69/2

4

Prijazna mladenka na recepciji pove, da bo njeno prtljago odnesla kar v sobo, formalnosti pa bodo že opravili kasneje.

»Izvolite, vaša Petoviana,« pravi receptorka in na pult položi kartico. »Ključ vaše sobe pa tudi zunanja vrata v Soundcafe odpira, če bi kdaj zvečer zabluzili v mestu.«

Ja, zabluzilireče. (Čeprav na tem mestu tega ne znamo prevesti ne v angleščino, kaj šele v madžarščino.)

»Sicer pa s Petoviano lahko greste v knjižnico, si nanjo naložite denar in plačujete v vseh lokalih na Ptuju, si izposodite kolo – aja, pardon, zdaj, pozimi, to ne pride v poštev – prav tako pa lahko vstopite v vse mestne muzeje. Kar nekaj jih imate na voljo. No, še to mogoče: če slučajno uporabljate žepnik, si lahko vsebino Petoviane prenesete tudi na svojo napravo in potem kar z njo urejate vse, kar sem povedala. In še veliko drugih reči. No, pa saj boste sama vidla.«

Ja, »boste vidla«, tako jo je vikala, na pol, zaradi svoje mladosti najbrž (bila je Ildikinih let).

»Ja, ja, seveda uporabljam žepnik,« reče Ildikó in iz žepa potegne svilenemu robcu podoben kos blaga, ne kaj dosti večji od zvezkov, kakršne so včasih uporabljali v šoli učenci, da so si vanje še enkrat zapisali vse, kar je že itak pisalo na tabli ali v knjigi.

Receptorka položi Petoviano na posebej označeno mesto za prenašanje podatkov, s tremi veščimi prijemi nekajkrat prestavi Ildikin žepnik, ga položi na prenašalnik podatkov in na dlančni blagajni odtipka šifro. Ildikin žepnik se zasveti, receptorka ga znova razprostre.

»Izvolite, to je to.«

Na žepniku se zdaj prikaže nekakšna čudna maska s pisanimi trakovi najrazličnejših barv.

»Kurent,« pojasni receptorka kar sama. Vajena je takšnega pogleda radovednih turistov. »Naš tradicionalni pustni lik. Boste vidla, res veličasten … Aja, ne boste; vidim, da prej odidete. Škoda. No, pa kdaj drugič.«

(Tudi »boste vidla« vsevedni pripovedovalec žal na tem mestu ne more zapisati v angleščini, ker je enostavno ne zna dovolj – in se mu torej sploh ne bi smelo reči vsevedni –; ne pravilne, kaj šele narobne, in se zato odloči, da bo zgodbo o bivanju Ildikó P. Béres na Ptuju povedal kar lepo po slovensko.) Pove pa receptorka v lepi angleščini: »Letos bo kurentovanje potekalo dolgo, skoraj do sredine marca. Mogoče pa si še premislite.«

»Žal ne bo šlo; obveznosti,« odgovori Ildikó kratko.

»No, potem pa vam priporočam, da obiščete MU.PUŠIM, muzejček pustnih šeg in mask,« reče receptorka, ji izroči žepnik in konča: »Tako, pa sva. Prijetno bivanje na Ptuju.«

»Hvala.«

Ildikó pomisli: ‘Uf, kočijažu niti hvala nisem rekla.’ Pogleda proti izhodu – morda je še tam – in na zasneženi strehi sosednje hiše se izpiše: »Hvala, kočijaž! Ildikó.«

»Kaaaj?! Kako pa to naredite!?«

Tomaž opazi njeno začudenje in se smeji.

»Projekcija. Hologram. Če ima gost dobro misel, se ta pozimi projicira na zasneženo streho. Tako vsak vidi, kaj si mislijo o nas gostje. Seveda pa so – hi, hi – naši prebrisani geekis FAKSRIT-i (fakultete za kreativno skupnostno rabo informacijskih tehnologij) sprogramirali algoritme tako, da se prikažejo samo pozitivne misli in pohvale, ha, ha.«

Ildikó ga nejeverno gleda. Jo zafrkava? Preskuša njeno žensko, za tehniko nič kaj nadarjeno pamet?

»Ne, res,« se zresni Tomaž. »Če ima gost negativno pripombo, se ta samodejno vnese v sistem hotela, kjer biva. S tem imajo hotelirji takojšnjo povratno informacijo o zadovoljstvu svojih gostov. Tudi vse ostale javne institucije na enak način 24 ur na dan zbirajo povratne informacije svojih uporabnikov. Vse dobrose takoj vidi v skupni bazi vsega pozitivnoocenjenega v mestu. Pohvale se samodejno prenesejo tudi v knjigo gostov. Tisto pa, na kar imajo gostje negativne pripombe, gre do lastnikov oz. upravljavcev. Ti potem ažurno pregledajo pripombe in največkrat pomanjkljivosti tudi zelo hitro odpravijo. V gledališču, recimo, že dolgo več ne preštevamo števila gledalcev, pač pa spremljamo njihovo zadovoljstvo. Ko zapuščajo dvorano, pametni biometrični senzorji, nameščeni na izhodu, posredujejo občutke gledalcev v bazo in tako vidimo, kaj jim je ‘naredila’ prestava. Jih je navdušila ali pustila hladne.«

»Zanimivo,« reče Ildikó. »Bom kar zdaj za poskus pomislila tole. Zaprla je oči, za trenutek pomislila in potem izgovorila: »Imam pripombo: rada bi, da bi me, ko se bom vrnila v sobo, tam čakal kak prijazen …« Odprla je eno oko in tiše, da ne bi »padla iz vloge«, vprašala Tomaža: »Kako se mu že reče … no, temule vašemu kosmatincu … Kurenc?«

»Kurent, kurent! Ne kurenc,« se po tihem muza Tomaž in gleda naokoli.

»Da ne boš komu rekla, da bi rada videla pravega kurenca, ha, ha.«

‘Madonca, so pa hiper občutljivi,’ si misli Ildikó. ‘Me prav zanima, kako bi madžarske besede izgovarjal on, prvi dan v Pešti.’

Tega mu ne reče, pač pa: »Kaj sem pa takega rekla?«

»Kurent je eno, kurenc pa se sliši podobno kot kurec, kar pa je čisto nekaj drugega,« ji razloži. Tudi o polglasniku v besedi kurec – če se že pogovarjata o izgovarjavi in če je že kulturologinja – jo pouči. »Kúrecin ne kurêc. Kurc, pogovorno kurc, najboljše, da se ne matraš s polglasnikom in rečeš kar kurc

»Kosmata pa sta oba,« po vseh razlagah poantira Ildikó in hladno doda: »Ha, ha.« Najbrž zato, da bi nekoliko razrahljala ta precej čuden in rahlo opolzek začetni pogovor z gobčnim domačinom o tukajšnjih kosmatincih.

Pogled se ji sprehodi po hišah okoliškega trga.

Strehe hiš, vse tihe in z belo odejo odete, se ji zdijo kakor baročni oblaki, ki so zajadrali prenizko in nasedli na pokrovkah hiš. Z vseh streh visijo kosmi snega in ledene sveče izpod napuščev starodavnih hiš.

‘Kako dolgo že nisem videla česa takega … Prav veliko pa mesto najbrž ne more biti,’ si misli.

Ko sta prihajala, nikjer ni videla ne stolpnic, ne širokih bulvarjev, ne vhodov v podzemno železnico, kakor je vsega tega vajena v Pešti.

‘Ni važno. Nekako bom že preživela ta mesec dni na kmetih,’ reče pri sebi in se nasmehne svoji dramski duhovitosti. ‘Upam, da vse skupaj čim prej mine.’

‘Punca je brihtna in duhovita,’ si misli Tomaž. Reče pa: »Pojdiva, direktorica naju čaka.«

5

Pot ju je vodila po ozki ulici navzgor. Čez vsega nekaj korakov je sredi trga, ki se je razprl pred njima, zagledala stavbo.

»Tukaj boš gostja prihodnji mesec dni,« je pokazal Tomaž proti stavbi. Na vrhu je takoj opazila kip Melpomene, boginje gledališča. Ob gledališču je stala nekakšna visoka steklena škatla.

»Tole pa je Orfejev spomenik,« je dodal, ko je videl, kaj jo zanima.

Na trgu pred gledališčem so – očitno turisti – ležerno postopali od pročelja do pročelja okoliških hiš in fotografirali. Nekaj – najbrž uradnih – jih je s službenimi torbami in odločnejšimi koraki stopalo po ulici navzdol mimo gledališča.

»Slovenski trg,« reče Tomaž. »Zame eden najlepših na Ptuju. Škoda, da boš ostala samo en mesec. Tukaj posije prvo spomladansko sonce in potem gledališčniki spustimo korenine v kavarni pred Orfejevim spomenikom. No, ne sekiraj se, boš že še kdaj prišla,« ji reče, zamahne z roko in doda: »Nikoli ne veš.«

‘Kar misli si,’ si misli Ildikó. Kakšno toplo sonce; če že kje, potem bo spomladi spustila korenine ob knjigah, ko bo pospešeno zaključevala svoj študij in obveznosti na faksu …

»Morda kdaj poleti,« mu vljudnostno odgovori.

Če. Če bo na faksu vse končala v roku. Če ji oče ne bo težil, da samo leta naokoli, in predvsem če bo tu res kaj zanimivega. Vsega tega mu seveda ne pove.

Tomažu zazvoni žepnik. Potegne ga iz žepa jakne in na zaslonu se pokaže ženski obraz.

»Zdravo, kje sta? Je vse v redu?«

»Ja, šefica, je. Vse je v redu. Tu je, z mano; sva že pred bajto.«

»Mi jo prosim daš malo?«

Tomaž položi žepnik na Ildikino dlan.

»Hi, Ildikó. Wellcome in Ptuj! How are you? I’m Petra, a director of city theatre of Ptuj.«

Direktorica ji pove, da mora ta hip nujno na nek nenapovedan sestanek na občino, za kar se ji opravičuje, in da jo bo Tomaž ta čas povabil na pijačo in da se kmalu vidita.

»Tomaž, pelji jo na pijačo. Se oglasim, takoj ko končam. Pazi nanjo.«

»Veš, da bom,« reče Tomaž in pospravi žepnik.

»Vidiš, Ildikó, zdaj te pa lahko po službeni dolžnosti povabim na drink. V teh krajih najrajši pijemo po službeni dolžnosti, hi, hi. Na naročilnico. Pridi.«

Par korakov in že sta v kavarni Ad Rosam.

Tomaž kavalirsko vzame njen plašč, ga obesi in priklopi na e-obešalnik ter pritisne tipko charge.

»Naj se ti medtem zalogovnik toplote lepo napolni. Potrebovala jo boš, precej hladno imamo te dni.« Delovala mu je prezebla.

»A ste vi na Ptuju zmeraj tako prijazni ali je to samo prvič?«

»Jasno samo prvič. Potem smo pa grozni,« odgovori Tomaž. In se smeji.

»Zabavno,« ga samo hudomušno pogleda Ildikó.

Natakarico vpraša, ali imajo kavo Illy.

»Seveda,« odgovori ta.

»Veste, to je moja kava,« ji pojasni.

»Aja? A potem si ti vnukinja tržaškega kavopržca? Županova Ildikó in ne županova Micka?«

Tomaž se smeje in naroči: »Pol pa tudi meni eno njeno plus nula tri mojega.«

Ko dobita kavi, Ildikó opazi, da Tomaž vanjo vlije majhen kozarček rumenkaste tekočine. Tomaž opazi, da Ildikó opazi.

»Roža plus; kava plus tavžentroža. Dobiš pri nas povsod. Res priporočam. Poskusi kdaj, lepo gre skupaj. Pravi dedci pijemo pri nas kavo z dodatkom. Pa ne mislim z mlekom. Nekaj ostrega vlijemo vanjo. Nekateri rum; jaz imam raje tavžentrožo. Lokalno žganje, ki ga že od pamtiveka delajo na Ptuju. Moj dedek je umrl od žganice, slivovke. Razpad jeter, ciroza. No, in resnici na ljubo zaradi vseh ostalih žganj in sranj, ki jih je zlival vase. Tavžentrožo, pelinkovec, karkoli; le jegermajstra, ki je prišel v naše kraje po njegovem mnenju z gnilega zahoda, ni maral. Iz ideoloških razlogov, kot je rekel. Seveda se tudi viskija ni dotaknil. »Kapitalistično sranje,« je vedno govoril in zvrnil vase kaj domačega, ampak prav tako visokooktanskega. Žganici vi pravite palinka, a ne? A mogoče veš, od kod ime?«

Za trenutek se je počutila, kakor da je na izpitu.

»V bistvu ne. Palinka kot palinka pač.«

»Ker te opali! Ha, ha, ha,« je nadaljeval z duhovičenjem Tomaž.

Ildikó se je bolj kislo nasmejala. Kaj pa bi sicer ob mladeniču, ki je imel zmeraj kaj pripomniti in dodati. No, saj ne, da bi bil vsiljiv ali naporen, ampak malo pa je že deloval kot kakšen samooklicani lokalni turistični vodič. Le dežnik mu je še manjkal.

Odpoved sestanka z direktorico ji kar ustreza. Kljub udobnemu potovanju je vendarle rahlo utrujena. Od poti, še bolj pa od preteklih neprespanih noči.

Pomislila je na Attilo; tistega njenega, literarnega, zaradi katerega je tu. Resnični je niti »Kako si potovala?« ni vprašal.

6

Nekaj časa sta še kramljala v kavarni Ad Rosam. Nič posebnega; čvek, kot se iz gostoljubja pač spodobi. Ona malo o njenem študiju, on še malo o tem in onem – v glavnem na temo Ptuja – a je hitro opazil, da je punca pravzaprav utrujena in da bo prav, če jo pusti samo.

V žepu mu je zazvonilo. Pomignil je Ildikó, češ »sori, šefica, takoj bom«, in odbrzel ven, pred lokal, telefonirat. Notri je bilo namreč precej bučno. Gostje – očitno bolj ali manj stalna družba – so se, kot vse kaže, srečali prvič po novem letu, saj so si čestitali, se objemali in se smejali ter naročali rundo za rundo. »Daj še eno rundo« in »Tota pa je zaj moja« sta bila največkrat izrečena stavka.

Ildikó je opazovala vso to domačnost. Po stenah lokalčka so visele fotografije, slike, vsaka miza je bila drugačna, natakarica za šankom pa prav tako v svojevrstni opravi. V zanimivih pisanih hlačah, ki niso bile ne hlače ne krilo niti hlačno krilo. Še najbolj morda kombinacija kombinezona, hlačnega krila in nekakšne tunike. Nekak evro-azijski stil. Kakorkoli, zanimivo, nekaj posebnega.

Srebala je svojo kavo Illy.

Tomaž je hodil pred lokalom gor in dol ter se pogovarjal.

Res ni trajalo prav dolgo, pa je bil nazaj.

»Žal ne bo danes s šefico nič. Ostati je morala na županstvu. Menda so se ene stvari zakomplicirale. Iskreno se ti opravičuje, ker te danes ne bo mogla sprejeti. Te pa vabi jutri na kosilo.«

Ildikó v odpovedi srečanja z direktorico sploh ni videla nobene težave. Briga jo. Prišla je na enomesečno literarno rezidenco, ve, da bo nekega večera javno prebrala svojo zgodboAttila, the Hun/ter,in to je to. In to je vse. Ničesar ne pričakuje in nobene posebne prijaznosti si ne želi. Če že kaj, si želi malo miru in odklopa. Od Budimpešte in vsega skupaj. Ja, tudi od Attile. (Pravzaprav si tukaj prizna to prvič.)

»Saj boš našla sama nazaj v Soundcafe?« jo iz zamaknjenosti prebudi Tomaž.

»Ja, ja, seveda, hvala za gostoljubnost, Tamaš. Pardon, Tomaž.«

»Lahko sem tudi Tamaš, res ni problema. Tako, Tamaš, zdaj pa maš!« se znova zareži, pomaha »baj, baj« in odfrli proti gledališču.

Ko je vstopila v toplo sobo hotela Soundcafe, zaklenila vrata za seboj in se vrgla na posteljo, je na nočni omarici opazila majhno skulpturo. Nekakšen kipec; v kožuh odeto bitje z masko s pisanimi trakovi. Podoba, ki ji jo je receptorka naložila ob prenosu podatkov na njen žepnik.

‘Kur …?’ je pomislila. Dvakrat je morala pomisliti: ‘Kurentali kurenc, kako je že pravilno?’ Kurent, ja, kurent, čisto pravi pomanjšani kurent, o katerem so se pogovarjali ob prihodu. ‘Pa tale Tomaž je res malo … mahnjen!’

Pa Tomaž ni bil čisto nič mahnjen in tokrat s tem kurentom ni imel prav nič. Prvi dan obiska v mestu so vsakega gosta na Ptuju pač presenetili z nečim, kar so razbrali iz njegovih prvih vtisov, njegovih prvih misli ali njegovih prvih vprašanj.

V njenem primeru je bil to pač kurent.

Pritisnila je stikalo on. Maskota se je začela premikati, izvajati nekakšen ples, iz nje pa je prihajalo pločevinasto zvonjenje kravjih zvoncev. Majhni zvonci na lutki so oddajali nesorazmerno glasen zvok. Očitno zadeva ni bila poceni kitajska roba. Res, na figurici je bila PiP-koda: »Produced in Ptuj.«Nemudoma ga je stišala; v hotelu je. Naprej je kurent plesal v tišini.

Padla je v posteljo in zaspala. Spala je globoko, mirno in dolgo spanje.

Kurent se je zdaj, ko ga nihče ni več gledal, samodejno izklopil; varčevanje z baterijo. Naslednji dan, ko ga bo vzela v roke, da si ga pobliže ogleda, bo videla, da na njem piše: »Klinc pa táko, d.o.o.«Ročno delo s Ptuja in tukaj tudi sprogramiran. V slavnostnem letu, ki se je ravnokar začenjalo, bodo prodali na tisoče kurentov v najrazličnejših velikostih. Take miniaturne pa bodo poklonili štirim milijonom gostov, ki jih letos pričakujejo v mestu.

***
(Se nadaljuje.)


Jutri v rubriki znan©i:
O letošnjem slavljencu, ki bo praznoval dve leti. Za uvod uvid.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: