Milan Fridauer – vredi aforist Fredi

Aforist s forami, marsikdaj za crkn’t žalostnimi

Milan Fridauer

Aforist, ki jih ima za sabo 10; knjig. Skupaj sva hrdala srednješolske klopi, na faksu bila nekaj časa cimra. Na Roški sva protestsirala v zadevi JBTZ, okoli naju pa same ženske; blažena med ženami, omnipotentna mlada bika. Potem pa sva srečala Danico Petrovič in ko nama je povedala, da gre za nek “afž-jevski” shod, sva stisnila rep med noge. Je bilo tako, Fredi?


SMS: Fredi, nič se ne bova delala uradna. Ker nisva. Predolgo se poznava. Greva na konec: deseta knjiga aforizmov je za tabo. Kaj sledi zdaj?

Fredi: Seveda, Samo, brez uradnosti in formalnosti. Saj še nisva za v formalin. Čeprav se poznava že 38 let. Če sem prav izračunal? Te pa greva na konec, kot predlagaš. Kaj sledi X-ti knjigi aforizmov? Če bodo mi zvezde naklonjene, žena pa ne bo imela odklonilnih stališč: XI-ta knjiga aforizmov. Mogoče je na vrsti tretji tris. Po tistih dveh izpred dvajsetih in petnajstih let? Ko so mi v letih ’98, ’99 in 2000, ter nato še 2005, 2006 in 2007 izšle zaporedoma po tri knjige 🙂 mpak pustiva srednjeročna napovedi in ugibanja.

Zdaj konkretno sledi (ročno!) pomivanje posode po kosilu. Zato te začasno zapuščam, da mi žena za večerjo ne postreže z vrelo jezikovo župo. 

Vsekakor so pa odveč strahovi, da bi zdaj – v moških zrelih in čudnih letih – odkril poklicanost za poezijo, dramatiko, slikarstvo, performanse ali nemara multitalent za vse skupaj …

SMS: (prihodnji dan): No, saj se nobena župa ne poje tako vroča kot se skuha … pa ker si svojeročno pomil posodo, si si po moje prislužil včeraj pri gosbe lep, topel večer. No, Fredi, ker 11. knjiga gotovo bo, malo razloži: kako se pišejo aforizmi? Saj ne mislim, da bi se kdo s tem tega lahko kar naučil, ampak pač, kako ti to delaš? Kdaj? Pod tušem? Pred TV? Za ekranom? Na školjki? Včasih si nosil s seboj vedno beležnico in kulico in pol si kar malo nekje zastal in si nekaj načečkal. Je kakšen »sistem« ali red v tem, kdaj se ti »posveti«?

Fredi: O, Samo, če bi imel pravo chefico, bi vedel, da je jezikovo župo mogoče nenehno pogrevati 😉 Glede toplega večera pri gospe pa: je rekla, da se mi ni treba pri njej greti, ker menda že globalno segrevanje zadošča 😉  Kako se pa aforizmi pišejo?  Ker nisem literarni teoretik, ne bom pametoval in filozofiral. Jih pač (na)pišem. Danes jih seveda precej laže izdelam in oblikujem kot ob začetkih. Pred tridesetimi leti. Vaja dela, kar pač dela. Kulica in večkrat preložen A4 list papirja sta pa še vedno moja zvesta spremljevalca. Ideja pač pride, ko pride. Tudi na školjki, med vožnjo, med gledanjem TV, med košnjo, med seksom – no, to ravno ne- … Ta pripomočka nosim s seboj zato, ker se mi je dogajalo, da sem dobro idejo pozabil, preden sem jo zapisal. Čisto tehnični postopek je tak: idejo, preblisk, si najprej načečkam na ta list,  doma – če znam prebrati čečkarijo –  prepišem v rokovnik (pravkar sem začel pisati v številko XIII, hmmm? ;-).  Na koncu pa iz tega izbiram (in dodelujem, predelujem) za objave v medijih oziroma knjigah. Že ob začetkih sem nekaj razmišljal, da bi si nemara omislil kak diktafon in ideje na tak način beležil. Pa se mi je na koncu vse skupaj zdelo blesavo. Bi izpadlo, da se sam s sabo pogovarjam na cesti. Takih (s pametnimi telefoni in brezžičnimi slušalkam za ušesi), ki se »sami s sabo« pogovarjajo, je danes sicer ogromno. A se mi to še vedno zdi blesavo. Mogoče danes dosti bolj kot nekoč … Ker sem človek analogne dobe, moja aforistična razsvetljava ne utripa po nobenih programih. Posveti (se), ko pač posveti …

SMS: To te sprašujem, kajti, ko sem sam pisal tisto »69« (in bilo je prvič, da sem kaj takega pisal), ter sem bil vprašan: »Kaj si pa danes delal?«. pravzaprav nisem vedel, kaj naj rečem. »Tipkal? Treniral slepo tipkanje? Si zmišljeval? Se zabaval? Razmišljal s prsti na tipkovnici …?« Kako ti doživljaš svoje pisanje?

Fredi: Tu si me pa dobil. Tudi sam ne znam takim, ki me vprašajo, kaj delam, dati nekega pametnega odgovora.

Ker, kdo bi pa pisanje aforizmov sploh imel za delo?

Že s pojasnjevanjem, kaj aforizem je, bi bile pri mnogih težave 😉 Hvalabogu me rešuje vsaj status Aljaninega hlapca, ki mora dnevno narediti kar nekaj konkretnih del in opravil. Tako, da se ne počutim ravno čisti luftar in zguba …

SMS: Seveda te moram vprašati o tem vajinem tandemu, dvojcu brez krčmarja: Aljana karikature, ti aforizmi. Kja je bilo prej: karikatura ali kura, mislim, aforizem?

Fredi: Ker je doma lepo založena pivnica, najin dvojec ne potrebuje krčmarja. Kaj pa je bilo prej? Ker mene sprašuješ: aforizem. Tega sem leta 1996 (v knjigi) poslal umetnici, ki ji je bliže kot manikura karikatura. Od začetka je bila piška, nato je sledilo 16 let koruze in kure, zdaj pa teče že pravljično sedmo leto zakona med karikaturo in aforizmom. V katerem eden išče luknje, druga pa čepe …

SMS: Je bila, ko je bila Aljana še v službi, dnevna »obveza« – karikatura + aforizem za časopis, verjetno kar hud stres? Ne znam si predstavljati – brez izjeme vsak dan slediti poličnemu vsakdanu, ne meti možnosti se kak dan nalokati in biti potem dan, dva skrokan … No, saj, bi rekli, da politika vedno nudi ogromno materiala, ampak, vseeno: vsak dan, najti poanto, najti aforizem, narisati karikaturo … Uf, klobuk dol. Kako je to potekalo, kašna rutina?

Fredi: Dnevno obvezo s karikaturo je imela moja glasnejša polovica. Zato boš moral kar njo povprašati, kako je s tem. Sam takih obveznosti z aforizmi nisem imel. Pa čeprav – tako statistika mojih objav – sem v zadnjih tridesetih letih objavil dva na dan. A se seveda nikakor ne da primerjati tistih nekaj aforističnih besed, ki jih – tudi če te strojepisja ni učil profesor Jabločnik – natipkaš v minutki z večimi urami, ki jih šefica porabi za eno karikaturo …

SMS: Fredi, tebi hvala za pogovor, vama obema pa za za voščilnico. (Pa da (je) ne boš v grabo odsankal.) Kontra, flek, vse dobro tudi vama!


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: