Marko, Bodi in še marsikaj

Kdo je Marko Kolarič?

Interesi: Gore, picikl za gore, fotografija, bobni, manekenstvo in slabe šale
Študij: Medijski študiji na fakulteti za humanistiko Koper
2009 – 2014 Lastnik : Bodi kreativen – organizacija prireditev
2013 – ? Lastnik: Kavarna Bodi
2017 – ? Solastnik Pun kuferdobrega 
2023 – ? Nekje v gorah, na mirnem za par let


 SMS: Marko, izbral sem te za prvi intervju v novem glasilu. Zakaj tebe? Prvič, ker si mlad. Zato, ker resno mislim, da bi največ besede v tem starem Ptuju morali imeti mladi. Drugič, ker si uspešen. (Mimogrede: zakaj po tvoje mladi hodite tako malo volit, odločat o svojem kraju? Kot veva, ne mladi ne hodite ne na lokalne, ne na državne volitve, pa tudi na evropske ne prav dosti.) Začniva torej na začetku: ko si končal šolo, si šel na faks. Kdaj si začel delati na Ptuju, s Ptujem, okoli Ptuja?

MARKO: Hvala, Samo za priložnost. Naj glasilo glasno seže daleč, v prava ušesa.

Prvič: Mlad morda več ne tako, saj imam spredaj že trojko, morda mlajši oz. sem bil takrat, ko sem ponovno začel ustvarjati na Ptuju, 10 let nazaj. Drugič: Uspeh je tako relativno/subjektivna zadeva. Za moj trenutni uspeh smatram to, da me obkrožajo res prijetni ljudje. 

Mimogrede glede udeležbe na ”odločilnih” glasovanjih… Mislim, da mašini apatija mlajših generacij kar ustreza, saj lahko melje po svoje naprej, brez nekih velikih pretresov. Hiter odgovor na kompleksno vprašanje: prehiter tempo življenja, preslaba alternativa, posledično občutek nemoči za velike spremembe… A vendar mislim, da marsikdo deluje in dela dobro, na svojem področju, brez politike ter tako premika in potiska zadeve naprej na lokalnem oz. svojem področju, kar na koncu pripomore k boljšemu svetu. Morda je pa prav, da se delajo spremembe od spodaj navzgor, čeprav so te (pre)počasne in bi, seveda marsikatero področje zahtevalo in nujno potrebovalo sistemske rešitve.

Ko sem končal gimnazijo, sem šel na faks, ki ni bil ravno po moji meri, nato skočil za slabo leto nazaj na Ptuj, z občasnimi potovanji po Evropi ter nato spet na fakulteto, na primorsko, v Koper, kjer sem že preživel veliko večino svoje mladosti, saj smo tam živeli med mojim prvim in šestim letom. Nato so sledila zelo zanimiva leta raziskovanja sveta in prijateljstev, ljubezni in novih spoznanj …

Nekako spontano me je pot pred 10 leti prinesla spet na Ptuj, kjer sem odprl podjetje za organizacijo prireditev in v slabega pol leta začel intenzivno delati na tem področju, prireditvah v veliki večini namenjenih otrokom. Naslednjih 5 let smo z ekipo imeli približno 1000 prireditev na leto, večjih, manjših, privat in javnih, po vsej Sloveniji. Kljub temu, da je bil sedež, skladišče in ustvarjalni prostor na Ptuju, sem več ali manj tukaj samo spal.

Ponovno spontana odločitev za kavarnico, skupaj z bivšo partnerico pa me je prilepila na Ptuj in zdaj, 6 let in več kot 200 dogodkov v okviru kavarnice sem (zaenkrat še vedno) tukaj… Do novega izziva, kjerkoli pač bo, saj je ena taka stvar v taki obliki bolj projekt, kot pa služba. Za denar delam drugje, v kavarni ga več pustim, kot dobim :).

V veliko veselje mi je, da smo v tem času dali priložnost marsikomu, da se predstavi. Kljub temu, da smo v okviru festivalov, ki jih delamo tudi drugod in kavarne gostili kar nekaj tujih izvajalcev je bil vedno poudarek na lokalnem okolju, tako pri dobaviteljih (kvalitetnih) izdelkov, kot naših domačih izvajalcev, ki jih res ne manjka ampak mnogokrat bežijo ven.

SMS: Krasno povedano, Marko! Všeč mi je, ko praviš, da marsikdo “deluje in dela dobro”. To je prav prva misel, ki jo objavljamo v prvem zavihku: dobra novica, Marko: Iščimo dobro. Te lahko kar izzovem: predaj štafetno palico naslednjemu, ki po tvoje dela dobro; h komu naj grem in ga intervjuvam? Lahko navedeš par imen in jih bom obiskal. (V bistvu si zdaj dal idejo za to igro – “eden drugemu dobr dajmo”.)

MARKO: Ogromno imen imam na jeziku.V procesu ustvarjanja v nekem okolju srečaš in križaš poti z marsikom, ki je čudovita oseba. Ni nujno, da je njihovo dobro delo javno, so tisti, ki širijo srečo primarno v svojem družinskem krogu, kar ni nič manj pomembno. So pa tudi tisti, ki dajo nekaj svojega dobrega tudi ven. Da predam palico naprej: Albin Bezjak je veliko več kot nadarjen fotograf. Je eden izmed ljudi, ki jih, tako zaradi osebnih prepričanj, kot zaradi dela zelo cenim. Jaz bi te napotil kar k njemu.

SMS: Hvala za namig za Albina, ki je tudi avtor fotografij v tem članku. Obiskal ga bom. In te zatožil. (Če tega ne bo prebral sam.) Vrniva se k tebi: Opazil sem smešek v stavku “Za denar delam drugje. V kavarni ga več pustim kot dobim”. Klobuk dol! Resnično. Kaj te torej notranje motivira pri kavarni?

MARKO: No, moje računovodstvo, furs in vsak ”normalen manager” se s tem ne bi strinjal, pa vendar. Kot že rečeno, kavarnica je nastala in se tudi razvijala spontano, kot projekt. Sprva, kot ideja, da v zamrlem mestu, kamor sem se vrnil, malo obudimo sceno in naredimo nekaj drugačnega, novega. In ne samo s ponudbo… Tisti, ki nas poznajo že od začetka vedno, da smo v začetku imeli še veliko več dogodkov. Dva krat mesečno so bili večeri stand-up komedije, vsaj enkrat na mesec koncert, raznorazne mini dogodke, večje koncerte in festivalčke zunaj … 

In na začetku je bilo to tisto, ki me je gnalo naprej, kljub finančnim oviram. To, da sem imel nek kreativni kanal, prostor, kjer sem lahko naredil skoraj vse, kar sem želel oz. v neki meri pogrešal v mestu, kjer živim. 

Ampak kaj kmalu spoznaš, da je zakonodaja draga in več kot delaš, bolj se nate prilepijo… . Za vsak majhen dogodek v centru mesta plačati 400€ ali več štartnih stroškov, če se v celoti držiš zakonodaje (varnost na javnih dogodkih, sazas, ipf, takse….) preden sploh plačaš izvajalca je pač preveč. Danes se ne ”splača” bit majhen in alternativen, če misliš s tem plačevati svoje račune.

A vseeno; še vedno naredimo kaj, kar nam paše, brez ozirov na stroške in ostale ovire. Vedno smo jih preskočili, pa jih bomo še tokrat. Mimogrede: govorim v množini, ker smatram, da smo kavarna vsi, ki tukaj delamo, vsi, ki sodelujejo pri projektih in seveda vsi, ki sem prihajajo in se tukaj dobro počutijo.

In to je zdaj tisto, primarno kar me žene naprej, oz. zaradi česar še vstrajam tukaj s tem projektom.

Čudoviti ljudje, ki se zadržujejo v tej mali ulici, v tej mali kavarnici.

SMS: Dajva še malo zasanjarit, Marko: Kako vidiš ti Ptuj, če bi bi bili vsi uspešni – po tvojih merilih – če bi vsi delali dobro, če bi se lahko uresničilo vse dobro, kar je dobrega v nas?

MARKO:

  • S ptujskim lükom namesto ptujskim piščancem. Smrad nepotrebne, stalno prisotne smrti se ne vonja samo z nosom, ima mnogo močnejši vpliv na naša življenja in počutje. Pa ne mi reči kaj pa službe. Saj večina služb v perutnini ni sanjskih, ali?
  • S polnimi stanovanji in poslovnimi prostori v centru mesta. Subvencionirana stanovanja ter motivacija zasebnih lastnikov v oddajanje prostorov pod ugodnejšimi pogoji, saj ni logike, da imaš poslovni prostor s previsoko najemnino prazen več let. Imamo čudovit center mesta, ki pa je še vedno prazen. Samo lepe fasade in novi tlakovci tega ne bodo rešile.
  • Dvig kulture. Posamezniki, društva, javni zavodi so naredili ogromne korake v tej smeri, pa še vedno vidimo, da se, vsaj kar se tiče tradicionalnih, lokalnih praznikov vrtimo okrog ene in iste ponudbe tako kulturnega, kot kulinaričnega programa. Kakšno širino pa dobi mlad um, če ima 4x na leto na voljo obiskat koncert izvajalca istega kova?
  • Brez bežanja neverjetnih talentov, tako v inteligenci, kot umetniško nadarjenih ljudi ki jih je ustvaril Ptuj, pa so našli svoj prostor pod soncem nekjedrugje. S tem povezano tudi več posluha za ljudi s pravimi idejami in temu potrebna podpora oblasti. Kdo bolje ve, kaj je dobro za lokalno okolje kot nekdo, ki živi, dela in ustvarja v njem? 
  • Efektiven lokalen birokratski aparat. Mojstrom v Bruslju in Ljubljani se lahko priklonimo za marsikatero briljantno pogruntavščino a preko njih (uradno) pač ne gre. Vseeno pa je določen del odločanja še na lokalni ravni. Ta mora funkcionirat v korist vsem nam. Mislim, da je še kar nekaj prostora za izboljšave.
  • Svetel in premišljen pogled v prihodnost. 

Mislim, da smo (kot lokalna družba) dovolj zreli, da preskočimo stare kamne spotike in z inovativnimi, ljudem, živalim in okolju prijaznimi rešitvami naših problemov postavimo dober vzgled, ki se potem širi navzven. 

SMS: Marko, je kakšno vprašanje, ki si si že zmeraj želel, da bi te ga kdo vprašal, pa te ni? Zdaj imaš priložnost zanj? In kaj bi odgovoril nanj?

MARKO: Ne moram si sam postavljati vprašanj, ker niti na postavljena nimam vedno (pravih) odgovorov :).

SMS: … pameten pubec …

Želim sporočiti, verjetno že sto krat slišano, iz razloga: podpirajte lokalno, odrekajte se embalaži in izdelkom velike industrije, poskusite se prehranjevat izključno z rastlinsko prehrano … Če en, deset, sto… ljudi reče jaz sam ne bom spremenil sveta, ga res nihče ne bo. Skupaj imamo moč. Milijon iskric je požar, ki lahko golta slabo in za sabo rodi novo, dobro.

Rad bi se zahvalil vsem, ki me podpirajo pri mojih odločitvah in projektih, vsem čudovitim ljudem, ki me obkrožajo. Hvala tudi za priložnost za pogovor, Samo.

SMS: Iskrena hvala za pogovor tebi, Marko. Hvala, da si kot prvi dahnil “da” temu intervjuju in želim ti še veliko veliko uspeha – po TVOJIH merilih, na vseh tvojih poteh, pa magari na gorskih!


Avtorji fotografij: Markov osebni arhiv, že imenovan Albin Bezjak in Boris B. Voglar.


Prihodnjič:
Pogovor z neko damo o večih damah, ki so na Ptuju zakuhale nekaj novega in dale šah-mat, ki smo ga vsi kralji, kmeti, konji, lovci in topovi nemudoma opazili …


KOMETIRAJTE IN ŠIRITE DOBRO ZGODBO! Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletne strani ptujcani.si.

Samo občan

Menim, da je za lokalno skupnost dobro, če je lahko 30.000 občanov v stalnem dialogu s 30-imi izovljenimi in zaposlenimi na občini. Zato pomagam graditi platformo Ptujčan/i.

%d bloggers like this: