69/1

3. januarja 2069 prispe na ptujsko železniško postajo študentka iz Budimpešte. Mesto praznuje 2000-letnico prve pisne omembe in mlado dekle želi spoznati staro mesto. Vabljeni k branju romana v nadaljevanjih, v katerih boste spoznali tudi kakšnega soseda ali znanca.


1. nadaljevanje

Obstaja samo ena verodostojna skupnost. Človeštvo.

Narod, nacija, razred, kasta, religija, svetovni nazor prebivajo le znotraj človeštva, ne kot ločevanje, temveč kot bogastvo, kot izobilje, toda le, če so podrejeni ideji univerzalnega človeštva.

Béla Hamvas: Filozofija vina

1

V mislih je bila še vsa od včeraj. Utrujena od neprespane noči, ki se je med rjuhami raztegnila v pomečkano jutro novega leta. Hladen, oster zrak ji je rezal v nos, ko se je kakor megla vlekla po ulici Rákóczi proti postaji Keleti.

»Lepo se imej. Ata,« se ji bo izpisalo kakšno uro kasneje na njenem žepniku, v toplem kupeju vlaka številka E615 na relaciji 3B, Budimpešta–Balaton–Benetke.

Zdelo se ji je, da ima tamalo še vso … – kako naj reče – toplo ali vlažno? od njegovega jezika. Korenjaka je imel Attila sinoči z vsakim kozarcem mehkejšega. Kljub temu jo je dobro. Za slovo. Za na pot.

»Najprej te bom od spret, pol pa še od zat,« ji je s kalnimi očmi mačistično zahropel na uho.

Če bi rekla, da ga je še vsega trdega čutila v sebi, bi to ne bilo niti malo res, poleg tega pa bi preveč spominjalo na pogrošne, cenene romane.

Zato tega ne bo rekla.

Odgnala je misel na korenjaka in hodila naprej.

Vedela je, kaj je slaba literatura. Takšna, ki že na prvi strani – zgolj zato, da bi pritegnila bralca – uporabi besedo pička. Ne, ne bo se izražala tako vulgarno kot ta njen Attila. Še najmanj pa uporabljala take besede v svojem dnevniku. Zato bo le kratko zapisala:

  1. januar ’69, četrtek

Odhajam.

Za nekaj časa odhajam, sama. Sama s seboj.

Ti prihajaš.

Hropeš in z izbuljenimi očmi kot bik buljiš vame.

Egri Bikavér.

Pisati želi po svoje. Z malo besedami povedati veliko. Ve, kaj je dobra literatura. Vsaj zdelo se ji je, da ve. Konec koncev študira kulturologijo. Za nek izpit se je poglavja iz Teorije romana Györgya Lukácsa naučila skoraj na pamet. Kasneje jo je navduševal Ingarden. In zadnje čase Bahtin.

Zato v svoj dnevnik ne bo zapisala »pičko sem imela še vso toplo«, ne, to isto bo ubesedila drugače. Ker za to gre. Za besede. Za upovedovanje. Navsezadnje zaradi besed potuje na Ptuj.

V njenem primeru, tako si je mislila, je šlo še najbolj za tole – ja, tako bo vnesla v dnevnik: »Mlahav kos Attilovega mesa sem s svojim jezičkom, ki ga krasi komaj opazen piercing, urno spremenila v trd bat.«

Tako bi ji bilo všeč. Zato bo tako tudi zapisala. Pozneje, na vlaku. V svoj dnevnik. Oziroma v nekakšno besedno skicirko.

Torej: »Mlahav kos Attilovega mesa sem s svojim jezičkom, ki ga krasi komaj opazen piercing, urno spremenila v trd bat.«

Čeprav zaradi prevelike količine alkohola, kot vemo, ni bilo čisto tako. No, sploh ni bilo tako; niti najmanj.

‘Pa zdaj ne gre za to, kako je bilo, ampak kako bi lahko bilo,’ si je mislila, ko je stopala proti južnemu kolodvoru.

Tretji januar je. Zapušča Pešto. Že čez dober mesec bo nazaj. Obveznosti na fakulteti ji bodo ves ta čas visele za vratom. Nihče ne bo ničesar opravil namesto nje.

»Ildikó, nihče ne bo ničesar opravil namesto tebe,« je v sebi zaslišala očetov glas.

»Ata« je strojnik. Prijazen, prijeten in hkrati – kot se za mašinista spodobi – stvaren.

Tako je na tej stvari. Kar se tiče družine. Najbolj na kratko.

Mama? Mama že nekaj let živi z drugim. V mestu Szeged, na jugu države. Ko sta se ločila, si je Ildikó dodala še mamin priimek. P., začetnico maminega priimka. Malo zato, da bi s tem pokazala, da jo ima še zmeraj rada, malo pa zato, ker se ji je to zdelo imenitno: pesnik Sándor Petőfi je bil mamin praprapradedek.

Ildikó je ostala pri očetu. Predvsem zaradi fakultete. Še najbolj pa zato, ker je mamin novi partner enostavno kreten. No, tega ji seveda ni nikoli rekla. Si je pa tako mislila. Ves čas. (‘V čem je razlika?’ je pomislila ta hip.)

»Ime mi je P. Béres Ildikó. Stara sem dvaindvajset let, prihajam iz Budimpešte in študiram kulturologijo.« Tako si je tiho ponovila, v angleškem jeziku. Tako se bo predstavila.

»I’m P. Béres Ildikó. I’m twenty two years old and I study culturology on the Corvinus University of Budapest,« bo že čez slabi dve uri v tekoči angleščini povedala nekomu, ki naj bi jo pričakal na cilju. Madžarskih vokalov seveda ne bo mogla skriti; tiste zapletene slalomske kombinacije ozkih in širokih e-jev, preglašenih o-jev in vseh ostalih glasov, ki so tujcem, roko na srce, rahlo smešni.

Petőfi Béres Ildikó; s preglasom na ő v Petőfiin s poudarkom na prvem ozkem e ter z drugim širokim, nenaglašenim, kratkim v Béres. In priimkom spredaj.

Zmeraj takoj, ko nekdo ponovi njeno ime, ve, ali ima opraviti s človekom, ki ima posluh za jezik, mogoče pa tudi sicer, recimo, posluh za ljudi.

‘Le kdo me bo čakal? S kom vse bom imela opravka ta mesec dni?’ si je mislila. Enomesečnega študijskega potovanja se je veselila. Morda tudi malček zato, ker ji je Attila šel zadnje čase že kar rahlo na živce. ‘Ja, potrebujem dopust,’ si misli. In v dnevnik kasneje zapiše:

Mlahav kos Attilovega mesa sem s svojim jezičkom, ki ga krasi komaj opazen piercing, urno spremenila v trd bat. Ječal je. Niti slutil ni, da je moj ječar. Potrebujem dopust. Dopustiti si moram malo gledanja v zrak in zadihati pred naslednjim semestrom. Ja, tako pač je: na živce mi gre.

Na šestem peronu zahodnega kolodvora, obdana z megleno kopreno – je mogoče, da je na tej velikanski postaji skoraj sama? – stopa na vlak. Ali pa se ji samo zdi, da je sama. Hladno je; vsa je zavita v topel šal, samo zaspane oči kukajo v mrzlo jutro, kapo in rokavice ima nastavljene na extreme. Najdaljša noč v letu se zdi že zdavnaj mimo, lenoben prvojanuarski dan prav tako, in ker eden ni nobeden, naj bo tak še drugi, si je rekla včeraj in preživela ves dan v pižami.

Četrtek je, 3. januar 2069. Prvi delovni dan novega leta.

Njeni sošolci bodo kmalu začeli semestralne počitnice, ona pa odhaja na kratko študijsko potovanje. Natančneje: na enomesečno rezidenčno gostovanje v sosednjo Slovenijo, v mesto Ptuj. Ime mesta ji je lažje napisati kot izgovoriti.

