Plosk, plosk Sandri in Maji! Moram ploska(k)ti, ker so fini akti

V Galeriji mesta Ptuja je imenitna razstava. Sam sem še ujel njen podaljšek. Tretji polčaš. In pišem zdaj tole, da vas spodbudim, da dvignete svojo tazadnjo in si jo greste pogledat. Veliko tazadnjih (in tudi tasprednjih) boste videli.

Madonca, že dolgo nisem bil – kot vse kaže – na Sandrini razstavi: en kup novih reči in pogledov na ogled postavlja!

Svoje body nagce Sandra postavi v prostor. Ta prostor je običajno interier, največkrat kakšne razsutine; dvorca, gradu, tovarne, opuščenega bazena, najobičanjnejšega domovanja. Ko pa ni običajno, pa korpus postavi v naravo. Potem je človek podaljšek narave. Ali pa narava raste iz človeka. Kakorkoli: prepletena sta. Sandrine fotke so narejene pri dnevni svetlobi. Fotografije so zato včasih kruto trde, kakor zna trda biti svetloba. Svetloba, ki ne prizanaša in kaže Resnico stvari; in to Sandra Požun ve. Zato ne išče manekenk in manekenov, perfektnih bodijev, pač pa osvetli s tem, kar da luč dneva to, kar je. Tam, kjer je. S tem, kar ima. Sem si mislil, ko sem gledal Sandrine fotke, da je Sandra pravzaprav tudi scenografka. Njeni prizori so, kakor da bi gledal človeka, postavljenega v scenski prostor. Človek je ravnokar nekaj rekel, ali je ravnokar umolknil, ker več nima česa reči. Zato njena fotografija govori. Četudi ima večina fotografij (če ne celo vse) naslov: “Brez naslova”.

Fotografije Maje Šivec pa so po večini posnete v studiu.

Tam je svetloba kontrolirana, drugačna. Umetnica pa izbira tudi malo drugačne motive kot Sandra: mamice in atije, otroka, življenje, ki se je pravkar rodilo in gleda v svet, ali pa dva, ki se objemata, prepletata in šele napletata – bodoče življenje.
Hrbti, ramena, noge, trebuhi, tazadnje Šivčeve so v takšnih studijskih pogojih nekakšne pokrajine telesa. Pogosto mehke, s površinami kot kdaj kakšne neskončne peščene plaže severnega morja, drgič obsijane … recimo z ljubeznijo. (Saj rečemo, da ljubezen žari? Al da nekdo sije od ljubezni?) Šivčeva me bolj zasanja in zapelje moj pogled v smeri foto-poezije, Požunova v smer foto-corpo-morfologije.

Nič bat: sveda si zmišljujem besede. Preprosto zato, da vas zapeljem – na razstavo. Dobesedno. Da si rečete: kaj si tale zmišljuje!? Grem sam(a) gledat.

Likovna umetnost je za gledanje.
Obe fotografki sta izjemni; njuna dela so za čudenje.
Akta se verjetno težko greš, če ti zmanjka taka.
Našima razstavljalkama ga nikakor ne.
Zanimivi sta, vsaka po svoje, vsaka drugače. Samosvoji in lepo znata zapeljevati s svojimi fotoaprati.

Eto. Tako. Sem vas “zrajcal”?
Če ja – sem zadovoljen.
Če ne, pa vam lahko samo rečem: “Kaj naj vam rečem?”

Likovna umetnost mi je bila zmeraj zelo všeč. Fotografija še posebej. Ker lahko ostane “brez naslova”, saj, kot vemo, slika pove več kot tistoč besed, lahko pa jo “opremimo” s črkami – kar ravnokar počnem sam.

Kaj v neki stvari vidimo?
Kakšne misli-čustva-doživetja nam videno sproža?
Zakaj?
Zakaj ja, če ja? Zakaj ne, če meni ne; drugim pa ja?
Ali npr. fotografija/slika obstaja tudi, če je (hipotetično) nihče ne bi videl?
Ali tisti, ki fotko/sliko gleda, tudi sodeluje pri njenem “eksistiranju”?

Krasna stvar je umetnost.
Kako je že rekel, Delova osebnost leta 2019, direktor Instituta Jožef Stefan, Jadran Lenarčič? – Tako nekako:

V prihodnosti bo moral znati vsak štiri jezike: maternega, angleškega, jezik računalništva in jezik umetnosti.

prosto po Jadranu Lenarčiču po spominu

***

Torej: Galerija mesta Ptuj – ja, tista na Prešernovi, pred Olgico – menda še do 26. januarja. Razstava je bila podaljšana! – Da bi jo ujeli še zamudniki.

Brez umetnosti bi bil svet namreč suh(uparjen), brez doživljanja, občutenja … pač za zvagat, seštet, zmnožit in zaračunat … ter davke in prispevke odvest. Fertik, amen, šlus. Šus v glavo.

Upam, da mi ustvarjalki ne zamerita, da sem štrcnil detalje njunih krasnih fotk in jih uporabil tukaj za razbitje monotnosti črk, članka.

P.s.: Aja, še to: učitelji likovne, umetnostne vzgoje, razredniki … reskirajte eno uro v razredu in peljite mlade ljudi pogledat, kako se da gledati na ljudi.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: