69/3

7

Ildikó danes nista zbudila ne budilka, ne telefon, ne smrčanje Attile, niti kakšna še na pol pijana cimra po prekrokani noči po zabavi v katerem od budimpeških študentskih naselij. Tudi jutranji poskočni Attilov korenjak ne. Zbudila se je kakor že dolgo ne: sama od sebe. Za hip ni čisto dobro vedela, kje je. Vlak, snežne sani, konji in plešoči kurent so se ji v mislih odvrteli v hitrem posnetku.

Pogledala je skozi okno. Sneži. Drobne bele snežinke zelo počasi in neslišno padajo na šipo, skozi katero vidi streho sosednje hiše.

»Vivat, Petoviona, many happy new years!« pravi iz barvnega papirja izrezljan ličen napis, prilepljen na šipo, skozi katero krmežljava Ildikózaspano strmi v nov dan.

Potem je dolgo pod tušem.

Ko naslednjič pogleda skozi okno, se barvni napis na šipi počasi spremeni. Zdaj piše: »Jó reggelt, Ildikó.« (madž: Dobro jutro, Ildikó). Očitno napis ni iz barvnega papirja; pogleda pobliže – na šipo je prilepljena tanka digitalna folija.

‘Hecni so tile tu,’ si misli, ‘prikupno smešni.’ Sodobno tehnologijo uporabljajo za prav staromodne hece.

»Koliko je le ura?« zamomlja. Že trenutek za tem na stropu zagleda izpisan odgovor. »10:50 a.m.«

»Do kdaj je že zajtrk?« vpraša.

»Do enajstih; pa dober tek,« ji odgovori v zgornjem kotu komaj opazno zmontirana pametna sobarica.

Skoraj 11 je že! Po stopnicah zdrvi na zajtrk. Samo nekaj malega bo. Opoldne jo direktorica pelje na kosilo.

»Ne, ne, vse je v redu,« reče natakarici pri zajtrku, ki jo, zaradi vseh stvari, ki bodo ostale nedotaknjene na mizi, zaskrbljeno gleda v smislu, ali kaj ni v redu?

»Zaspala sem, ob dvanajstih imam pa že poslovno kosilo … Zato, samo zaradi tega … pardon, da sem tako pozna …«

Kar malo nerodno ji je, da ne poskusi marmelad, medu in domačih piškotov, ki so ji jih postregli za zajtrk.

»Še nekaj časa ostanete, še bo priložnost, sploh ni problem,« ji odgovori natakarica.

»Ja, jutri bom pojedla za dva; velja?« reče Ildikó, da bi nekako vrnila z enako prijaznostjo. »Imenitno izgleda vse tole; se bom še zredila pri vas.«

Mlada, precej okrogla natakarica se smeji. Kakor da bi vedela, o čem ji gostja govori.

Ildikó se zave, da njen dovtip morda ni bil najbolj na mestu. Zato rahlo zardi. Natakarica tudi to opazi.

»Nič se sekirat, malo bolj okrogli smo veliko bolj zadovoljni,« reče in se od srca smeji. Ildikó nekako odleže. Hvaležna ji vrne nasmeh.

Vsega par minut ima do gledališča. Časa pa ima do sestanka še kar nekaj. Zato bo šla zdaj po drugi poti. Mesec bo hitro naokoli in treba je začeti spoznavati mesto kar takoj.

‘Izgubila se bom,’ si reče, ‘namerno.’

Rada se izgublja.

Zmeraj, ko je doslej kam odpotovala, se je najraje izgubljala. ‘Tako je bilo v Moskvi, tako je bilo takrat v Londonu in na Siciliji in naj bo tako tudi zdaj na Ptuju,’ si je mislila.

Torej ni zavila po ozki ulici navzgor, po poti, kjer jo je včeraj pospremil Tomaž, ampak jo je ubrala kar naravnost. A ne za dolgo. Ker se je že po nekaj korakih morala odločiti: levo navzgor – očitno proti gledališču – ali na desno v neznano?

V neznano.

Sneg je ne moti. Nežno naletava. Takšne tišine in miru že dolgo ni doživela. Ja, takrat, na smučanju v Tatrah, tam je bilo podobno. Zadnjič, ko so bili še skupaj, oče, mama in ona – otrok. Toda kje je že to …

Sneg naletava, ona pa s počasnimi koraki kar hodi in hodi. Ne ve, kam; samo noge prestavlja. Z mislimi je bog ve kje. Do ničesar ji pravzaprav ni. Še turistke ne želi igrati v tem novem mestu. Ne fotografira. Ne gleda naokoli. Saj bo še čas. Ja, tudi za to bo še čas. Vse bo še lahko videla. Vse izvedela. Še preveč časa bo imela. Mesec dni ni malo. Mesto pa je menda majhno. Vse bo lahko spoznala, si vse ogledala. Zato ni kaj dosti opazovala okoli sebe. Bolj je gledala vase. V njej pa je bila kar nekakšna praznina. Saj, nič ne more reči, ni se imela slabo za staro leto. Žur je bil čisto okej. Napili so se ga, kakor se Attilova klapa pač običajno napije. Istvan, Lajos in Lacika so bili nažgani ko mambe. Dekleta pa ne kaj dosti manj. No, vsaj bruhala ni nobena. Kar se za fante nikakor ne da reči. Jutranji rigoleto na stranišču je bil na takšnih žurih običajno neizbežen. Del obveznega programa. Tudi zadnje silvestrovanje v tem pogledu ni bilo nobena izjema.

Po svoje še dobro, da sta se zadnje čase z Attilo kregala. Več kregala, kot imela lepo. Zato je pil manj in se ji posvečal več. Bolj kot drugi fantje svojim dekletom. Tudi njej letos ni bilo kaj dosti do alkohola. Dobro, šampanjček ob polnoči in palinka za dobrodošlico. Dobro, ter kozarec, dva vina ob večerji.

Hodila je po mestu, ki ga ni poznala, v mislih pa je bila doma.

Stopala je po poti Albina Piška. Po delu poti Albina Piška. Ko bo Ptuj bolje spoznala, bo izvedela, da je Albin Pišek tod vsak dan vodil svoje vnuke v osnovno šolo. Ko jih je pustil v šoli, pa je nadaljeval z obhodom mesta, pogledal, kaj je kje novega, opazil vse pomanjkljivosti in o tem poročal na občini. In ne le poročal. Bil je dolgoletni predsednik Olepševalnega in tujskoprometnegadruštva,in to predsednik starega kova: nemudoma je ukrepal. V času njegovega predsednikovanja je mesto kar nekajkrat zapovrstjo dobilo naziv najlepše urejenega kraja v Sloveniji.

Ura na mestnem zvoniku je odbila dvanajst, ko je vstopila v pisarno gledališča. Direktorica je bila gospa srednjih let. Petra ji je bilo ime.

»Nomen est omen,« je v smehu rekla. Da moraš biti včasih trd kot kamen, če želiš voditi gledališče.

»In drugič najbrž spet mehak?« je pristavila Ildikó.

»Točno tako,« se je strinjala Petra. Opravičila se je Ildikó za včerajšnjo nenadno odpoved sestanka.

Ildikó se ji je zahvalila za povabilo na literarno rezidenco.

»Vaša edina obveznost, Ildikó, bo, da boste 8. februarja sodelovali na bralnem večeru; brali boste avtorji najboljših desetih zgodb, ki so prišle na razpis AAPP, Attila ante portas Poetovionis. To je vse, kar morate. Ostalo – kakor vam drago. Vrata gledališča so vam zmeraj odprta. Dobrodošli na vajah, dobrodošli na naših sestankih, z nami pa lahko greste tudi na kakšno gostovanje, če vam bo do tega. V glavnem: počutite se kot doma.«

Ko bi Petra le vedela, da se Ildikó zadnje čase doma ni počutila ne vem kako dobro. Dobro, to z očetom in mamo je bila preteklost. Vsaj tako si je govorila. Čeprav jo je včasih še bolelo. Ampak tako pač je. Ni edina; ni edini otrok, katerega starši so se ločili. No, to, da živi pri očetu in ne pri mami, ja, to je nekoliko manj običajno. Ampak ju vsaj ima, pravo mamo in očeta. Mnogi njeni znanci svojih bioloških staršev sploh ne poznajo ali pa jih nimajo; ne obeh … Kakorkoli, oče in mama – tu poti nazaj ni. Attila pa ji je šel na živce. Pravzaprav zelo na živce. To si je zdaj z distance tristo kilometrov brez posebnega oklevanja ali globokega razmišljanja nekako enostavno priznala. Tako je: na živce ji gre. In to zelo. Definitivno. Na živce ji grejo njegove slabe šale, stalna zakajenost (če ni bil zakajen, je bil pa nalit) s »home sweet home grass« kot je imenoval v kopalnici pridelano marihuano, ki je potrebovala stalen miligramsko natančen tretma. Cevčice, termometri, tekočine, osvetlitev … Bolj je srbel za prvo kot za drugo; bolj za travico kot za svojo deklico. Vse je naštudiral v nulo. Imel je več svojih stekleničk in menzur in kapalk za vzgojo kanabisa kakor ona za svojo kozmetiko. Da bi le pol toliko, kot je študiral za travo, študiral za faks, si je mislila. Ne, res, preveč jo je silil s tole travo. Tu in tam ji je zadišala, ne reče. Ampak le tu in tam. Attila pa je hotel, da bi skupaj kadila vsak dan.

Ona ni, on pa kljub temu je; in to za dva. Potem mu pa tako zakajenemu do seksa sploh ni bilo. Čisto je bil mlahav. On in njegov mali. No, še dobro, da tokrat za silvestrovo ni veliko kadil in ne pil.

Najbrž je imel rajzefiber pred njenimodhodom on, si je mislila. Ali pa ne; mogoče je hotel samo izgledati boljši. Vsaj za konec leta. Vsaj prvi dan v letu. Izgledati, kakor da bo poslej res vse drugače. Da bo po novem letu boljše … da se bo spremenil … da bo začel redno študirati … da ne bo več toliko kadil.

Kakorkoli: ko se bo vrnila, mu bo povedala, da ne misli več kaditi. Ne na silo. Zgolj zato, da bo po njegovo. Ja, v redu, če že hoče slišati: ja, tudi zato ne, ker jo potem slabo seksa. Ona pa ima rada seks. Tak strasten, brez pomoči alkohola ali drugih substanc, s katerimi so eksperimentirali Attila in njegovi frendi.

Tako je – medtem ko sta z direktorico Petro izmenjali prve informacije in opravili vljudnostni pogovor, kot se za prvo srečanje pač spodobi – tavala v svojih mislih, ki so se ji vsiljevale pa znova spet zbledele. Kramljali sta, kot se za gostiteljico in gostjo spodobi. Kot starejši kolegici, nekakšni začasni mentorici na eni in bodoči kulturologinji na drugi strani, pritiče. Ildikó bo morala po zaključku svojega enomesečnega gostovanja v ptujskem gledališču napisati poročilo, Petra pa nekakšno strokovno mnenje, potrdilo o opravljenem študijskem gostovanju. Potrdilo, ki ji bo, verjetno samo bog ve kdaj in kje – če sploh – prišlo nekoč prav pri iskanju kakšne službe, si misli Ildikó. To si misli – najverjetneje s »prišepetavanjem« očeta.

‘No, škoditi takšno potrdilo ne more,’ si reče, odžene misli na Attilo in očeta ter znova prisluhne Petri.

Direktorica ji razloži, zakaj je včeraj morala odpovedati sestanek. Mesto ima letos 2000-letnico in gledališče bo avgusta, ob občinskem prazniku, odigralo največjo in najzahtevnejšo uprizoritev doslej. Hist/e/o/ria Poetovionisje naslov projekta. Prikaz zgodovine mesta od naselitve Slovanov pa do danes. Scenarij je napisal Fran Žižek, režiser, ki je delal na Ptuju v prejšnjem stoletju. O njem bo gotovo še slišala, njegov kip stoji v gledališču, naj si prebere o njem na spletni povezavi.

Sestanek nadaljujeta v restavraciji, ki je od gledališča oddaljena le nekaj vogalov hiš.

Je tukaj res vse tako blizu?

Ildikó niti slutila ni, kako prav je storila, ko ni veliko jedla za zajtrk. V restavraciji Ad Gallinariumje namreč uživala v slastnih jedeh čudnega videza in še bolj nenavadnega imena.

»Bi dami morda za predjed kvašene vinske vitice?« je ponudila natakarica.

»Izvolite, Ildikó, vi ste gostja,« je direktorica odstopila prednost študentki.

»Se bom prepustila kar vaši izbiri.«

»No, pa dajte: kvašene vinske vitice, enkrat muškat pa en traminec pa bova malo izmenjali,« je naročila Petra.
»Kaj bova pa za glavno jed?«

Na jedilniku je bila samo brezmesna hrana. Že dolgo tega so se Ptujčani odpovedali mesu. Da bi zmanjšali segrevanje ozračja. Natakarica je opazila, da Ildikó prelistava jedilni list. Pristopila je, se sklonila in rekla malo tiše: »Lahko pa ponudim kaj izpod pulta,« in izpod mize, iz skrivnega predala, potegnila še en list.

Tu so bile naštete mesne jedi. Vse so imele rimski prizvok oz. priokus: pullus et mullus cum lacte, (Lat.: ‘piščanec z mlinci in mlekom’) hámica sviae cum crustulum mosti. (Lat.: ‘svinjsko pleče z moštovimi piškoti’) Na »podmiznem« jedilnem listu restavracije Ad Gallinariumje bilo največ jedi iz piščančjega mesa. Drugače pri ptujskem podjetju Krlotka d.d.tudi biti ni moglo. Njihovo slavno polipipikoje poznala iz Pešte. Še predobro poznala. Bila je obvezna oprema vsakega študentskega hladilnika. Resnično: če si kupil hladilnik znamke Gorenje, si dobil v njem meter polipipike. Večkrat so se pri zajtrku, kosilu ali večerji, katere obvezni del je bila polipipika, šalili, kdo si zna izmisliti daljši stavek na p: Ptujski proizvajalec polipipik proizvaja polipipike po prapostopku po pet para; pa pride ptujski prehrambeni policaj pa prepove ptujskemu proizvajalcu polipipik proizvodnjo ptujske polipipike po prapostopku po pet para … No, direktorici zdaj ne bo pripovedovala o teh maloumnih študentskih forah. Naj si Petra misli o njej le najlepše.

Naročili sta si nekaj lahkega; kvargelj na mladih poganjkih brajdz vinskim šatojem in solato travniške kislice (Rumex acetosa), začinjeno z domačim jabolčnim jesihom. Potem pa ju je kljub vsemu malo premamilo še »segrevanje ozračja«.

Razvajali so ju okusi dobre hrane, vonjave, ki so prihajale iz kuhinje, predvsem pa simpatično osebje, ki je – ko so slišali, od kod je gostja – v postrežbo vključilo tudi kakšno madžarsko besedo: igen, (madž: Da) ko je Ildikó pri natakarici preverjala, ali pravilno razume jedilni list; ko je Petro vprašala, ali je to sladko vino tokaj, pa je natakarica, ki je bila v bližini, brž odgovorila nem (madž.: Ne) in dodala: »Muškat, pozna trgatev.«

Kosilo se je zavleklo. Krepko čez tretjo uro!

V Budimpešti se je prehranjevala v glavnem na ulici. S hitro hrano, na hitro. Včasih pri Kitajcih, drugič pri Pakistancih, za spremembo kdaj v mehiški restavraciji, povsod pa na hitro. No, tu in tam sta z Attilo šla na suši, ki ga sicer sploh ni marala. Ga je pa oboževal Attila. In ona je pač imela rada njega.

»Oprostite, ker sem vam vzela toliko časa, se je Ildikó pri sladici opravičila Petri.«

»Zakaj ‘oprostite’?«

»Gotovo imate kup pomembnejšega dela kot tri ure sedeti pri kosilu z neko študentko iz tujine.«

»Ne, ne, Ildikó, popolnoma nasprotno: na Ptuju radi počnemo stvari počasi. Ne samo za mizo. Tudi v postelji imamo radi slowha, ha,« se je hudomušno nasmejala Petra. »Upam, da boste na svojem kratkem postanku pri nas spoznali tudi to.«

Ildikó ni vedela, kaj naj reče; kaj naj si misli. Petra je njeno zadrego opazila in pojasnila:

»Res, brez šale; mesto se je že zdavnaj odločilo, da bo dalo v prestavo niže. Ko je digitalizacija prodrla v vse segmente življenja, ko je v prejšnjih desetletjih zavladal vrtoglavi tempo, ko so nove informacijske tehnologije dobesedno vdrle v prav vse pore naših življenj – pa verjetno pri vas ni nič drugače, ali? – se je Ptuj odločil, da bo postal počasno mesto. Sprejel je novotarije, seveda. Računalnike, pametne naprave, vmesnike, multisenzorična orodja in kar je še vseh teh novodobnih orodij. Hkrati pa se je tudi zavezal: čas bomo tukaj na nek način ustavili. Popravili so mestno uro na mestnem stolpu (ki je bila dolga desetletja pokvarjena), znova uvedli zvonjenje v stolpu in vseh ostalih zvonikih mestnih cerkva. Izgubi se na Ptuju – izgubi se v času,je eden od sloganov, ki se držijo našega mesta. Nekakšna sodobna varianta pregovora naših rimskih prednikov: Festina lente. (Lat.: ‘Hiti počasi.’) Čeprav je mestece res majhno in se v njem izgubiti dejansko sploh ne moreš, je ravno v tem poanta: pozabi na čas, pozabi na ‘treba je še to in ono’, ‘moram še tisto’ … Gost, ki pride na Ptuj, se pride sem izgubit. Izgubljat, bi bil pravilnejši izraz. Izgublja se lahko v minulih dvajsetih stoletij našega mesta, saj na nek način lahko potuje nazaj v času. Ko pa hodi po mestecu, hodi počasi. Korak za korakom, da se znova zave počasnosti, izbire vsakega koraka, dejstva, da lahko sam izbere, kam bo zavil, da ga nihče nikamor ne priganja. Če že, potem priganja sam sebe.«

‘No, potem pa sem očitno prišla v pravo mesto,’ si je mislila Ildikó.

Petra pa je nadaljevala: »Odločitvesmo na Ptuju zamenjali z izbirami. Odločitveso bile vedno, kot že beseda pove, nekakšne ločitve, marsikdaj za marsikoga boleče. Ko se od-ločim, se od nečesa – kar bi si sicer morda tudi želel – ločim. ‘Odločiti se moramo’ je prineslo ljudem in mestu številne glavobole. No, in tako je mesto nekoč davno preklopilo na izbire. Boljše izbire, izbire, ki jih lahko izberemo vsak trenutek, izbire, ki osvobajajo, ki ne vežejo, ne zavezujejo, ne ločujejo, ker lahko že v naslednjem trenutku izberemo kaj drugega, še boljšega. Če res želimo, lahko izberemo čisto nekaj drugega; ali pa tretjega. Iz polja od-ločitvev polje izbire, lepo počasi in zavestno.«

»Ja, pa res, včeraj, ko me je Tomaž peljal k vam, sem opazila, da so turisti hodili nenavadno počasi in postajali tako rekoč pred vsako hišo.«

»Dobro opazujete, Ildikó. To je za mladega pisatelja zelo pomembno.«

Mladega pisatelja? Pa saj ona ne želi postati pisateljica. Dobro, že res, literatura ji je všeč, rada bere, tale njen Attila ante portas Poetovionispa je bil bolj poskus, hipni navdih, prej šala kot kakšna resna ambicija.

Petra je nadaljevala: »Mnogi prihajajo k nam na to, čemur so včasih rekli odvajanje. Nekakšno odvajanje od hitrosti. Na tako imenovan di-ti-pi-ti: detemporalno ptujsko terapijo(DtpT). Ptuj je svoje mesto v Sloveniji našel prav v segmentu develocitacijskega turizma, panoge, ki smo si jo izmislili na Ptuju in zadnja leta doživlja bum povsod po svetu. Ljudje prihajajo, da bi se pri nas prerodili. Telesno, duševno in duhovno. No, ampak boste že še raziskali, Ildikó; če vam bo. Sicer pa, mlada dama, kot ste vi, najbrž še ne potrebuje detemporalne terapije.«

»O, včasih se mi že zdi, da v Pešti vse skupaj kar nori od brzine.«

»Si mislim,« doda Petra in ji napol šepetaje pove: »Ne boš verjela – a te lahko tikam? – ena od metod DtpP-ja je tudi učenje počasnega ljubljenja. Ampak verjetno za vročekrvne Madžarke to ne bi bilo to,« doda in se na ves glas zasmeji. Potem ji še pove, da so na Ptuj iz Dalmacije »uvozili« nekaj tako imenovanih galebov: visokih, postavnih, čednih detemporalnih ekspertov, ki so mentorji za počasno osvajanje in še počasnejše ljubljenje. Njihovi tečaji so razprodani tudi po pol leta vnaprej. Nanje prihajajo gostje iz vse Evrope, tudi iz Avstralije in Amerike. Največ pa je Japoncev.

Ildikó je kar malo nerodno, ko posluša vse to. Takšne sproščenosti in odkritosti ni pričakovala. Ne od svoje mentorice, direktorice.

Petra začuti gostjino zadrego, zato pogovor znova spelje na formalnosti okrog fakultete, seminarske naloge in seveda Ildikinega teksta Attila, the Hun/ter,ki je razlog, da je zdaj sploh tu. Kje da je dobila navdih za kratko zgodbo, ali ima kakšne literarne idole, kakšne so njene literarne ambicije, ali je že kje objavljala in podobno – to jo sprašuje direktorica Petra.

Ildikó je ob sladici odgovarjala na direktoričina vprašanja. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da je bila v mislih bolj pri ornitološki temi – dalmatinskih galebih.


***
Se nadaljuje.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: