Z Ireno Bezjak o gospeh, ki živijo na visoki nogi

Irena Bezjak

Partnerica, mati, hči, prijateljica, prevajalka, občasno predavateljica hrvaščine, lokalna turistična vodnica, vseživljenjska učenka, sodelavka, vneta vrtičkarica, kreativka in rekreativka, kmalu inženir kmetijstva in krajine, knjigožerka, radovednica, (ne)navadna občanka. Najbolje uspeva v naslednjih habitatih: predmestje, podeželje, vrt, gozd, travniški sadovnjak, mestni park. Habitus: srednje bujne, pokončne rasti, odporna sorta, globoke korenine, s primerno krošnjo.


SMS: Irena, dlje časa sledim tvojim zapisom na FB na temo dreves. Hitro se vidi: si »navadna občanka«, ki ve o tej temi po mojem mnenju največ, pozna stvari široko. Najprej: od kdaj tvoja »ljubezen« do dreves? Niti vedel nisem, da si v tej »tematiki« tako »notri« ….?

Irena Bezjak: To je najbrž vprašanje tipa: « Kako dolgo se že ukvarjaš …« in  bojim se, da nanj morem ustrezno odgovoriti. Lahko le poskusim nanizati nekaj okoliščin, ki so najbrž vplivale na moj odnos do dreves. Odkar pomnim, sem s starši pogosto zahajala v gozd. Ko sem kot otrok preživljala počitnice pri babici v Halozah, se mi je zdelo povsem običajno vstati ob svitu in iti v gozd, in to bosa. Kot najstnica sem se hodila umirjat, velikokrat pa tudi učit, v mir bližnjega gozda ob Dravi. Nato se mi je zgodila odraslost in z njo povezane obveznosti in skrbi, zato sem le stežka našla čas za gozd in drevesa. Očitno nisem dobro prenašala te odtegnitve, saj sem svoj 30. rojstni dan praznovala tako, da sem si »podarila« tavanje od jutra do večera po povsem neznanem gozdu. Vem, postajam dolgočasna … zato bi tukaj sklenila, da očitno nisem »v tematiki« kot praviš ti, ampak je to v meni. Najbrž mi je zato tako zelo blizu misel Johna Fowlesa:

Na nek skrivnosten način se mi gozdovi nikoli niso zdeli negibni. S stališča fizike hodim skozi gozd, s stališča metafizike pa gozd hodi skozme.

John Fowles

SMS: Ja, to vprašanje je bilo tega tipa. V pogovoru bi se osredinila na fizko, če si za to. V čem je, Irena, v bistvu problem dreves v urbanih okoljih v Sloveniji? Vidimo namreč, da ptujski primer ni edini? Kje so pravi, globinski vzroki za to, da se tahko mačehovsko obnašamo do dreves? 

Irena Bezjak: Če bi poznala vzrok, bi se mi vsaj približno sanjalo o odgovoru. Ne morem razumeti (samo)destruktivne ihte, ki je zavladala v zvezi z drevesi v mestih v preteklih nekaj letih. Ne morem doumeti, da je bilo še pred osamosvojitvijo  Slovenije dobro poskrbljeno za zeleno infrastrukturo  v mestih, da so se zelene površine samoumevno in dokaj strokovno urejale v okviru komunalnih storitev in še manj mi je jasno, zakaj je prišlo do opuščanja take prakse. Po skoraj 20 letih se ustrezno vzdrževanje in ohranjanje zelene infrastrukture kaže kot nerešljiv problem in kot pretirani strošek in to v času razvijanja konceptov pametnih mest, tkim. mestnega menagementa in podobno. Ko sem razmišljala o vzrokih za tako stanje, se nisem mogla otresti misli v zvezi s splošnim pomanjkanjem odnosa do skupnega dobra, torej niti ne o odklonilnem odnosu (to bi še razumela), ampak odsotnosti odnosa. Pravzaprav smo priča absurdu: več odnosa, ali celo naklonjenosti, je zaznati do avtomobilov, parkirnih prostorov, do enovitih tlakovanih površin brez vsebine, kot do dreves, ki bi nam lahko pomagala omiliti škodo, ki smo jo naredili okolju – pravzaprav samim sebi. Rekla bi, da še nismo ugotovili, da naj bi napredek (po SSKJ: prehod z nižje stopnje na višjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti) vključeval predvsem višjo kakovost življenja. Kakovosti življenja brez dreves pa ni. Kot sem že velikokrat povedala in napisala: najbrž je stanje v zvezi z drevesi v mestih, ki smo mu priča v preteklih nekaj letih, posledica nepoznavanja osnov delovanja narave in družbe.

SMS: Ampak, občani se glede dreves v svojem urabanem okolju prebujajo. V bistvu povsod, ne le na Ptuju. Kako vidiš ptujsko zasajanje v zadnjem času? Zakaj gre tako počasi? (Upam, da se bosta v komentarjih vključila Iztok Pohorec in Alen Iljevec, ki bi gotovo imela kaj povedati, zakaj je PJN potreboval tolko časa (eno leto) za zasaditev dveh vrb.)

Irena Bezjak: Res je, občani se prebujamo, a to je dolgotrajen proces. Med dolgoletnim dremežem so prioritete postale npr. gradnje trgovskih centrov. Zelene površine mesta so postale postranska stvar. Februarja 2015 se je zgodil golosek na S pobočju grajskega griča, brez napovedi in širše razprave ter brez ustrezne dolgoročne vizije. Kot da se tako drastična sprememba v središču mesta občanov ne tiče. Pustimo ob strani, da gre za zemljišče v lasti države – sredi mesta smo imeli urbani gozd, pa njegove vrednosti nismo prepoznali, dokler ga nismo izgubili. Kmalu je sledilo bizarno obžagovanje dreves na J pobočju in nato l. 2017 novica, da je v projektu prenove tržnice načrtovana odstranitev 7 starih katalp, kar je bilo javnosti skrito med vrsticami projekta. Šele takrat se je večje število občanov začelo spraševati, kdo in kako odloča o javnem prostoru, kaj je javni interes, kakšne bodo dolgoročne posledice odločitev … 

Sama sem se takrat začela spraševati, komu pravzaprav pripada to mesto in kaj se je zgodilo s skupnostjo.

V nekaj mesecih je sledilo »prebujenje«, kot praviš. 

Pravzaprav je šlo za spoznanje, da mestna oblast na javnem prostoru z zeleno infrastrukturo lahko počne, kar se ji zazdi: podira, neustrezno obrezuje in  obglavlja drevesa, ukine zelene površine in jih prekrije z asfaltom ali betonom, škropi s strupi, in da za tovrstne storitve lahko najame kogarkoli, ki je vsaj približno usposobljen. Še najraje seveda izvajalca, ki postavi najnižjo ceno za svojo storitev. Na drugi strani pa pobuda občanov, ki bi želeli zasaditi drevesa na javni površini, kar bi imelo mnoge pozitivne učinke na kvaliteto življenja v mestu, naleti na vrsto ovir: npr. zahtevo po strokovnem mnenju krajinskih arhitektov, arboristov, mnenje in nadzor Zavoda za varstvo kulturne dediščine in postopek s tem postane izjemno zapleten in drag. Na tak način se ustvarja splošen vtis, da je ceneje in gospodarneje drevesa podreti in zelenice spremeniti v parkirišča, kot pa se ukvarjati z vzdrževanjem zelene infrastrukture. Na dolgi rok nas bo seveda takšno razmišljanje in ravnanje stalo veliko več. 

Veseli me, da se gospa županja kaže visoko stopnjo zavedanja in se z zbiranjem sponzorskih sredstev za zasajanje novih dreves trudi vsaj omiliti trenutno stanje. Po mojem mnenju bo resnično prebujenje sledilo šele takrat, ko bomo ugotovili, da v mestu drevesa nujno potrebujemo in to bolj kot kjerkoli drugje.

A drevesa začnejo opravljati svoje funkcije šele čez nekaj let, desetletja – nismo še ozavestili, da to ne gre tako hitro kot gradnja trgovskega centra.


Pred kratkim sem prebrala članek o drevesih v Los Angelesu z naslovom “Zakaj je v Los Angelesu senca privilegij?” Med drugim je bilo v besedilu omenjeno, da so elitni predeli mesta kot so Bel-Air ali Beverly Hills, kjer živijo premožni prebivalci, polni zelenja, velika drevesa zasajena vzdolž ulic dajejo prijetno senco, pokritost s krošnjami pa tam znaša več kot 35 %, medtem ko v južnih, manj premožnih predelih sence hudo primanjkuje, saj je pokritost s krošnjami le 10 – 12 %.  V Los Angelesu torej govorijo o senci kot o pokazatelju družbene neenakosti. Ljudje, ki v ne-elitnih predelih na postajališču čakajo na lokalni avtobus, izkoristijo tudi najmanjšo senco, da bi se umaknili pred žgočo vročino. Tudi senco, ki jo meče prometni znak ali napisna tabla katere od trgovin, včasih pa najdejo olajšanje zgolj v senci drugih, ki stojijo v vrsti pred njimi. Take prihodnosti in “napredka” si vsekakor ne želim doživeti.

SMS: Hvala, Irena, za tale zeleni klept ob zelenem prehodu v novo leto. Naj bo torej to mesto čim prej čim bolj zeleno.


3. januarja 2069 se začne dogajati na Ptuju romanca. Ne sicer na ranci, pač pa v romanu z naslovom 69. Roman v nadaljevanjih med “ptujcani.si”.


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.