69/6

10

In bilo je jutro, naslednji dan.

Zajtrk je imela že spet za predjed h kosilu.

Sinoči je namreč na zabavi ostala dolgo v noč. Morda predolgo. Če pa jo je Tomaž vodil od lokala do lokala. V enem je bilo zabavneje kot v drugem.

»Ker je lokalov nemalo, se bo ornk lokati dalo.« Prav s temi besedami jo je Tomaž sinoči vlekel od šanka do šanka. Pa je vleči pravzaprav ni bilo treba prav dosti. Že v drugem lokalu je ugotovila, v čem bo štos: v vsakem je potekala zabava v slogu kakšnega od minulih stoletij starega mesta.

V lokalu z imenom Orfeusje bilo osebje oblečeno v rimske toge. Točila se je pijača s pridihom okusa po starih Rimljanih: opazila je, da je odrasla klientela naročala predvsem aquaeviniductus spritiosus, nekakšno mešanico vina in mineralne vode, mladi pa so konzumirali predvsem žgano z imenom felicia longaali pa iz litrskih vrčkov pili pirus duplex. Potem pa je kdo od daleč zavpil proti šanku: »Kelnerca,fortuna seca,[1]ja se mo gnes naseka! Še eno rundo za fse!«

In natakarica je prinesla rumeno-modro mešanico bog ve česa. Rahlo nažgan gost je z roko hotel zabresti pod njeno dolgo tuniko, pri tem pa se je zapletel, in ko je natakarica stopila k drugi mizi, je že kar precej nestabilnega reveža potegnila za seboj in ta je nerodno zgrmel z barskega stolčka po tleh. V rimskih opravah so bili tudi nekateri gostje lokala. Pod togami vrlih legionarjev in mičnih gospa v tunikah pa so se skrivali gojzarji, zimske skibucke ali visoki ženski škornji.

‘Pustimo kostumografske podrobnosti,’ si misli Ildikó in se pozibava v ritmu glasbe, ki je bila uglašena na latino šlagerje, italijansko popevko, San Remo in ostale blagozvočne popevčice, ki jih je poznala, saj jih je rada poslušala njena mama. Ravnokar je Toto Cutugno grlel Solo noi. Sijajen apeninsko-iberski žur, bi lahko rekli. Pa ta žur ni bil edini sijajni žur v mestu.

Pri sosednji Evridikise je rimski slog nadaljeval. Nekateri gostje so bili res da že bolj ko ne v rimsko-grškem slogu; naslanjali so se drug na drugega, se trepljali po ramenih in tudi tu naročali predvsem aquaeviniductus spritiosus. Ni vrag, poskusila ga bo tudi Ildikó. Postregli so ji ga v kozarcu, na katerem je pisalo »špri car«. Tomaž ji je razložil zgodovino brizganca. In se, bizgec, režal besedi brizganec. Hvala bogu je Ildikó imela posluh in smisel za tovrstne jezikovne šale. Adesso tuje tu pel Eros Ramazzotti in Tomaž ji je rekel: »Zdaj pa ti, na eks, da vidim, če znaš,« in naročil še dva špricarja.

»Brrr,« se je stresla Ildikó, ko je na dušek spraznila kozarec. Pri šanku so gostje aquaeviniductusenaročali zdaj že na metre, zato sta jo preventivno mahnila naprej. Na vratih je tip z ogromnimi brki v slogu Franca Jožefa plesal tako vneto, da je kar mahal okoli sebe in podiral reklamne panoje. Človek je bil pač vesel. Kdo bi mu zameril.

Še posebej zanimivo je bilo Pri Viktorinu. Žurka v slogu RKC. Menihi, nune, cerkveni dostojanstveniki, pijača z nazivom špricernoster(očitno varianta aquaeviniductusa iz Orfeusa) ter visokooktanski tedumbumso bili rdeča nit ambienta. Poskusila bo tedumbum.

»Tedumbum, Ildikó, si prihrani za konec, za presekat,« ji reče Tomaž. Razloži ji pomen besede »presekati« in zakaj tedumbum: ker te tole ptujsko žegnano žganje pokosi, odreže noge, položi, kot da rečeš bum.

»No, raje ne bom mešala, da se mi ne zmeša,« se mu zasmeji Ildikó in predlaga, da gresta naprej. Glasba v slogu cerkvenih koralov, mešanica zborovskega petja in turbo ritmov – vse zelo modernizirano in agresivno; še tisti tehno z začetka stoletja je bil v primerjavi s tem blagozvočen – ji ni ugajala.

»Pridi, greva nekam, kjer ti bo morda bolj domače.« Tomaž jo je prijel za roko in odpeljal iz prostora, zakajenega od sveč, kadil, opojnih vonjav mirte in klientele v kutah, s kapucami in brez; njih in še česa. Marsikdo je bil tudi spodaj brez.

V jasni, hladni noči sta po kamnitih tlakovcih odpeketala kot dve mladi žrebeti. Le nekaj korakov po ozki ulici, pa sta bila tam, kjer naj bi ji bilo bolj domače, Pri Volgi.

Gostilna, na zunaj kot vsaka druga, notri pa … Ja, pa res, to je poznala iz madžarske zgodovine: borci proti Hitlerjevim nacistom. Gostilna je bila polna nekakšnih gozdarjev, še najbolj podobnih ne prav dobro opremljenim lovcem: sive, zelene in sivozelene, predvsem pa rahlo smrdeče uniforme, ki so zaudarjale po dimu, alkoholu, ocvrtih dunajskih zrezkih – ja, po olju so smrdele – na glavi pa čepice z rdečo peterokrako.

»Titovke,« reče Tomaž, »to so titovke. Kape, ki so jih nosili Titovi partizani. Tito je bil jugoslovanski partizan, ki se je uprl Hitlerju. In kasneje Stalinu. Velik frajer. Pravijo, da je na svojem Galebuv posteljo spravil celo Elizabeth Taylor, medtem ko si je Richard Burton ogledoval Dioklecijanovo palačo.«

‘Ima Titov Galeb kakšno zvezo z galebi detemporalne terapije?’ pomisli Ildikó. Ne vpraša pa nič. Da si ne bi Tamaš česa narobe razlagal.

Gostilna je zaudarjala po znoju prepotenih plesalcev. Žur je bil na vrhuncu. Bend na drugi strani je žgal poskočne partizanske pesmi in napeve. Mlada pevka s kitkama, modrim plisiranim krilom do kolen in belo srajco ter obvezno titovko na glavi je stala ob retro mikrofonu in pela precej žalostno skladbo.

»O čem pa poje?« je vprašala Ildikó Tomaža. Nekaj časa je samo poslušal, nato pa dejal: »Kaj ti je, deklica.«

»Nič mi ni, kaj bi mi bilo? Rada bi vedela, kaj poje,« ponovi Ildikó.

Tomaž se je valjal od smeha.

Gostilna je utihnila, pevka je pela in gostilna z njo.

»Oblekla bom črn gvant, / saj to je bil moj fant, / saj to je bil moj fant, / srce me boli,« je Tomaž sproti prevajal Ildikó na uho.

Sledil je navdušen aplavz. Ampak bobnar ni okleval: s palčkami je trikrat udaril in bend je nadaljeval: Bella ciao. Publika je zdaj naravnost ponorela. A tu še očitno ni bil konec evforije. Bobnar je dal nov znak in že po par taktih je bila vsa gostilna na nogah: »Avanti popolo, bandiera rosa, bandiera rosa,« se je razlegalo, da so se šipe tresle, »e viva comunismo e la liberta!«

»Boš partizansko narkozo?« jo je vprašal Tomaž.

»Kaj, če bom?« je morala glasno vprašati, ker ga v hrupu skoraj ni slišala.

»Partizansko narkozo, pravim, če boš; slivovko, žganje, žganico, kot ji rečemo?«

»Če me ne bo dum-bum,« se je pošalila. »No, pa daj, da presekam pa da vidimo. Kar bo, bo.«

Nazdravila sta s šilčkom. Tomaž ga je nastavil na usta, nagnil glavo in na dušek izpraznil. Ona je samo srknila. Obraz ji je zakrknil kot hobotnica v loncu vrele vode. Stresla se se je.

»Nimaš to kaj poskušat. Rukneš na eks, pa je,« jo poduči Tomaž.

Ildikó globoko izdihne, zapre oči in prozorno tekočino vlije vase. Nato nekajkrat zmaje z glavo, izusti nekak brrr, prime Tomaža za roko in ga zvleče proti izhodu.

»Pelji me še kam, preden me preseka. Nekam, kjer bo manj hrupno,« mu kriči na uho. Zdaj bend poje: »Nato je osmi dan bog ustvaril rock.«

»Dobro, če želiš še kam, noben problem; z največjim veseljem te peljem. Jutri je nedelja in itak bodo vsi nocoj ostali do ranih jutranjih ur. Pridi, ti bom pokazal še nekaj,« sprejme Tomaž ponudbo, jo prime za roko in odpelje novemu doživetju naproti.

Prišla sta do lokala Baklava.

»V bistvu slaščičarna, s tradicijo; turška družina, ki se je po drugi svetovni vojni priselila na Ptuj. Zdaj pa simpatičen orientalski kafič.« Džentelmensko ji je odprl vrata.

Ni mu bilo treba razlagati prav veliko. Po prostoru se je širil sladkoben vonj orientalskih kadil. Čisto drugačne vonjave od tistih srednjeveških v onem lokalu RKC. Pa tudi gostje so lepo dišali. Opojne vonjave … mošus, pačuli … Mmm, omamno. Pritajena glasba. Za vogalom so bile v akciji tri trebušne plesalke.

»Na ptujskem gradu imamo turkerije. Slike turških velikašev. Tudi po naših krajih, ne samo pri vas, so ob koncu srednjega veka harali Turki; kot veš, so prišli celo do Dunaja, na Ptuju pa so nam zapustili Baklavo, kjer se dobi marsikaj z vzhoda. Če želiš kaj močnejšega, samo reci, bom rekel šefu, gotovo ima kaj pod pultom.«

Pogledala ga je postrani in rahlo dvignila obrv. ‘Kaj misli s kaj močnega pod pultom?’ si misli.

Še preden je kaj rekla, jo je razumel: »Izpod pulta se da dobiti substance ‘vzhodnega porekla’.«

»Hvala, ne bi. Bom kar ostala pri akvaduktu špiritus sanctus … ali kako se mu že reče,« se ji je zapletal jezik. »Če pa spijem še eno žganico, bom pa itak implodirala.«

»Tukaj je ne boš dobila, lahko pa presekava s čim sladkim.«

Naročita hišno specialiteto baklavapetava. Narejena iz domačih jabolk lokalnih pridelovalcev in z začimbami iz Bližnjega vzhoda.

»Si za poobedek – vodno pipo?« jo vpraša Tomaž.

»Poobedek? Pipo miru?« mu odgovori. »Saj se nisva skregala, da bi se morala pomiriti, hi, hi.«

Odšla sta skozi zadnja vrata. V prostorih levo in desno so na divanih poležavali dame in gospodje, precej razgaljeni in očitno dodobra zakajeni. Nekemu gospodu je velik bel trebuh visel čez pas, imel je odpeto srajco, mladenka, ki je sedela za njim, pa se mu je kot kača ovijala okoli vratu; očitno mu je dihala za ovratnik. Gospod je kadil debelo cigaro (prinesel jo je s seboj iz Volge; kubanska roba) in kot kak star mačkon od ugodja predel in zapiral oči in čakal, da bo damica nadaljevala z očitno blagodejno masažo nekoliko niže. Ildikó je opazila prizor, Tomaž pa Ildikó, kako opazuje.

»Dovolj doživetij za danes? Te spremljam do Soundcafeja?« jo je vprašal, ko sta prišla na zrak. Mrzel zrak in sladkor v krvi sta ju spravila k sebi.

»Hvala, saj bom našla. No, mogoče pa bom zavila naključno še kam, da še kaj doživim … če sem že tu.«

»Velja, mej se, se vidiva. Kezét csókolom,«[2]ji da roko in ji poljubi dlan.

‘Kot kak staromoden kreten iz 19. stoletja!’ si misli ona. Še na Madžarskem tega več ne počnejo in že dolgo se to samo reče, poljubljam roko. Rokoljuba že dolgo dolgo ni nihče več prakticiral.

»Ciao, bella Ildikó, mej se, se vidiva, ko se srečava; adijo, smrt fašizmu in zbogom ter svoboda narodu,« se Tomaž na glas poslavlja, ji maha in izginja v črno noč.

»Smotan Tamaš,« si tiho reče.

Mislila je, da bo vztrajen, da bo predlagal kak pojdiva še kam. Imel kakšno idejo. Povabil v še kak lokal.

Zdaj pa res še ne bi šla domov; čisto se je prebudila.

Zato se bo zdaj šla svoje priljubljene igrice izgubljanja in zavila še kam. Naključno.

In to tudi stori.

Hodi mimo zanimivih dvoriščnih vrat starih hiš. Opazi, da ima vsaka hiša ob vhodu nekakšno črtno kodo. Zakaj? Ah, ga bo že vprašala ob priliki. On bo gotovo vedel; (če ne, pa si izmislil). Zdaj se ji ne ljubi iskati žepnika in skenirati kode. Šla bo naprej in zavila – če ji še zmeraj bo – v še kak lokal.

»Ne, sem pa ne …« – v lokalu je brlela rdeča luč in zunaj je bil izvesek »Puffmutti«. Gre naprej … in zavije v Apres Vous.

Klientela je oblečena v francoskem stilu. Natakarji so v Napoleonovi uniformi, glasba prijetna, harmonika, Aznavourjevi in Brelovi šansoni, ki seveda nikakor ne sodijo v Napoleonov čas, v gostilno s francoskim imenom (v rahlo prismuknjenem mestecu, bi rekla) pa po svoje nekako že. Blagozvočna glasba, majhni separejčki, na mizah ogromno najrazličnejših sirov. Predvsem pa steklenic. Dobro, privoščila si bo kozarec penine. Natakar manjše postave – zdaj opazi, da ni edini: vsi natakarji so majhni, kot je bil Napoleon – ji ponudi ptujburburjé. Muškatno penino iz teh krajev. Sprejme njegov predlog. Poskusi: odlična; ravno prav hladna in ravno prav sladka; pravšnja za njen okus. Nič, še en kozarček bo.

Poseda pri majhni mizici, posluša francoske šansone, pevka zdaj poje skladbo Edith Piaf. Mama je zmeraj jokala, ko jo je poslušala. Oče pa je ni želel poslušati (Edith Piaf, ne mame; čeprav mu je tudi mamin jok šel na živce). Ni maral sentimentalnosti. Piaf ga je spominjala na njune spore. »Preveč žalostne pesmi,« je rekel. Nekoč je mama vztrajala, da si skupaj pogledajo film o življenju pevke. Oče se je najprej še malo branil, potem pa popustili. Ildikó se je strinjala: oče je imel prav, čista žalost. A zdaj ji je ta žalostna glasba ugajala. Nekako ji je sedla na dušo. Nekako jo je čutila; ali je čutila sebe? Tako zelo dobro se je počutila v svoji koži kot že dolgo ne. Še alkohol se ji nocoj ni prijel. Pa ni spila tako malo. Tako vsa je bila samo tukaj in samo zdaj. Tako popolnoma izgubljena v mestu, ki ga ni poznala, v časih, ki so minili in o katerih je samo brala, kaj slišala, se učila. Vsa ta preteklost se ji je zdela tako nepomembna. Še vse to z mamo in očetom se ji je zdelo zdaj enostavno … kako naj reče: pač tako, kot je. Nič strašnega. Nič takega. Se dogaja. Tudi v boljših družinah. (Iz katerega filma je že to?)

Sama. Bila je sama in izgubljena v majhnem mestu. Sedela je s tretjim kozarcem penine ptujburburjé v roki in poslušala Piafovo Edith. Francosko ni znala prav dosti. Toplo ji je bilo. Povsod po telesu. Šumenje v ušesih iz preteklih lokalov se je počasi umirjalo, pevka je nežno prepevala, pêti ptujburburjéje naredil svoje, oči so se ji začele zapirati in počasi se bo odpravila proti Soundcafeju.

V lokale na poti do doma ni več zavila. Dovolj je po cesti zavijala že sama. Naj ostane okus po siru in – ne, niti v mislih ne more tekoče izgovoriti – po ptujuburjuburjéju,ali kako se mu že reče. Čeprav je na poti proti njenemu hotelčku iz lokalov bilo slišati poskočne ritme, čeprav so iz njih prihajali gostje v zanimivih oblačilih – kakor da bi bili na plesu v maskah (PUŠIM – muzej pustnih šem in mask bo spoznala mnogo kasneje) – je stopicala naravnost proti domu. Iz gostilne Šulterbratso prišli gostje, oblečeni v meščanske noše iz sredine 19. stoletja, v srednjeveških kmečkih oblačilih iz lokala Kuga, iz neke gostilne pa so prihajali gasilci. A gori? Ne, ni gorelo; Florjanje ime lokala, zavetnika gasilcev. Gotovo je mesto kdaj pogorelo, do tal, pomisli. Mračni srednji vek in tako … (Dejansko bo nekoč na gradu videla lepo sliko, Ex voto, posvečeno velikemu mestnemu požaru leta 1766).

Hodila je počasi, tu in tam se je morala oprijeti zidu. Ravnotežje ji je vendarle malo nagajalo. Hodila je po mračnih ulicah. ‘Le kakšno je bilo življenje tod nekoč,’ si je mislila. Potem so se po zidovih začeli prikazovati video posnetki različnih zgodovinskih obdobij, očitno povezani z mestom, ali še natančneje, s hišo, mimo katere je ravnokar šla. Tako je počasi stopala proti hotelčku, zazrta malo v fasade in še bolj vase.

‘Le kje je pristal Tamaš?’ je pomislila.

Na pročelju hiše nasproti se je prikazal obraz, z masko in ji mahal – potapljač. V rokah je držal nekakšno harpuno … ali je bil to zelo dolg staromodni svinčnik? Potapljaču so iz ust prihajali mehurčki … Vidi dobro? Ali je morda že v postelji in se ji vse to le sanja? Ne, še par korakov po ozki ulici navzdol, pa bo doma, pri Soundcafeju. Sliši prav? – Nekdo nekje skrit šepeta neke nerazumljive besede? Jo kdo zasleduje? Od kod prihaja ta glas? Obrne se, ustraši se; nikogar ni. Pospeši korak. (Ko bo Tomažu pripovedovala o zasledovalcu, se bo samo režal. »Si pa morala biti nažgana,« bo rekel. »To je bil pesnik Šalamun, ki bere svoje pesmi. Pod lično pisano fasado so majhni zvočniki in očitno si šla tam mimo. Takoj za vogalom si bila v hotelčku, ne?« Le »ja« bo lahko rekla. In se namuznila v smislu: »Če je pa blo fajn.«)

Preden vstopi v Soundcafe, na pročelju hiše nasproti zagleda projekcijo … znova potapljač, zdaj posnet s hrbta … Luči bliskajo in ob drogovih se zvijajo – vidi prav? – morske deklice? Potapljač se obrne, Ildikó prebere podnapis: »Pristal sem na Podmornici.« Kamera se približa in na projekciji se Tomaž kakor kakšna Celine Dion v filmu Titaniknagiba čez premec ter se reži in ji maha.

»Dobro jutro, pa dobro spi, ma chérie!« še piše spodaj. Tomaž ji še nekaj časa maha in nato slika zbledi.

Ko leže v posteljo, ne ve, ali se ji je sanjalo ali je bilo vse res. Ali je vse skupaj samo pomešala? Ne le pijače? Kaj je res in kaj umislek?

Na uri je pisalo »05:19«.

Samo pomislila je na Tomaža in ta ji je v hipu odgovoril, kar tako, na daljavo? Kar takoj? Je to mogoče?

‘Vsega je kriv tisti mehurčasti ptujski burgundurjéali kako se mu že reče,’ si reče – pri tem pomeša sorto vina burgundecin penine ptujburburjé– in potem si ne reče več nič. Ker se reci-piši zruši v posteljo in zasmrči. Še dobro, da ne ve, kako glasno smrči; frekvenčne spužve, ki so vgrajene v stenah sob v Soundcafeju (in po vseh drugih ptujskih hotelih), opravijo svoje. V njenem primeru so v celoti popivnale dreto, ki jo je vlekla. Sicer pa so spužve prvenstveno mišljene za absorpcijo stokanja za primere, če bi ga katera gostja kateremu vlekla, in za vsakršna druga jamranje erotične narave ali partnerska verbalna obračunavanja.

Noben moteč zvok ni prihajal iz njene sobe; to bi želel reči vsevedni pripovedovalec in pozornemu bralcu predstaviti frekvenčne spužve – še eno visokotehnološko inovacijo, ki so si jo izmislili na Ptuju.

[1]Pijači se je seveda reklo fortuna saeca (est), lat.: ‘sreča je slepa’.

[2]Madž.: ‘Poljubljam roko.’


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: