Mi je vsega dovolj

 

MI JE VSEGA DOVOLJ

 

Meje, črte, tiri, tirnice, vkovanost, vpeljanost, črednost, kalupi, norme, pravila, zakoni, prikimavanja, sledenje, strinjanja, biti tako in ne drugače, biti tam in ne kje drugje, reči to, a ne ono, smejati se, ko se spodobi, žalostiti se, ko se spodobi, molčati, ker je tako bolje, pretvarjati in ponarejati se, da nisi drugačen. Polno verig, mnogo obročev, zataknjeni glasovi , ki bi hoteli biti prešerni, cmoki, ki se ne dajo več odcmokljati, okamenele solze, ker niso smele oživeti, celofanaste besede, ki se dušijo v umetnem papirju, neiztegnjena dlan, da ne bi bila sentimentalna, dolgledi, ki bi bili obstreljeni, če bi bili v obrazgledi.

Moja svoboda le do mene in tvoja svoboda le do tebe. Vmes in naprej obroč. Ne vstopaj v mojo svobodo, kajti svobodna sem, dokler ne izrečeš tvojih besed. Tedaj me že ogroziš z  mislimi  tvoje svobode in je moja svoboda ogrožena. Ne spustim  je v polje moje ograjenosti. Saj tu je moja trava drugačna kot tvoja, tu je moje sonce drugačno, je morda zeleno in ga hočem zelenega A ne sme biti. Take svobode pač ne morem imeti. Ne smem imeti.  Moje sonce ne sme biti zeleno in moje rože ne smejo rasti iz oblakov. Prepovedano. Iz oblakov rastejo strele in  ledena jajca. Nisem tako svobodna, da bi si lahko ali smela ali upala natrgati rože z oblakov.  Ne smem biti z oblaki, ne smem biti na oblakih, lahko sem oblačno in oblačna. To je zaželeno, priporočljivo. V sozvočju s hrupom neštetih tirov.

Rada bi sedela na spodsekanem drevesu, na podrastju, ob cesti, v luži, na lesenem vozu, ker to je samoizbira, ker to je moje videnja sedenja, svobodnega.  In spala bi med zrelimi bučami ali na pesku v puščavi. Postelja bi naj bila moja izbira. Tudi sanje so moja izbira, ampak ne čisto povsem. Vanje že podnevi dregnejo in legajo druge (ne)svobode in spleti dogajanj. In sem že omejena. Lahko pa jih seveda zjutraj enostavno prečrtam, vržem preko ramen, če sem dovolj močnega, svobodnega  poguma. A zjutraj me že vodi jutro, in že sem  vodena od drugih, od kakšnega volčjega diktatorja in več volčjih tuljenj, da doni in brenči v mojih atomih. Da je tako kot pravzaprav  sleherni dan: kot da nekdo proti moji volji, s stiskom na neki moj nevidni  notranji gumb doseže, da tulim po volčje ali zlasti po ovčje, jaz pa vzorno krdelno sledim in  niti ne zaznavam več žvenketa verig meketajočih čredic.

In sem členčič,  kovinski, plastični, vsekakor umetni, a enak med enakimi, zato da ne shiram, da ne čutim kamenja na koži, da me preveč ne zebe ob pogledih, čeprav mi je v resnici zelo mrazno. A to se tako ali tako ne vidi, saj igrati je treba znati. In se je treba zatajiti. In ne -biti. Vendar ne biti ti sam, ni – biti, ni nobeno bivanje, je negiranje svojega jaza, je pohoditi, poteptati, zmrcvariti se. Je grenko dihanje, je pelinasto bivakirati v naslednjo minuto, najhuje – je zatajiti sebe,  priznati lastno nesvobodo. Je zavreči in zanikati rože z oblakov, lastno zemeljsko ležišče, samosvoje  sonce, lastne trave. Sebe-vsega -v vsem- vsepovsod. Ker iz sebe k sebi nisi iskren, ker si pritrkuješ v lažeh,  ponujaš desnico samoizdajstvu. Nisi bistvo, si lutka. Se ne zavedaš klečanja na kolenih, toda stal bi naj  na lastnih stopalih, da bi se zavedal svoje kože. Ki bi jo čutil v pristnem stiku z prstjo. In videl, kako se zarine v vse brazdice pet in podplatov. Ker tako hoče, ker ve, kje mora biti , da ostane ona, prst. Čeprav jo na večer spereš, veš, da je bila prav tam, kjer je bila in ker je tam hotela biti. Za razliko od tebe.

 

 

Sonja Votolen

 

 


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: