečke, ker sem jo jaz že uporabila za »spodnje nadstropje«  skodelice in metin čaj spila, vrečko pa položila na odložni krožnik. Ampak, Jezus, me je mikal še en požirek mete. In namesto da bi elegantno, hinavsko, pretkano, fino in predvsem estetsko naročila še en metin čaj, sem- my god- vzela že uporabljeno vrečko s krožnička za odlaganje, jo vrgla v prazno skodelico in vanjo vlila preostanek vroče vode skodelice »prvega nadstropja«. Malo sem zanihala z že mrzlo vrečkico metinega čaja po vroči vodi, ki je komaj kaj dobivala barvo, kaj šele okus, počakala, pogledala kot voyer h kolegoma, ki sta bila zelo vljudno diskretno detektivsko  očesno tiho, in srknila. Seveda je bilo bljek ali zanič, toda  poti nazaj ni, poraza pa ne gre priznati. Ali vsaj obešati na velik zvon. Ampak mislila sem, kako je mogoče, da po neštetih čajih, ki sem jih že pila v lokalih, družbi, s kolegi, doma, na isti način servirane, pripravljene, pri teh letih nalivam čaj, kot da bi bila Tarzanka, ki je prišla iz pragozda v New York, točneje na Ptuj. Ali kot so radi rekli v naši kmečki vasi: »Vejte, sn z brejgov, pa nena  vejm, kak’  to gre.”  Ali kot je Alfi pel  Priša Prlek v Maribor. Tako mi je bilo.

Pa sem, hm  -” priša baba” v hotel na metin čaj. Še čudno, da ga nisem  požrla skupaj z vrečko. Pravzaprav spila.

Tako. To sem morala izpljuniti.  Že jutri pa grem prav tja na čaj. Metin. Zdaj obvladam dvonadstropno skodelico. Ampak bom »vadila« bom sama.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.