Na Ptuj prihaja zaradi ljubezni. Njena ljubezen pa je literatura. Mama pravi, da ima to po prapradedku – seveda po njeni, mamini strani – madžarskem pesniku iz 19. stoletja, Sándorju Petőfiju. Oče, kadar pogovor s kolegi nanese na vprašanje, kaj dela njegova mala Ildikó, hitro v šali pove, da v glavnem nič, da samo bere, in to skladovnice raznoraznih knjig. Nakar sarkastično doda, da ima to pač po mamini strani; ne delati nič. »Da bi vsaj brala knjige za šolo,« oče zamomlja nazadnje po tihem. Bolj zavzdihne, pravzaprav.

»Upam, da boš kmalu končala faks; in si našla kakšno službo,« ji v glavnem vedno reče oče, ko beseda nanese na šolo, in obvezno – kakor pri obveznem programu umetnostnega drsanja – doda: »Mislim, če dandanes kdo še sploh rabi kulturologa …« In šola je redna tema.

Nakar še enkrat zavzdihne in to je potem običajno to. Nekakšen ritual na temo »moja mala odrasla hči«. Ildikó očetu ne zameri. Ve, da jo ima rad. Ve, da oče ve, da svet potrebuje vse, tudi kulturologe. Ampak ne more si pomagati, da se ne bi izrazil kot pač se. Najbrž se drugače v resnici niti ne zna.

Da je njegova Ildikó dobila nagrado, seveda ni pozabil povedati nikomur v službi. Še njo, svojo nekdanjo ženo, je poklical, da bi ji sporočil novico, ki jo bo gotovo neskončno razveselila. Česar sicer že dolgo ne počne več (kliče svojo nekdanjo ženo). »No, ma mogoče le ni tako slabo, da je mala malo tudi po tebi,« ji reče, preden odloži telefon.

V službi pa se pohvali: »Moja Ildikó je dobila nagrado na mednarodnem pisateljskem natečaju. Povabljena je na enomesečno … in to, dragi moji, popolnoma brezplačno …« – tu bi bila, če bi ob tem, karje izrekel, hoteli tudi povedati, kakoje to izrekel, brez dvoma klicaj in mastni tisk – »… brezplačnoštudijsko rezidenco v Slovenijo. Hja, kaj čmo, otrok se je vrgel čisto po fotru; tudi jaz sem dobil v šoli nagrado, enodnevni izlet v Bratislavo. Za najboljši izdelek pri modelarskem krožku.«

Sodelavci so se smejali. On pa je bil ponosen. Na svojo malo Ildikó, ki se je vrgla čisto po fotru.
Takole je bilo: gledališče s Ptuja je razpisalo nagrado za kratko zgodbo, ki bi povezala razvpitega hunskega vojščaka Attilo in starodavno mesto Ptuj. Ljudsko izročilo namreč pravi, da naj bi bil Attila pokopan v bližini Ptuja. Menda pod gričkom, na katerem danes stoji cerkvica nekega svetnika. Ali pa kar v sedmih krstah nekje na dnu Drave.

Ildikó je na spletni strani univerze našla natečaj in napisala kratko zgodbo (bolj kot hunski vojskovodja jo je pravzaprav navdihnil njen Attila), jo poslala in zdaj sedi na vlaku za Ptuj. Prihodnji mesec dni bo gostja ptujskega mestnega gledališča.

Nasproti nje sedita gospod in gospa. Gospa še vsa natupirana. Frizura ji drži najbrž še od nedavnega upokojenskega žura v kakšni od peških kleti; gospod pa z debelimi starinskimi očali, kakršne so nosili nekoč, in s križankarsko revijo v rokah. Gospa kinka, gospod s svinčnikom v roki rešuje križanko. Občasno gre z desno roko v žep – v njem ima radirko – in potem previdno pobriše, kar je napisal. Z roko počisti ostanke radirke. Odpihne jih. Nakar gre z roko dvakrat, trikrat po papirju. Potem po tihem – samo ustnice se mu rahlo premikajo – preveri novo rešitev. Ali bo njegova zamrmrana beseda šla v križanko? – Bo. In jo prêcej zadovoljno zapiše. Potem znova z milimetrsko natančnostjo radira in si grize ustnico; očitno ni šla.

Ildikó se dela, da spi. V resnici pa ga natančno opazuje. Rada opazuje ljudi. Zapre oči, nekaj časa vidi samo črno, potem jih odpre in gospod zdaj momlja, zdi se ji, da preklinja, in znova radira.

‘Očitno živi še v preteklem stoletju,’ si misli Ildikó, ko ga gleda s tole ugankarsko revijo na papirju. Če kdo dandanes še rešuje križanke, potem, če že, počne to na svojem žepniku, ne pa na papirju. Škoda dreves.

Ildikó iz nahrbtnika potegne žepnik, ga razgrne in pogleda, kakšno vreme bo na Ptuju.

Čaka jo neprebrano sporočilo: »Lubica, lepo se mej. Ata.«

Lepo, si misli. Bilo bi lepo, če bi ji takšno sporočilo poslal Attila.

»Ptuj – sneži,« piše na žepniku. No, piše v resnici samo »Ptuj«. Poleg pa je narisan oblaček s snežinkami.

Le ura in pol vožnje, pa bo tam.

‘Pravzaprav ne vem, kaj naj pričakujem,’ pomisli Ildikó. ‘Mislim, razen snega.’

Edino, kar o mestu ve, je izvedela na stari dobri Wikipediji. Marco Polovvodnik po Ptuju je kupila v zadnjem trenutku. Ni ga še imela časa pogledati. Bo, ko bo tam. Letos na Ptuju proslavljajo dvatisočletnico prve pisne omembe mesta – to je vedela, ker so to navedli kot razlog za natečaj za kratko zgodbo.

Ko je na fakulteti pripovedovala, kam gre, ji je profesorica antropologije rekla, da je nekoč, takrat še tudi sama študentka, poslušala predavanje znanega italijanskega pisatelja iz Trsta. Profesorica se ni spomnila njegovega priimka. Ne tisti hip. Pisal se je pravzaprav podobno, kakor da bi rekel »Madžaris« … Morda »Magiaris« ali pa »Magaris« … No, pa saj ni pomemben, njegov priimek. V literaturo je vnesel pojem Mitteleuropa. To je pomembno. Kot tisti Avstrijec Handke. Ki je bil v bistvu po materini strani Slovenec. Nedavno je v gledališču Katona gledala njegovo igro Publikumsbeschimpfung. Še vedno nenavadno besedilo, čeprav je nastalo pred skoraj sto leti. Ampak to je že neka druga tema. Kaj je že pomislila? Aja, profesorica antropologije je rada začenjala pri eni, končala pa pri čisto neki drugi temi. Pravzaprav petnajsti. Torej: tržaški pisatelj je v Pešto prišel z vlakom, po progi, po kateri ravnokar potuje tudi sama; le da v nasprotni smeri. Pa se je za nekaj dni ustavil na Ptuju. Pritegnila da ga je slavna rimska preteklost mesta. Nakar je študentom o mestu povedal tole: »Ptui, cari colleghi – una citta bellissima, pero morta.«*

(*Ita.: ‘Ptuj, dragi kolegi – prekrasno mesto, ampak mrtvo.’)

Ampak tole z Magarisomin njeno že rahlo pozabljivo – predvsem pa preskakljivo – profesorico antropologije je bilo tam nekje, v prejšnjem stoletju, še pred padcem Berlinskega zidu.

‘Bomo videli,’ si je mislila, ‘kako bo »Ptui« izgledal zdaj.’

Je »una citta vivace« ali res »morta«?

2

‘Na Ptuju si bom privoščila mesec dni postanka na potovanju do diplome,’ si reče.

Malo miru ji bo prišlo kar prav. Mesec dni gledanja v zrak, potem pa nazaj domov. Med knjige in izpite, ki jo še čakajo na univerzi. Nazaj med očetova nepozabna vprašanja: »Ilidkó, kaj pa ti misliš s to svojo kulturologijo pravzaprav delati?« (Joj, ne že spet.) »Kje boš dobila službo?« (Kakor da ne bi vedel, da dandanes skoraj vsi živijo samo še od projektov.)

»Kdo dandanes sploh rabi kulturologa?« (»Niiiiihče,« bi mu najraje zabrusila v obraz, kakor pri igrici kdo se boji črnega moža.)

»A ti veš, kakšne plače so v kulturi?« Poznala jih je na pamet, vsa vprašanja. Odgovora nobenega.

Inženir strojništva pač. Človek iz prejšnjega stoletja. Več na poti kot v Pešti. V Pešti predava, v Győru pa vodi razvojni oddelek elektromobilskega koncerna Elaudi.

Sneži. Nekoč bi vožnja do Ptuja trajala celih pet ur. Tako ji je rekla mama, ko ji je Ildikó povedala, kam gre. Tudi mama in oče sta namreč davno tega potovala po tej isti progi; v Benetke. Bila sta mlada in zaljubljena in skoraj ves dan trajajoča vožnja ju ni prav nič motila. Ildikó bo na Ptuju v manj kot dveh urah. Vlak se bo ustavil samo ob Balatonu, v Siófoku, naslednja postaja pa bo že Ptuj. Potem stoji samo še v Ljubljani, končna postaja pa so Mestre – Benetke.

Ildikó gleda skozi okno. Močno je začelo snežiti. Upa, da bo snega tam, na Ptuju, manj.

Do Benetk bo pa tudi kdaj še treba, pomisli. Mogoče res z vlakom, z Attilo. Kot sta šla ata in mama. Ali pa raje ne, da se ne bo končalo kot z njima …

‘Najbolje bi bilo s kakšnim starodobnikom, takšnim, ki bi imel še kupeje,’ pomisli in sanjari naprej. ‘S čim manj motnjami, ha, ha. Seveda brez interneta. Sicer bi Attila gotovo nonstop igral na žepniku ligo prvakov. Namesto da bi se pogovarjal z mano.’

Ukvarjalz mano,’ je v glavi precizirala svojo misel.

Zaspala je.

Med nežnim pozibavanjem brzečega vlaka je v polsnu razmišljala: ne bi si mislila, da ji bo izmišljanje zgodb prineslo mesec dni brezplačnega bivanja v tuji deželi.

Sanjari o Attili – tistem hunskem vojskovodji – in o svoji zgodbi … ter o mestu, kamor gre. Kakšno bo? Kaj vse jo čaka tam?

Pred notranjimi očmi se ji ne pokaže prav nič. Ničesar ne zagleda. Vse je samo črno. Vlak šumi skozi pokrajino, in ko odpre oči, skozi okno vagona ne vidi več ničesar. Samo belino. Snežinke kakor tanko pisalo zarisujejo črte po šipi … Velika belina. Kaj pa, če sanja? Če res, potem nemi črno-beli film. S šumečo glasbeno spremljavo.

Iz dremeža jo predrami opozorilni zvočni signal. Na zaslonu vagona se izpiše »Ptuj«, poleg pa številke, ki odštevajo čas do prihoda: »01 min, 00 sek«. Vzame prtljago in že začuti zaviranje hitrega vlaka. Pojemek jo potisne pred vrata na koncu hodnika vagona in komaj ostane na nogah.

»Ksssss…« Vrata vagona se odprejo.

Izstopi v beli dan.

3

Neodločno naredi nekaj korakov proti železniški postaji. Ne sneži več. »Vivat, Poetovio – Pettau – Ptuj, 69–2069, še naslednjih tisoč let!« piše na postaji. Takšne napise z neonskimi lučmi je nekoč videla na starih fotografijah iz časov, ki sta jih oče in mama imenovala »težki socializem«. ‘Simpatične črke, precej retro,’ si misli. Njen žepnik takšne tipografije ob vsem naboru zilijonov fontov zagotovo nima. »Vivat,« in »69–2069,« je utripal napis. Pa ne tako, bleščeče in nasilno … Ne, nekako bolj prelivalo se je. Zaslon je nežno menjaval barve in očitno se je napis počasi, črko po črko spreminjal in vsebino izpisoval v različnih tujih jezikih. Angleško, nemško, italijansko … te jezike je prepoznala … Kaj pa je to za ena pisava? Očitno tudi v japonščini. Potem sta sledila še napisa v arabščini in hebrejščini. Zakaj pa ne tudi v madžarščini? Komaj je pomislila, se je napis v hipu spremenil: »Poetovio – Pettau – Ptuj, 69–2069, A következő ezer évre, a következő évre!«

Neverjetno! Pomisli, da si morda vseeno domišlja. Kaj pa, če bi poskusila po rusko? (Učila se je ruščine, za zabavo, s pomočjo spleta.) Na zaslonu se zdaj počasi izpiše: »Poetovio – Pettau – Ptuj, 69–2069, Ещё на следующую тысячу лет!«

Duhovito se ji zdi. Da je bila za madžarščino na vrsti prav ruščina. Kakšno naključje.

Nekaj malega je znala tudi finsko. Zaradi seminarja, ki ga je poslušala v prvem letniku – Skupne značilnosti ugrofinskih jezikov. ‘Kako se že reče tisoč po finsko?’ pomisli. In zaslon se spet spremeni: »Poetovio – Pettau – Ptuj, 69–2069, Eläköön tuhat vuotta!«

‘Pa to ne more biti res! Noro!’ pomisli in se nasmehne, in ko takole stoji in opazuje kalejdoskopsko spreminjanje napisa, si reče: ‘No, no, me prav zanima, ali bom tukaj srečala kakšnega finskega ali japonskega turista.’

»Ildikó Petőfi Béres?«

Nekdo jo kliče. Popolnoma pravilno je izgovoril priimek Petőfi. S širokim e-jem in preglasom na o. Béres pa je narobe. Prvi e bi moral biti ozek, naglašen, drugi širok. Slalomska kombinacija. Težka, jasno. Ve. Zato jo je klicatelj izgovoril, kot je bilo pač najbližje slovenskemu jeziku: kot da nekaj bêreš.

Od daleč, s konca postaje, ji nekdo maha z velikim žepnikom, skoraj nekakšno zastavo, na kateri piše: Ildikó Petőfi Béres.

Fant, na prvi pogled ne kaj dosti starejši od nje, pogleduje proti njej; očitno čaka njo.

‘Aha, najbrž človek iz teatra,’ pomisli Ildikó.

Ne sneži več, vendar piha mrzel, oster veter. Zrak je čist in reže kot britev. Še bolj kot v Pešti.

»Hello, I am Ildikó Béres,« reče hitro, ker ji je kar malo nerodno ob tem rahlo teatralnem sprejemu. In izpusti priimek Petőfi; da bi olajšala slalomsko progo.

»Jó napot kívánok tisztelt Béres Petőfi Ildikó kisasszony, kezét csókolom,** my name is Tomaž, I’m waiting for you. You are wellcome.« To ji zdrdra multilingvalno, kakor da bi hotel pokazati, da z občutkom za globalno. Z občutkom za pravorečni veleslalom. Nakar mladenič urno zgrabi njen kovček. »Come, folow me, it’s cold today.«

(**Madž.: ‘Dober dan želim, spoštovana gospodičnica Ildikó Petőfi Béres. Poljubljam roko.’)

Pred postajo je stala kočija. Z vpreženimi konji. Kočija na saneh! Zanjo?!

Se mi sanja, še spim, sem se med vožnjo v vagonu z restavracijo napila ali sem na kakšnem filmskem setu, kjer snemajo nov film?! sem pomislila, bo pozneje zapisala v svoj dnevnik.

Črna konja, vpeta v snežne sani, čakata na gostjo in na ukaz. Ildikó začudeno samo strmi. Tomaž to opazi in jo smehljaje povabi: »Pridite, pridite, Ildikó. Praznujemo. Celo leto bomo. In vi ste naša prva gostja. Odpirate sezono! – lova na naj obiskovalca mesta ob njegovi 2000-letnici, zato si zaslužite poseben tretma, mislim transfer,« se muza.

Ko Tomaž vidi, kako začudeno gleda vanj in v konja, reče: »Sem mislil, da ste Madžari veliki ljubitelji konj?« In se reži kot počen pisker.

»Hvala vam, Tamaš,« mu vljudno vrne nasmeh, stopi na sani in se zavije v volneno odejo, ki jo čaka na klopi. »Smo, ampak … bilo je nekoč … tradicija … v resnici dandanes še komaj kje vidiš konjsko vprego.«

»Dűja!« zavpije kočijaž. Vranec in šimelj potegneta sani.
S Tomažem vljudnostno poklepeta, kako da sta si imeni Tamaš in Tomaž podobni, on ji pove legendo o Kralju Matjažu, ona njemu, da je v zahvalo za njegovo prijaznost povabljen v restavracijo MátyásPincev Pešti, če bo kdaj prišel na Madžarsko, in da je naj nikar ne vika.

»V redu; ti mi pa lahko kar mirno rečeš Tamaš. V Mátyás Pince sem pa že bil. Pred dvema letoma, na izletu s firmo. Uradno se je reklo ‘strokovno izpopolnjevanje’; nek interreg projekt. Ogledali smo si vaše gledališče Nemzeti Színházob Donavi. Potem pa še neko Molnárjevo igro in se po predstavi v Mátyás Pince nažgali kot akse. Palinka, bikaver in tokaj so nas lepo dotolkli, ha, ha. I love interreg project in plačani team building,« se je režal.

Tomaž ji med vožnjo proti mestu pove, da je zaposlen v gledališču.

»Kot kaj?« ga vpraša.

»Mädchen fűr alles.«

Ildikó se nasmeji; ni ji treba prevajati. »Ich verstehe,« reče in ga pogleda s prepričljivo odigranim sočutjem.

Najprej jo bo odpeljal v apartma, kjer bo stanovala, da na hitro odloži prtljago, nato pa ju že pričakuje direktorica gledališča.

Konja kopitljata po zasneženi cesti. Kaže, da je kolesarska steza v zimskih razmerah postala pot za snežne kočije. Prav hecno je videti znak za kolesarsko stezo, ki kot kakšno strašilo na palici štrli iz kupa snega, medtem ko se po njej pelje čisto prava konjska snežna vprega. Ni še videla konjske vprege, ki bi vlekla sani po mestu. No, tudi po mestecu ne. Ne v živo. Tudi na Madžarskem, kjer so dejansko sloveli kot ljubitelji konj, ne.

»A tole s konji ste organizirali res posebej zame?« ga nagajivo vpraša, da bi tudi sama izpadla vsaj malo duhovita.

»Ja menda ja,« odgovori Tomaž. »Tu smo doma sami prijazni ljudje,« reče. »Nič se mi ti ne sekiraj,« skuša biti velikodušen. »Mesto je majhno, poleti goste prevažamo z majhnimi solarnimi kočijami, ki so jih projektirali študentje ptujske fakultete za mehatroniko. Zelo smešne so. Oblikovalci so si jih zamislili kot nekakšne sodčke na kolesih. Škoda, da jih ne boš videla. No, pozimi pa vozimo goste v tehle retro snežnih saneh iz 19. stoletja.«

Ildikó ga posluša. Gleda naokoli. Prvega vtisa si ne bo mogla ustvariti drugič. Tomaž poskuša biti čim bolj prijazen. Ne bo imel druge priložnosti za dober prvi vtis.

Ildikó opazi nekaj nenavadnega: kamorkoli pogleda, se prižgejo novoletni okraski. Svetlobni zvonovi se premaknejo, levo-desno, ona pa zasliši zvonjenje. Sliši prav? Pogleda Tomaža, ne reče pa nič. Tomaž ve, o čem se sprašuje.

»Ja, ja, prav imaš. Kamorkoli usmeriš pogled, se prižgejo novoletni okraski. Sicer se jih pa ne vidi. S posebnimi biometričnimi senzorji za prepoznavanje pogleda sama sprožiš osvetlitev. In ko se premaknejo svetlobni zvonovi, na saneh zaslišiš še zvonjenje. Ja, to so tile naši tehnični friki. Mestna osvetlitev je bila nekoč popolnoma statična. Starši so mi pripovedovali, da so menda na okna in strehe hiš obešali čisto prave žarnice na nitko, povezne s stotinami metrov električnih kablov. Menda so take lučke hodili gledat v Ljubljano pa v Zagreb, ki je slovel po najlepšem božično-novoletnem sejmu v Evropi. Neko leto celo baje v Koper, kjer je nek župan, da bi zmagal volitve, ki so se bližale, mesto preplavil z lučkami. Da je bilo bolj pisano, so bile žarnice različnih barv. Iz Avstrije in Nemčije, kamor so se s trebuhom za kruhom odselili mnogi iz teh krajev, so nekoč zdomci prinašali lučke, ki so imele vgrajenih nekaj različnih načinov utripanja žarnic. To je menda bilo za tiste čase nekaj posebnega, znajo povedati starejši ljudje. Božički so zamenjali Dedka Mraza. Plezali so po svetlobnih lestvah na pročelju zgradb, hiše so bile obrobljene s sijočimi lučkami, novoletne jelke so utripale na sto načinov … No, ampak pred kakšnimi dvajsetimi leti so se na Ptuju odločili, da bodo svetlobni smog v mestu zmanjšali, in tako imamo zdaj vse mesto okrašeno z najnovejšo tehnologijo svetil, ki se jih krmili individualno; na daljavo, na misel. Saj si že sama ugotovila. No, če želiš, kar poskusi: zamisli si nek stavek. Pomisli na nekaj in poglej, kaj se bo zgodilo.«

‘Zabaven, tale Tamaš. Malo veliko govori, in če je res samo pol …’ si misli Ildikó. Poskusila pa vseeno bo. Kaj jo pa stane. In je pomislila … Na pročelju stanovanjskega bloka, mimo katerega sta se ravnokar peljala, je zasijal napis: »Szimpatikus pasi ez a Tamás.«***

(***Madž.: ’Simpatičen tipček, tale Tamaš.’)

»Kaj to pomeni?« jo je vprašal.

»Nič; mislim, nič posebnega,« mu rahlo v zadregi odgovori.

‘Groza, to res deluje,’ pomisli Ildikó.

»Povej mi, kaj si napisala,« vztraja Tomaž, ko vidi napisano svoje ime.

»Piše: ‘Hvala, da me pelješ, Tamás’,« mu je prevedla v angleščino. Sicer ne čisto pravilno; ker v resnici je pomislila: ‘Simpa tipček, tale Tamaš.’

Tomaž se je nasmehnil: »Prosim, prosim, z veseljem. Kot rečeno: lahko me kar mirno kličeš Tamaš, če ti je to lažje; no problem,« in se med vožnjo še naprej šalil: »No, Tomaž – to zdaj maš: Tamaš!«

4

Pospremil jo je do hotelčka z imenom Soundcafe. 

***

(Se nadaluje.)


Prihodjič v rubriki znan©i:
O letošnjem slavljencu, ki bo praznoval dve leti. Kdo ve, kdo je to?


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: