S Petrom Srpčičem o: letošnjem slavljencu, ki bo praznoval dve leti. Danes za uvid uvod.

Peter Srpčič, direktor Mestnega gledališča Ptuj

Otroštvo in mladost je preživel v Kidričevem, kjer je v letih 1979–1987 obiskoval osnovno šolo. Po končani gimnaziji na Ptuju (1987–1991) se je vpisal na študij ekonomije na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti. Ko je leta 1994 opravil sprejemni izpit na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, je študij ekonomije opustil in se vpisal na AGRFT, smer gledališka in radijska režija. Vmes je odslužil obvezni vojaški rok in izdal svojo prvo knjigo – pesniško zbirko Ciklus (1995). Študij je končal leta 2002 z diplomo iz gledališke in radijske režije. (Vir: Spodnjepodravci.)


SMS: Peter, pa začniva za uvod na koncu, da dobimo uvid: stavba gledališka je ta hip še v lasti avstrijske slabe banke. Kako je prišlo do tega, da je najstarejša gledališka stavba v Sloveniji, ki je bila ves čas namenjena gledališču, prešla iz občinske, ptujske lastnine v tuje roke? Lahko prosim skiciraš proces? Do kdaj bo avstrijska, kdaj preide spet v last MOP?

Peter Srpčič: Vse se je pričelo v času obnove, ko je takrat MO Ptuj rešitev za izvedbo nujne obnove našla v javno zasebnem partnerstvu s podjetjem Gradis, s katerim so podpisali pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice, Gradis, naj bi hišo obnovil po načrtih, ki mu jih je predložila MO Ptuj in jih pridobila z razpisom, potem pa bi v hiši delovalo gledališče in to hišo za ta čas najemalo in tako se ta posel ne bi prikazal kot zadolževanje. Taka rešitev je bila takrat način, da je MO Ptuj kljub pomanjkanju sredstev to obnovo izpeljala na način, kot jo je edino lahko. Gradis je takrat najel kredit na NLB, da je obnovo lahko speljal, Gradis pa je v hipu, ko je bila obnova zaključena, sklenil še t.i. sale and lease back posel s Hipo leasingom, ki je tako postal dejanski nosilec stavbne pravice, ta je objekt dajal v najem Gradisu, Gradis pa nam. No in potem, ko je prišlo po nekaj letih najprej do stečaja Gradisa, je prišlo na plano, da je medtem postal dejanski lastnik stavbne pravice Hipo, ko pa je potem še ta propadel, je na ruševinah nastalo več teh podjetij za upravljanje terjatev, alias slabih bank, seveda avstrijskih, in ena od teh je tudi Heta Asset resolution management, ki je pravna naslednica Huipa in je po propadu Hipo banke prevzela ta posel. In tako bo do sredine leta 2021 ko se obdobje podelitve stavbne pravice izteče.

SMS: Leta 2007 je bila obnova gledališča končana in zdaj delate v hiši, kakršna pač je. Kaj je bila največja napaka prenove s stališča vas, ki v hiši ustvarjate? Kaj kažejo praksa, vsakdanje življenje in delo v gledališču ter kakšen je feed back gledalcev?

Peter Srpčič: Prvo kar bi dejal, se je treba vprašati o uspešnosti z vidika funkcionalnosti in tukaj je stroka popolnoma zatajila, saj v gledališču ni številnih za normalno življenje gledališča potrebnih prostorov, oziroma smo za najnujnejše potrebe zadevo prilagodili namenu. Govorim o prostorih, kot so fundusi, priročne delavnice, prostori za skladiščenje, arhiv, garderobni prostori. Druga velika pomanjkljivost z vidika funkcionalnosti je koncept prenove stopnišča in foajejev, saj namesto večjih foajejev, kjer bi se lahko normalno zbiralo občinstvo pred vstopom in diskretnih stopnišč, je sedaj to eno samo ogromno stopnišče, na katerem so potem prisiljeni obiskovalci stati, zaradi steklenih stopnic se jim rado vrti, ko je mokro, drsi, pa tudi glede ogrevanja in zvočne izoliranosti je to prava nočna mora. Druga stvar je nedvomno koncept in estetika dvorane, ki je ohranila pomanjkljivosti podkve in s tem posledično na eni strani omejila število obiskovalcev na minimum, veliko sedežev je slabše kvalitete zaradi slabše vidljivosti, estetika pa nikakor ne oddtehta tega, saj je sedaj dvorana kot kulturni center, ne pa kot gledališka dvorana. Težava za nas se s tem pojavi tudi v ekonomiki, saj pri nas ni zaposlenih igralcev in se predstave iz vstopnic težko pokrijejo, obenem pa tudi kake gostujoče predstave ali kaki drugi dogodki preprosto niso ekonomični.

SMS: Je res, da gledališče pri izvajanju obnove ni imelo besede? Mislim, tako, vsak dan sproti: pri ogledu gradbišča, spremljanju del, sugeriranju, kaj bi bilo morda smiselneje, bolje, primerneje za bodoče vsakdanje delo? Tam namreč, kjer so gledališčniki pri obnovi sodelovali, je bila rešitev dobra (SNG Nova Gorica, stara dvorana v SNG Maribor, Koper …)

Peter Srpčič: To vprašanje je treba nasloviti na takratno vodstvo, saj sem sam prišel kot direktor gledališča vodit to institucijo skoraj dve leti po obnovi.  Dejstvo je, da se sedaj vsi izmikajo temu, da bi imeli kako besedo ali vpliv pri tem in največkrat so za to priročni tisti odsotni, tako da tega drugače kot tako ne morem komentirati.

SMS: Razumem. Kaj pa so danes tisti res najbolj pereči problemi same stavbe?

Peter Srpčič: Besede problem ne maram, dano situacijo vidim kot izziv, za katerega se trudimo, da ga sprejmemeo in razrešimo. Kot prvo je tukaj vlaga, hiša ni bila v delu, ki je vzidan hidroizolirana in posledično se vsako leto ukvarjamo s sanacijo posledic. Drugi izziv je dotrajana tehnična oprema, saj je praktično vsa oprema v gledališču že odpisana, in potrebno bo obnavljati sedanji nabor tehnične opreme. Velik izziv so skladiščni prostori, oz tehnična baza, ki bi jo gledališče potrebovalo, od delavniških do skladiščnih prostorov. Potem so tukaj tla, saj so parketi zvečine uničeni, saj so tukaj arhitekti predvideli popolnoma neprimeren material za namembnost. No, pa seveda nedokončano pročelje, uničena fasada na pročelju, da o estetski neprimernosti dvorane raje ne razpravljam. Skratka izzivov nam ne bo zmanjkalo.

SMS: Prenova, ki je pustila za seboj številne izzive torej … Pustiva raje in raje preidiva k temeljenemu razlogu za ta najin pogovor: k četrt-stoletnici gledališča. Spomniva: leta 1995 je Mestni svet sprejel odlok o ustanovitvi novega zavoda Gledališče Ptuj. Kako bomo obeležili prvih 25 let ponovno profesionaliziranega gledališča?

Peter Srpčič: Glede na to, da se porajanje gledališča nekako včleče čez dve leti sta tukaj pravzaprav dve obletnici, prva je sama formalna ustanovitev, ki je bila 4. decembra 1995, ter pričetek delovanja s prvo predstavo, ki pa je bila 26. februarja 1996. Samo obletnico bomo obeležili s slavnostno akademijo in slavnostno predstavo, katero še zaenkrat ne povemo. Prav tako se pripravlja razstava v tistem času, ki bo vizualno in z materiali zaobjela teh 25. let. Tudi v sodelovanju z mestnim arhivom bomo pripravili in zbrali materiale in najverjetneje bo ob tem jubileju izšla tudi elektronska publikacija o gledališču.

SMS: Fino; praznično bo! Spomnili se bomo, da ima Ptuj gledališko dejavnost že tam od 1786 leta, da je gledališka stavba ena najstarejših na slovenskem (če ne kar najstarejša, v kateri se od samega začetka zgnja teater), da je imelo ptusjko okrajno gledališče več kot dvajset članski igralski ansambel, da je bilo ukinjeno iz administrativnih razlogov in še in še zanimivosti. Peter, za konec tega uvoda v praznovanje – nam lahko prosim skiciraš okvirni pogled v nekaj prihodnjih let. Kaj pripravljate obiskovalcem gledališča?

Peter Srpčič: Ujej, tega je toliko, da bi podrobno naštevanje vzelo veliko več prosotra, kot si ga naj vzamemo v taki obliki, zato bi morda omenil predvsem tisto, kar naj bi nadgradilo naše dosedanje delovanje. Seveda so pred nami bogate gledališke sezone, nove premiere, abonmaji, gostovanja, mednarodna gostovanja, poletni festivalski dogodki. Velika želja in namera pa je v prihodnjih letih najti način in sredtva, da iz zamrznjenega stanja

obudimo naša bienalna festivala SKUP in MONODRAMO,

pa seveda naš projekt mednarodnega sodelovanja, s katerim se kot vodilni partner in pobudnik odpiramo v evropo, govorim pa o projektu, ki ga nameravamo razviti v platformo z naslovom

Mostovi časa. Gre za evropski projekt, katerega iniciator in vodilni partner smo v Mestnem gledališču Ptuj,

preko katerega se bo v sodelovanju s številnimi gledališči in drugimi institucijami iz Slovenije, Evrope in sveta, pripravila, in izvedla serija predstav z zgodovinsko tematiko. Gre za zgodbe naše skupne zgodovine in mitologije, ki nas povezujejo in odslikavajo našo skupno identiteto ter pri tem prestopajo meje in omejitve politike, ekonomije in zgodovine razdvajanja in konfliktov.

To so velike zgodbe, kot je na-primer pri nas na Ptuju zgodba o Parzifalu, katerega je Wolfram von Eschenbach postavil na Ptuj, od tu izvira, je po rodu Gandin (Hajdina) in prihaja od tam, kjer se Grajena izliva v Dravo -iz Ptuja. To so tudi zgodbe iz Avstro-Ogrskega Cesarstva, Iz obdobja Svetega Rimskega cesarstva, slovanske zgodovine in mitologije, obdobja pokristjanjevanja, časov Rimskega imperija, pred-antične zgodovine, mitologije in mistike.

Prostori, kjer se te predstave ustvarijo so trdnjave, gradovi, samostani in drugi zgodovinski objekti, ki na tak način dobijo novo vsebino in namen, predstave nastanejo poleti na teh izvirnih lokacijah, nato krožijo po podobnih ambientih in gledališčih v mestih in gledališčih, ki sodelujejo kot partnerji tega projekta in jih te zgodbe povezujejo.

Začeli bomo z gledališko iniciacijo in prezentacijo zgodb, ob tem paralelno poteka zgodovinska in arheološka raziskava, preiskovanje arhivskega gradiva, literarnih virov, mitskih zgodb in legend, ter seveda dosedanjih umetniških manifestacij te tematike v katerikoli umetniški obliki, snovni, ali nesnovni.

Cilj projekta je, da tako gradimo mostove in vzpostavljamo zavest o tem, kar nam je skupno, kar nas povezuje in zaradi česar lahko in moramo živeti skupaj in sodelovati. Tega pa je ogromno, mnogo več, kot tistega, kar nas razdvaja. Spoznaj sebe in spoznal boš vesolje. Ta napotek iz delfškega preročišča naj nam bo napotilo, ko se podajamo na to pot. Na eni strani skozi raziskovanje odkrivamo svojo zgodbo, ki jo nato skozi znanost  in umetnost prezentiramo. Znanost kot znanstvene, historološke, arheološke, kulturološke, in druge prezentacije, objave, razstave. Umetnost pa v vseh svojih pojavnih oblikah emanira mitološko substanco, mithos ima že po Aristotlu svoj thelos, in to je katharsis, torej gre za proces spoznave in uvida, posvajanja našega skupnega mithosa, da se na tak način očistimo preteklih zablod in napak in s tem stopimo na pot spremembe.

Veličina Ptuja je naša zgodovina, na tem majhnem koščku zemlje so tisočletja pustila številne sledi, tako v materialnem, kot tudi duhovnem smislu.  

V teh krajih domujejo številne zgodbe in junaki, katerih slava sega preko celotnega sveta in preko teh zgodb se povezujemo s celotno Evropo in svetom, te zgodbe so gradniki naše evropske identitete in preko njih gradimo mostove iz preteklosti v sedanjost.

Hvala, Peter, za intervju in naj bo celo leto res slavnostno in uspešno in srečno ter naklonjeni nadaljnjemu razvoju gledališča na Ptuju! Vse najboljše MGP za tvojih 25 let!
Midva pa se znova “slišiva”, ko bo šlo “zares”, ko boste najavili vse te slavnostne dogodke za sezono 2020/21.


Prihodnji gost v rubriki znan©i:
Šef nekoga, ki vidi najdlje nazaj, se ga vidi od najdlje in vsak očarano obrača vanj oči.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: