Kravata

KRAVATA

Dragi, prosim te, bodi tam bolj prijazen kot doma.
Bilo je bolj grožnja kot prošnja. Bolj kot zapoved. Brez pričakovanja kakršnegakoli komentarja. Ukaz se naj izvrši. Pa pika. Klicaj. Ena. Dva. Na -des-no-marš.
On stoji pred ogledalom. Razmišlja o kravati. Ki mu drgne goltanec. Kravate ga zmeraj drgnejo. Šel bi brez kravate. Če bi smelo biti tako kot želi. Da bi vsaj malo dihal. Že ve,da se tam ne bo dalo dihati. Da bo brezzračno. Zaradi vseh tistih oh, kako čudoviti kristalni kozarci! Pa saj niso češki,ne?Oh, kako božanska darila. Bojimo se, da je naše najskromnejše. Samo dva diamantka sta v ogrlici. Oh, mar je to Armanijev kostim? Oh, katera restavracija dostavlja tako izbrano hrano?
Pa še tisoče ponarejenih oh-ov in ah-ov. Pa domišljave kretnje rok. Ženski popačeni glasovi. Ko hočejo biti vzvišeni. Pomembni. Izražati finost. Pa jim iz grla zletijo spake čudnih višav in nižav. In hripavosti.
On stoji pred ogledalom. Tedaj pristopi. Prihrumi. Ga bliskovito ošvigne s pogledom od las do palca na nogi. In ni zadovoljna. In bliskovito potegne kravato z njegovega vratu. Presenetljivo bliskovito ji je uspelo. Odvezati jo. In jo zagnati v koš za perilo. In zabrundati- te pa že ne boš imel. Svilanitova je. Hočem, da nosiš tujo znamko.
In je spet bliskovita. Iz spalnice nazaj v kopalnico. S tremi kravatami. Ki jih ni izdelal Svilanit. In mu obesi eno okrog vratu. Našobi ustnice na krogec. Odkima. Mu okroglja naslednjo. Našobi ustnice na krogec. Odmaje z glavo. Privzdigne obrvi. Nekako ni prepričana. Malo stopi nazaj. Si odkima. Mu ovije še eno kravatko. Kot verižico. Naokrogli ustnice. Položi roke v bok. Ko ga ocenjuje. Korak nazaj je spet bila stopila. Tlesknila s prsti. Ta bo prava,si reče. Pokaživa jim, kdo sva. Kaj sva. Kakšna sva, reče.
Odbeži izpred ogledala. Pomemben del opravila je uspešno opravila.
On je kot lipov bog. Nekaj se mu ne zdi prav. Nekaj mu ni prav. V glavi. V duši. V telesu. Je kot smrečica. Na katero so pravkar obešali okraske. Pravzaprav ni smrečica. Je štor. Ja, štor je. Ne lipov bog. Pač pa en velik butast štor.
Dragi, si že?
Dragi preneha po svoje razmišljati. Treba se je pretransformirati. V kolektivno razmišljanje črede. Izbranih. Treba bo zdržati spet eno zadrgnjenost.
Poravna si kravato. Se poskuša nasmehniti. Saj ne gre. Doma še ne gre. Tam bo šlo. Saj že ve. Iz prakse ve. Kar je treba, je treba. Ko je treba.
Dragi, pozabila sva broško.
Mu jo zatakne za kravato. Zlato broško. Tisto široko. Ne to ozko, bog ne daj,ožja ne pride v poštev. Ga tleskne po ličku. Kot pridnega otroka. Se zadovoljno podrži. Ga prime pod roko. Pred ogledalom. Ju pogleda. Ju gleda. Zadovoljen nasmešek ima. On pa je,mu očita, kisla murka. Mu reče,glej da boš tam bolj prijazen kot doma. Ga cmokcne tja, kjer ga je prej tlesknila. Takšni mimogrede cmokci so nujni. So sicer breztežni, a nujni. Del obreda pač. Del odnosa. Brezdušnega. Ker jih noben pravzaprav ne zazna. Ne sprejemajoči,ne tisti, ki jih trosi.
On stoji pred ogledalom. Ga nekaj drgne. Pa ni to okoli vratu. Pa ni okoli pasu. Nekje drugje je. Nekje je. Nekje čuti drgnjenje. A zdaj ni čas za vrtanje. In iskanje izvora.
Sliši,da je skrajni čas iti,dragi.

Sonja Votolen


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.
%d bloggers like this: